Resničnostni šov ali resna tekma?

Marguerite Yourcenar v Hadrijanovih spominih poroča o prizoru, ki je rimskega cesarja naredil za to, kar je bil. Hadrijan je postal cesar na podlagi listine, ki naj bi jo bil njegov predhodnik Trajan narekoval s smrtne postelje, a so hudobni jeziki obtožili Trajanovo soprogo Plotino, da je izkoristila moževo agonijo in ga prisilila napisati tiste besede, s katerimi je Hadrijanu zapustil oblast. "Najhujši obrekljivci so opisali posteljo z zastori, šibek soj svetilke in zdravnika Kritona, ki Trajanovo zadnjo voljo narekuje s hlinjenim glasom bolnika." Dejanje izbire voditelja je torej vse od rimskih časov odrski, avdio-vizualni fenomen: svetilka, zastori in glas v offu. Danes bi rekli: reflektorji, scenografske kulise in TV-voditelj. Morda se prav zato toliko govori o predvolilnih scenarijih, kandidatskih vizijah in volilnih projekcijah. A ključno vprašanje še vedno ostaja: čigava roke piše - in kako avtentične so izrečene besede? Strogo vzeto volimo fikcije, katerih edini kriterij je ravno ujemanje besed in glasu. Še natančneje: če hočeš moj glas, mi daj prave, avtentične besede. Vsako hlinjenje se kaznuje, vsak Kriton je slej ko prej raz-krit.

Zato je včasih, ko se film odvrti in zastori padejo, dobro zavrteti film nazaj - in pogledati, kako je nastala katera zgodba in kaj je vplivalo na nastanek posameznih kadrov. Resnica vsakega filma je vedno vmes, med kadri, v širšem planu, ki ga kamera ne ujame, temveč o njem pričajo le drobci in odmevi v sliki. Ker sem sodeloval v ekipi predsedniškega kandidata Gasparija, tega filma ne morem gledati s sedeža gledalca, temveč kvečjemu s kakšnega priklopnika tik pod platnom ali, še raje, izza line projekcijske kabine. Privilegij tega kraja je, da skupaj s slikami, ki se vrtijo na platnu, vidiš tudi odzive občinstva: takoj opaziš, kdaj zaspano zdeha in kaj ga res zgane. A vidiš tudi, kaj ga pošteno razkuri: če namreč ne more v miru gledati filma, ker platno obsije luč izza na silo odprtih vrat, če kdo ves čas glasno komentira ali celo, bognedaj, vnaprej pove, kako se bo film razpletel. Iz projekcijske kabine zato tokrat za spomin ne jemljem sličic s koluta, temveč nekaj slik iz dvorane prvega kroga, nalašč pristranskih in nekorektnih.

Po prvih soočenjih je ugleden strokovnjak za politični marketing dr. Miro Kline za Delo dejal, da lahko o kandidatu najbolje sodiš takrat, ko mu med televizijskim nastopom utišaš glas. Če hočem komu kot volivec dati svoj glas, hočem slišati, kaj misli in govori, ne pa, kako vrti z rokami. Že res, da je tudi Gaspari v TV-spotu zakrilil z rokami, a ta kretnja je nekaj povedala le v stiku z njegovimi avtentičnimi besedami. Politika vendar ni pantomima, temveč odgovorno, premišljeno ravnanje z vsako besedo, saj so prav te njeno ključno orodje. Politika je performativni akt, ki s svojim izrekanjem ustvarja ne le razmere svojega dela, temveč tudi možnosti razumevanja tega - zato ji s tem, ko ji odvzamemo glas, odvzamemo vse. Ne verjamem v nemo politiko. Verjamem pa v nekaj drugega: da sodobni gledalec ne potrebuje komentatorskih očal, da bi znal presoditi med slišanim in videnim. Še kako dobro se znajde v obojem - le mir mora imeti. Vztrajno analiziranje neposredno po vsakem soočenju, seciranje kandidata na retorične spretnosti in barvo kravate, je praviloma odmikalo pozornost prav od vsebine in jo krčilo na čisto prazno formo. Mediji tu igrajo zelo tricky igro: postavijo merilo, ki je izrazito spektakelsko, nato pa temu spektaklu očitajo odsotnost vsebine!

Podobno je treba gledati tudi na zadnje soočenje prvega kroga na nacionalni televiziji, kjer je kriterij družinske zabave dokončno zmagal nad kriterijem javnega informativnega servisa. Ko nenadoma postane izrazito pomembno za uspeh kandidata, kako simpatično ženo ima, ko se začne politika le estetizirati in spektakularizirati, je to enako nevarno kot odvzeti glas politiku. Če postavite politiko kot resničnostni šov, potem jo kar nenadoma vsi razumejo le še kot igro na izločanje, kot boj vseh proti vsem, celo na življenje in smrt - a potem smo prej pri absolutističnih spominih kot pri demokratično izvoljenih predsednikih 21. stoletja.

Če bi sodili po zadnjih dneh drugega kroga, je sicer res videti, da smo bliže rimskim časom, saj je zadnji obračun zunanjega ministra s človekom, ki bo čez mesec dni zelo verjetno njegov prvi partner v skupni zunanji politiki, videti kot obupan poskus diskreditacije tekmeca z vsemi sredstvi. V spomin lanskemu manevru znanega odvetnika tik pred iztekom ljubljanskih županskih volitev bi temu virusu morda lahko rekli "stojanov sindrom". Le da ni čisto jasno, ali je letos znova (torej kronično) prijel premiera ali pa se ga je v jeseni slovenske pomladi od njega nalezel zunanji minister. Izkušnja lanskega leta nas uči, da takšno ravnanje najbolj škodi tistemu, ki se mu je hotelo pomagati. Zato verjamem, da je ta sindrom treba pripisati zdravniku, ne pacientu. Pa smo spet pri Kritonu, pri pri-kritem hlinjenju in obrekovanju.

Tisti, ki se mu je hotelo pomagati, pogosto o tem nima pojma! Hadrijan je boleče iskren, ko govori o resničnih okoliščinah uvodoma opisanega posteljnega prizora: "Sleherno zijalo v Rimu ima svoje mnenje o teh dogodkih mojega življenja, sam pa sem o njih najslabše obveščen od vseh ljudi."

Pomnožite glasove, preštejte jih vse do zadnjega - a resnice tega iz glasu v listino zapisanega nareka se bo vedno držala sled arbitrarnosti dogodkov, ki so do nje privedli. Ne gre dvomiti o izidu (to bi bil floridski sindrom), treba pa se je zavedati njegove radikalne odprtosti in pogoste nevednosti samih akterjev, kako do končnega izida pride. Demokratične volitve so s tega stališča zgodovinska formalizacija večne arbitrarnosti, odgovor ene zgodovinske formacije na zagato odprte izbire voditelja. In ravno zato je v dobi, v kateri živimo, pomembno, da nihče ne sme posegati v formalne procedure, ki naj privedejo do končne vsebinske odločitve. Res nihče: ne oblast ne mediji. Tak poseg, nemoralen in nedopusten, je bilo pošiljanje glasovnic v tujino tudi tistim, ki zanje niso eksplicitno prosili. A tak poseg, gledan skozi lino pristranskega kinooperaterja, je bila tudi objava ugotovitev javnomnenjske raziskave na Dnevnikovi spletni strani dan pred volilnim molkom prvega kroga. Pod finto boja za pravico do obveščenosti - torej do resnice! - ni šlo le za kršitev zakona, temveč predvsem za to, da sta se javnosti posredovali informaciji, ki sta bili tisti trenutek dokazljivo neresnični. Ker se je raziskava nehala pred odločilnim televizijskim soočenjem večer prej, sta bili obe navedbi - da je Peterle povečal prednost in da se je Türk odlepil od Gasparija - v trenutku jutranje objave v neposrednem nasprotju s stanjem, ki ga je proizvedlo prav omenjeno soočenje: Peterle je strmoglavil, Gaspari pa ujel Türka. Kadar prebereš dve neresnici na kupu, si ne moreš kaj, da se ne bi vprašal, komu lahko koristita in komu škodita. Dan pred molkom lahko odloči vsaka beseda - in tokrat je. Zato je ta "specialistični" poseg morda najbolj kritičen, pardon, kritoničen.