Menedžerska religija

Pred tednom dni je stekla uradna objava prevzemne ponudbe za kranjsko družbo Merkur, ki sproža vrsto pomembnih vprašanj o sedanjem krogu privatizacije in daje nekatere nove odgovore o značaju slovenskega kapitalizma. V ospredju sta dva povezana procesa. Prodaja državnega premoženja v slovenskih podjetjih in spektakularni menedžerski odkupi podjetij. Prvi naj bi vodil k depolitizaciji gospodarstva, drugi v nastanek domačega sloja kapitalistov. Oboje pa prinaša pomembne gospodarske, socialne in politične posledice. Slovenija je na nevarni prelomnici. Več podjetniškega kapitalizma spremlja vedno manj demokracije, socialne vzdržnosti in svobode izbire.

Državni svet je sredi oktobra na vlado Janeza Janše naslovil vprašanje glede ocene učinkov privatizacije in prodaje državnega premoženja v slovenskih podjetjih. Državni svet zagovarja domače lastništvo in državno vlogo v strateško pomembnih podjetjih. Vlada nasprotno v vseh dosedanjih razvojnih dokumentih dokazuje, kako je privatizacija pogoj za povečanje konkurenčnosti in depolitizacijo slovenskega gospodarstva. Prodaja državnih deležev prek Kada in Soda ni sporna, ekonomsko je celo zaželena. To še posebej velja za podjetja, ki delujejo v normalnih konkurenčnih razmerah. Težava se pojavi pri podjetjih, ki imajo veliko tržno moč ali pa so strateško pomembna. Z ekonomskega vidika je namreč zasebne monopoliste še težje obvladovati kot državne, za strateškimi podjetji pa lahko stojijo legitimni "nacionalni" interesi. Hkrati pa privatizacija ne zagotavlja sama po sebi večje konkurenčnosti. Ta je odvisna zlasti od odprtosti trgov, večjega spodbujanja javno-zasebnega partnerstva in učinkovitega nadzora.

Prav tako imamo v zadnjih letih izvrstne dokaze, kako prodaja državnih deležev domačim ali tujim lastnikom dejansko sproža novo politizacijo in zgolj drugačno prerazdelitev politične moči. Rešitev pa je vendarle preprosta. Če želimo podjetizacijo države, potem ji pripada tudi določena lastniška funkcija. Zakaj bi se povprek umikala z delniških trgov, če so tu donosi večji kot dolžniški stroški in če s tem lahko znižuje davčne obveznosti zasebnega sektorja. Politično zlorabo lastnine lahko odpravimo, če država postane zgolj portfeljski lastnik, upravljavske delnice pa zamenja za prednostne. Samo v družbah, ki so posebnega pomena, bi si država zagotovila ustrezno prevladujočo glasovalno pravico ali druga finančnopravna varovala javnih interesov. Ključna rešitev je torej depolitizacija lastninske funkcije, ne pa privatizacija sama po sebi.

Merkurjeva zgodba je zgolj logično nadaljevanje privatizacijske zgodbe, pomembna pa ni samo zaradi svojega obsega, temveč ekonomske elegance in odprtosti, ki jo zagotavlja njen dober javni razlagalec, Bine Kordež. Slovenski menedžerski odkupi (MBO) so nekaj posebnega. Nastajajo v velikih in uspešnih podjetjih, njihova privatizacija poteka prek velikega zadolževanjem posrednih družb v lasti menedžerjev, končajo pa v dokončnem izrinjanju malih delničarjev. MBO v razvitem tržnem svetu ima običajno nasprotne lastnosti. Model velikih slovenskih MBO je pred leti zakoličil BTC, uspešno nadgradnjo sta uprizorila pozneje SCT, ACH in tudi drugi, vsi pa so prestali vse finančnopravne in politično-moralne presoje takšnih prevzemov. Merkurjev pristop s tega vidika pomeni zgolj variacijo modela, ki se je do sedaj izkazal kot uspešno menedžersko orodje za očitno želeni razvoj slovenskega "super kapitalizma" (Reich).

Z ekonomskega vidika so zadeve navidezno čiste. Nakup Merkurja je rezultat osebnih odločitev in interesov njegovih menedžerjev, kar je ekonomsko legitimno. Ekonomsko logična je tudi pot s finančnim vzvodom, kjer prevzemna družba Merfin, d. o. o., v lasti 67 menedžerjev z zunanjim zadolževanjem in s pomočjo še treh članov konzorcija izpelje odkup dodatne petine Merkurja. Vse skupaj poganja ideja, da se prek rasti podjetja povečuje vrednost premoženja in da se prek refinanciranja postopoma amortizira tudi dolg. S teoretskega vidika MBO menedžerje napravi za lastnike in s tem odpravi problem zastopanja. Toda težava tiči na ravni finančnega vzvoda (LBO). Če menedžment pozna pričakovane vrednosti in razpored verjetnosti, potem pozna tudi pričakovane koristi in stavi na njihovo maksimiranje. To pa predpostavlja goro relevatnih informacij (Markowitzev algoritem), ki jih seveda nima. In če je hkrati vrednost podjetja neodvisna od strukture kapitala (Modigliani in Miller), potem celotna konstrukcija naših MBO in LBO vsaj teoretsko temelji na sistematičnem podcenjevanju prihodnjih tveganj. V realnem svetu na podobna tveganja pri tem naletijo tudi banke, ki financirajo zadolžitveni krog in ZDA so leta 2007 dober primer te samoprevare. Če se znajdejo v skupnem krogu recesijskih tveganj eni in drugi, je lahko na koncu v težavah tudi država. Vse torej temelji na optimizmu večne rasti in pozitivnih tržnih vrednosti družbe. Oboje podpirajo čudaška deregulacija trga kapitala, slaba zakonodaja in pasivnost vlade ter ključnih regulacijskih in nadzornih institucij (ATPV).

S političnoekonomskega vidika je težava še večja. Četudi so nakupi ekonomsko pregledni in formalno neoporečni, nima vsakdo možnosti sodelovanja. MBO so dejansko model izključevalne ekonomske demokracije. Menedžerji najprej iz privatizacije izključijo druge, potem sicer nekaj tvegajo in bodo verjetno obogateli šele na dolgi rok. Tako na eni strani omejujejo svobodo izbire, hkrati pa dramatično povečujejo socialne razlike. To pa spodkopava temelje ekonomskega liberalizma in ogroža vzdržnost demokratične socialno tržne družbe. MBO v tranzicijskih razmerah koncentrira ekonomsko in politično moč. Navidezno nenavadno, toda slovenski MBO cvetijo v razmerah, ko privatizirane korporacije neposredno osvajajo medije in vstopajo v politični prostor. Menedžerji postajajo politiki, kapital pa se znova politizira. Ta zamenjava je za demokracijo enako nevarna kot klasična politizacija gospodarstva.

Ekonomska ideologija trga se pri MBO spreminja v menedžersko religijo, Kordež pa je njen dežurni pridigar. Merkurjeva zgodba je zgolj metafora za globlji razmislek o razmerju med zaprtimi delniškimi družbami in odprto družbo tržne ekonomije. Dokler je še čas in nimamo statusa žrtve!