Zakotja "kulturnega boja"

Državna proslava ob dnevu reformacije in predvsem to, kako jo je opravičeval vladni predstavnik, sta vzbudila vonj po kulturnem boju. Zavelo je po naftalinu zgodovinske regresije. To je bilo očitno nevšečno tudi predstavnikom katoliške cerkve, ki so - po medijskih izjavah sodeč - govorili v spravljivem duhu ekumenizma. A ne gre le za uradno držo krščanskih cerkva, pač pa za globljo solidarnost med njimi, saj so vse v istem čolnu, da oznanjajo evangelij v družbi, kjer vera in krščanske vrednote zamirajo. Vzorec ideološkega spopadanja danes krščanskim cerkvam ne ustreza in jim ga ni mogoče podtakniti. Tudi borbeni odnos do sekulariziranega sveta, ki v nekaterih zakotnih cerkvenih okoljih še razpihuje lokalne strasti, že dolgo ni več uradna in prevladujoča drža. Cerkve lahko nagovarjajo "razboženi" svet le s prijazno besedo. Zato občasni pozivi h kulturnemu boju tudi v našem zatohlem ozračju nimajo želenih učinkov. Nasprotno. Niso imeli za krščanstvo ugodnih učinkov niti v času, ko se je ideja kulturnega boja uveljavila, a uveljavila se je lahko le v prevladujočem katoliškem okolju, ki ga sekularizacija še ni načela.

Namreč, v zgodovinskem spominu povezujemo kulturni boj z akcijo goriškega teologa Antona Mahniča, poznejšega škofa na Krku. V želji, da ostanejo katoliška načela "glavni temelj javnopravnega razvoja slovenskega naroda", kot je to formuliral I. slovenski katoliški shod leta 1892, je sprožil idejni spopad in s tem duhovno razločitev tudi v sferi kulture in še posebej literature, ki je v tistem času pomenila narod tvorečo ustvarjalno dejavnost in je s tega vidika imela poseben pomen za politični in tudi za konfesionalni prostor narodovega življenja. Kulturni boj se je zaradi vsesplošne idejne konfrontacije, predvsem pa zaradi svojih posledic utrdil v naši zavesti kot totalni ideološki boj. Ta spopad je namreč proizvedel v naslednjem stoletju dve ekskluzivistični politični ideologiji in praksi: katoliški integrizem in komunistično diktaturo ter njuni totalitarni politiki. Obe politiki sta nedvomno usodno in zaviralno delovali na slovenski nacionalni razvoj in zavrli proces modernizacije slovenske družbe vse v današnji čas. Kljub demokratizaciji ostajamo, vsaj del starejših generacij, še vkopani v izključujoče se ideološke modele političnega življenja. Zato pozivanje na okope "kulturnega boja", se pravi totalne ideološke konfrontacije, ne bo čez noč zamrlo, pričakovati pa je, da bo izzvenelo z odhodom prizadetih generacij. Klasičnega kulturnega boja v postideološki družbi kapitalizma preprosto ni mogoče obnoviti. Ne z oživljanjem stoletnega ideološkega spopada na Slovenskem ne na podlagi sodobnih idejnih konfliktov, ki že po svoji naravi pomenijo nekaj marginalnega, saj zadevajo za sodobno globalno družbo nebistveno plat udružbenosti človeka.

Teh dejstev se zaveda vsaj del cerkvenih struktur, zato se v past ideološkega boja, čeprav je bila to prevladujoča oblika njenega poseganja v družbeni prostor vse do revolucije, ne pusti ujeti, pa naj so gromovniki iz njenih vrst ali njej naklonjenega političnega tabora še tako glasni. Zgodovinska izkušnja je pač grenka, predvsem spričo pospešene sekularizacije, in to mlajših generacij, ki niso doživele obdobja zatiranja cerkve, se pravi omejevanja njenega delovanja na bogoslužne prostore. Danes potekajoče sekularizacije ni mogoče pripisovati ideološkim pritiskom partijske oblasti, ampak bo morala cerkev vzroke zanjo iskati predvsem v svojem ravnanju.

Smešno je vkopavanje na pozicijah antikomunizma, ko je komunizem pregažen kot zgodovinska crkovina, pregazili pa so ga sami nekdanji aparatčiki. Nenačelno pa je pozivanje na okope antiliberalizma, ko današnji neoliberalizem ne razglaša nobene oprijemljive idejno-nazorske opredeljenosti, pač pa zagovarja le opredelitev za radikalni kapitalizem in njemu ustrezen družbenoekonomski sistem. To stališče samoumevno sprejema tudi katoliška cerkev, ko se za opravljanje tosvetnih zadev učinkovito organizira v finančno stabilen poslovni subjekt. Človek bi rekel, da je padla v neko drugo past, v strinjanje z marksistično tezo, da materialna baza omogoča duhovno nadgradnjo. - Morda še en paradoks, ki poganja zgodovinsko kolo.

Vnašanje modela "kulturnega boja" v prostor sodobne kulture pa je še manj odzivno. Že v Mahničevih časih ni šlo pri tako imenovanem kulturnem boju za kulturno akcijo oziroma za nekaj, kar bi kulturo tako ali drugače določalo, pač pa za prevlado ideologije in politike tudi v kulturi, se pravi v prostoru človekove ustvarjalne svobode in eksistence. Iz tega sledi, da že sama sintagma kulturni boj govori o kontradiktornosti pojma. Kot politična krilatica se lahko uporabi za ideološko mobilizacijo, ničesar pa ne pove o kulturi in njeni vlogi v družbi. Kultura in boj sta nezdružljivi človekovi dejavnosti. Kultura je dejavnost kultiviranja in s tem humanizacije človeka. Boj pa razumemo kot stanje ekstremno dinamičnega družbenega dogajanja, ki se izraža s politiko in se lahko nadaljuje z nasilnimi sredstvi družbene prisile, njegov cilj pa je vedno uveljavitev interesov nosilcev boja. Vsaj ta spoznanja, ki izhajajo iz analiz Hanne Arendt, danes nesporne avtoritete, bi lahko akceptirala sodobna slovenska politika.

Vnašanje ideološkega boja v prostor kulture ima povsem politične in ekonomske namene. Posledica tega je poslabšanje položaja kulturnih ustvarjalcev ter njihove svobode mišljenja in ustvarjanja. A ideološko-politično zasedanje prostora kulture prav zaradi tega prinaša na dolgi rok nujno potrebno razločitev med kulturo in politiko, kar je v demokratični družbi pogoj za ohranjanje in krepitev civilne svobode. Trenutno stanje ne le duha, pač pa tudi družbenih možnosti in okvirov družbenega delovanja pri nas kaže zapoznelo fazo prehoda k moderni družbeni strukturiranosti. Gotovo gre za posledico tega, da se je v proces demokratizacije in državnega osamosvajanja Slovenije vpregla predvsem kultura in s svojim velikim delom v politični sferi tudi utonila. Reči je treba, da bolj na škodo politike kot pa avtentične kulture. Tudi v tem je iskati vzrok, zakaj se slovenska kultura danes dogaja in uresničuje lahko le proti toku ideološko-političnega pritiska, le v konfliktu z nosilci slovenske družbenopolitične sfere, pri čemer prostor civilnosti, ki je v razvitih demokracijah nepogrešljiv katalizator političnega, ostaja bolj ali manj izpraznjen, se pravi, da ne deluje kot aktiven in vpliven družbeni subjekt.

Ideološki boj je v prostoru slovenske kulture danes domala presežen in se lahko koti le po zakotjih, ujetih v preteklost in njene strahove. Pozivi na okope padajo mimo. Zato tudi cankarjanske krilatice, kakršna je, recimo, ta, da si bo narod pisal sodbo sam in mu je ne bo ne frak ne talar, danes ne odmevajo več tako, da bi vzgibavale in opredeljevale zgodovinske akcije v prejšnjem stoletju. Takšno "epigonstvo" ostaja lahko le zanimiva domislica znotraj obrobne literarne percepcije sveta. Sodobna družbena stvarnost se spoprijema z bistveno drugačnimi izzivi, reševati mora težave, ki zadevajo obstoj same civilizacije. V tem položaju pa mora sodobna družba upoštevati vse različne poglede in iskati združujoče dejavnike, da bi aktivirala vse sile za reševanje naraščajočih težav. Zato je demokracija edini ustrezni model sodobnega družbenega življenja. Idejna raznolikost, idejni pluralizem in s tem tekmovalnost med koncepti in politikami, ostaja temeljna lastnost demokratične družbe. Totalni ideološki boj, ki hoče izključiti in zatreti drugega, zato za demokracijo, ki ni le sistem, pač pa tudi kultura političnega vedenja, ni sprejemljiv.

To pa odpira aktualno vprašanje, ali je mogoče z ideologizacijo in politizacijo vsega življenja sploh učinkovito delovati v sodobnem svetu? Ali je po polomu ideoloških utopizmov še mogoče mobilizirati ljudi za politično opredelitev z ideološkimi projekti in totalitarnimi političnimi praksami? Najopaznejši trend pri mlajših generacijah, ki vstopajo v družbeno življenje in prevzemajo politične pobude, je prav odmik od ideologij, opuščanje ideološkega utemeljevanja družbenega angažiranja in še posebej političnega delovanja ter zavestno zavračanje ideoloških projektov preteklosti. Ideološke delitve so pri mladih generacijah postale stvar preteklosti. Nazoren primer tega je na primer dejstvo, da večina maturantov eminentne ljubljanske gimnazije ni vedela, v čem je razlika med partizani in domobranci, in da maturanti ta vprašanja zavračajo kot nepotrebno breme preteklosti. O tem je mogoče izreči različne sodbe - od zgražanja nad našim šolstvom, ker ne zna dati temeljnih orientacijskih informacij o našem zgodovinskem prebivanju, do odobravanja mladih, ki s svojo ignoranco potrjujejo, da hočejo svet, v katerega so rojeni, zase in se niso pripravljeni obremenjevati z blaznostmi svojih dedov. A dejstvo ostaja enako in govori o tem, da se je ideološki naboj na Slovenskem začel sesipati vase, pač po zakonitosti družbene entropije in vsled psihološke preobremenjenosti javnega in zasebnega spomina.

Odločilno pa je to, da se sodobni svet ne strukturira več na podlagi nazorskih opredeljevanj, pač pa na odločitvah do povsem razvidnih družbenih vprašanj, kot so socialno in ekološko vprašanje; meje sedanjega tehnološkega razvoja in s tem ustreznost tehnokratske družbene strukture, da uspešno rešuje ali še bolj zapleta družbeni konflikt med svetom kapitala in svetom dela; odločitev o tem, ali bo svetovna družba prihodnosti utemeljena na načelu miru in sožitja ali še naprej na načelu vojne, kar nedvomno vodi človeštvo v katastrofo - in na podobnih za obstoj civilizacije bistvenih vprašanjih. Ideološke delitve preteklosti se v luči teh vprašanj kažejo kot nezrele, čeprav oziroma prav zaradi tega krute igre.

Slovenska družba postaja tudi v tem pogledu, kljub poskusom oživljanja preteklosti, del sodobnega sveta. Ne le mlajše generacije, tudi civilna družba, kolikor je ali ni strukturirana kot družben subjekt - sem je šteti ne le kulturniške skupine, interesna združenja, pač pa tudi sindikalne organizacije, ki vse bolj postajajo odločujoč politični dejavnik -, ne kaže nobene potrebe več po ideološki ali konfesionalni delitvi in s tem razdeljenosti. V tem bistvenem presega moment, ki "proizvaja" klasični "kulturni boj", se pravi ekskluzivistični ideološki spopad. Politični boj se danes ne more več utemeljevati na ideoloških stališčih, pač pa ga določajo stvarni socialni interesi. Kultura ob takem razvoju vstopa v prostor svoje avtonomnosti, kjer je v ospredju skrb, kako ohraniti in krepiti prostor svobodne človekove eksistence.

"Kulturni boj", ki ga posamezniki skušajo uveljaviti kot paradigmo realne politike, se razgalja kot farsa in tisti glasovi, ki občasno pozivajo h "kulturnemu boju", se dejansko oglašajo le z obrobja družbenega dogajanja. Slovenska stvarnost pač nezadržno stopa v čas postideologij. Skupine in posamezniki, ki ostajajo ujetniki preteklosti, teh dejstev verjetno ne morejo uvideti. Toda izstop oziroma izpad iz toka zgodovine bo prej ali slej tudi njim razvidno dejstvo.