Manipulacija, indoktrinacija in discipliniranje

Priča smo najrazličnejšim praksam, ki spominjajo na čase, ki jih novi “demokratični” oblastniki tako zelo prezirajo

Minister Mate ob izgonu družine Strojan iz Ambrusa, 28. oktober 2006. Družina Strojan je po letu dni še vedno brez doma.

Minister Mate ob izgonu družine Strojan iz Ambrusa, 28. oktober 2006. Družina Strojan je po letu dni še vedno brez doma.

Kar nekaj mesecev je že minilo od letošnje proslave ob dnevu državnosti, ki je ni zaznamoval zgolj spodrsljaj pri izbiri glavnega govorca, pač pa tudi sama vsebina slavnostnega govora. Predsednik vlade je državljanke in državljane poskušal pomiriti s trditvijo, da naša ladja naposled pluje v mirnih vodah. “Prihajajo nove priložnosti. Slovenija je v dobri kondiciji. Ima dobro posadko, veter v jadrih in krmilo obrnjeno v pravo smer.” Seveda je ostal zvest svoji paranoidni naravi in tako hitro dodal, da je mednarodno morje sicer mirno, “le v notranjih vodah je nekaj umetnih valov in oblačkov”. Vendar razmere niso zastrašujoče, saj je “obzorje narodove prihodnosti jasno kot še nikoli doslej. Pred sedanjo in prihodnjimi generacijami je srečna plovba.”

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Minister Mate ob izgonu družine Strojan iz Ambrusa, 28. oktober 2006. Družina Strojan je po letu dni še vedno brez doma.

Minister Mate ob izgonu družine Strojan iz Ambrusa, 28. oktober 2006. Družina Strojan je po letu dni še vedno brez doma.

Kar nekaj mesecev je že minilo od letošnje proslave ob dnevu državnosti, ki je ni zaznamoval zgolj spodrsljaj pri izbiri glavnega govorca, pač pa tudi sama vsebina slavnostnega govora. Predsednik vlade je državljanke in državljane poskušal pomiriti s trditvijo, da naša ladja naposled pluje v mirnih vodah. “Prihajajo nove priložnosti. Slovenija je v dobri kondiciji. Ima dobro posadko, veter v jadrih in krmilo obrnjeno v pravo smer.” Seveda je ostal zvest svoji paranoidni naravi in tako hitro dodal, da je mednarodno morje sicer mirno, “le v notranjih vodah je nekaj umetnih valov in oblačkov”. Vendar razmere niso zastrašujoče, saj je “obzorje narodove prihodnosti jasno kot še nikoli doslej. Pred sedanjo in prihodnjimi generacijami je srečna plovba.”

V maniri šefov avtoritarnih režimov je skozi slavnostni govor poskušal enačiti kazalce ekonomskega razvoja s stanjem demokratičnosti v državi. Ob tem je bila logika sprevržena - vsi uspehi so plod dela sedanje “posadke”, težave pa posledica podedovanih problemov in mednarodnih razmer. Na nesmiselnost podobnih odklonov, ki jih je na dan državnosti demonstriral Janša - enačenja ravni BDP in stopnje demokratičnosti -, je v preteklosti opozoril že Robert F. Kennedy. V enem izmed svojih svetlejših trenutkov je upravičeno pripomnil, da je demokracija več kot izjemen gospodarski uspeh, saj “BDP ne meri niti zdravja naših otrok, kakovosti njihovega izobraževanja ali radosti njihovega igranja. Ne meri niti lepote naše poezije, trdnosti naših partnerskih zvez. Je indiferenten do urejenosti naših tovarn in varnosti naših ulic. Ne meri niti naše modrosti ali učenja, niti razumnosti ali poguma, niti sočutja ali pripadnosti naši deželi. Meri vse v malem, razen tistih stvari, zaradi katerih je vredno živeti. Lahko nam pove vse o naši državi, razen tistih stvari, zaradi katerih smo ponosni, da smo njen del.”

Znotraj družbenih ved so podobne teorije, ki poskušajo enačiti ekonomski razvoj in stopnjo demokratičnosti, že stvar preteklosti. Danes se za merjenje demokratičnosti uporabljajo kompleksnejši kazalci, na primer indeks človeškega razvoja (Human Development Index, HDI), in manj znan, a nič manj uporaben Bartelsmann Transformation Index (BTI), ki meri stopnjo demokratičnega razvoja in zavezanosti političnih odločevalcev širjenju demokracije. Po tej raziskavi, ki jo je objavila fundacija Bartelsmann Stiftung, sicer znana po širjenju neoliberalnih (sic!) idej, in ki je zajela akademike iz 119 tranzicijskih držav, zgodba o napredku Slovenije le ni tako svetla, kot je bila predstavljena skozi Janšev slavnostni govor. Iz izsledkov zadnje raziskave, ki zajema obdobje od leta 2003 do 2006, je mogoče razbrati, da danes glavna nevarnost, ki grozi demokraciji v Sloveniji, ne prihaja od ostankov “totalitarnega sistema komunističnega enoumja”, pač pa ravno od političnih akterjev z desne. V raziskavi med drugim zasledimo plejado primerov, ki osvetljujejo, kako politična desnica ob pomoči RKC dejansko ruši demokratične standarde - od primerov širjenja ksenofobije, homofobije, verske nestrpnosti in seksizma do poskusov odprave ustavno določene ločitve cerkve od države. Te ugotovitve so še toliko bolj skrb zbujajoče, če upoštevamo besede britanske politologinje Sabrine P. Ramet, ki opozarja, da za popoln razvoj demokracije spoštovanje etničnih, verskih in spolnih razlik ni zgolj poljubna možnost v obdobju obilja, pač pa nujni temeljni pogoj.

Do podobnih sklepov je v analizi o demokratični tranziciji in konsolidaciji v Sloveniji prišel tudi Rudi Rizman. Pravi, da je danes politična desnica, okrepljena s politično motiviranim katolicizmom, glavna ovira za demokratično konsolidacijo v Sloveniji. Takšne ugotovitve seveda ne presenečajo, saj je očitno, da je RKC po zgodovinskem porazu proti znanosti in zdravemu razumu na polju ontologije in dajanja odgovorov na ključna vprašanja delovanja človeka in narave ostalo le še polje podjetništva, morale, zgodovinskega revizionizma in politikantstva. Tako okrepljena oziroma moralizirajoča politika pa tudi po mnenju Igorja Lukšiča namesto opravljanja svojega poslanstva “ponuja črno-belo retoriko, ki zakriva politično nemoč in neusposobljenost. Tako se moralizirajoča politična kultura zapleta v svoje mreže, za samoujetost pa krivi druge, ki so politično zrelejši in bolj učinkoviti ter hkrati prav tako etični, kot bi si želeli biti njihovi kritiki. Moraliziranje je odlika tistih akterjev, ki ne znajo naprej, ki ne vedo, kako in kam.” Nova izločevalska logika s svojo “neprebojnostjo meja” po Lukšiču pomeni “materialno silo za regeneracijo izničevalskega`, 'požiralskega' elementa v politični kulturi Slovencev”.

Če uporabimo besede Theodorja Adorna in Maxa Horkeimerja, bi lahko zapisali, da je bil največji neuspeh naše osamosvojitve in tranzicije ta, da so bile politične, ekonomske in družbene spremembe zgolj “sistemno imanentne”, ne pa tudi “sistemno transcendentne”. Povedano drugače, neuspeh demokratične tranzicije v Sloveniji je v tem, da se je logika političnega in drugačnega izključevanja ohranila in na nekaterih področjih celo okrepila. Politične spremembe niso šle v smer dejanskega vključevanja demosa, pač pa v smer ločevanja vladajočih in tistih, ki se jim vlada, pri čemer je vloga slednjih omejena na dajanje demokratične legitimnosti nedemokratičnim in celo protidemokratičnim projektom novih elit. Ko bo preteklo dovolj časa za objektivno analizo naše tranzicijske zgodbe, bo takšna raziskava verjetno pokazala, da je bila osamosvojitvena dota v obliki političnih strank in njihovega ozkega razumevanja demokracije - kot gospodarskega liberalizma in koalicijske delitve volilnega plena - smrtna obsodba ne le za velik del slovenskega gospodarstva, pač pa tudi za slovensko civilno družbo.

Natančnejše analize, ki so že na voljo, kažejo, da sta bila potencial in moč civilne družbe zlorabljena v parcialne namene nekaterih političnih opcij, ki so po dosegu zastavljenega cilja - osvojitvi oblasti - na civilno družbo pozabile. Še več, kmalu po osamosvojitvi je bila popkovina, ki je povezovala civilno družbo in etablirano politiko, pretrgana. Civilna družba je postala še ena v vrsti neposrednih nevarnosti za nemoteno delovanje novih oblastnikov. To nezaupanje do civilne družbe se je z leti le še krepilo, kar najbolje ponazarja odpor večnega zunanjega ministra Dimitrija Rupla do neodvisnega in demokratičnega dialoga, ki je še vedno prisoten znotraj še živečih “žepov upora”. Priča smo najrazličnejšim praksam, ki spominjajo na čase, ki jih novi “demokratični” oblastniki tako zelo prezirajo - od seznamov nevarnih protidržavnih elementov oziroma novinarjev, odpoklicev dopisnikov, zamenjav urednikov, določanja (uredniških) politik pravno neodvisnih medijskih hiš itd. Najznačilnejši primer je čas pred referendumom o vstopu Slovenije v zvezo Nato, ko je interese institucionalne politike “ogrožala” civilna družba, ki je upravičeno nasprotovala vstopu Slovenije v preživeto vojaško zvezo. V času, ko so javnomnenjske raziskave kazale, da javnost vstopa ne odobrava, se je znotraj političnih elit začelo javno govoriti o možnosti, da referenduma sploh ne bi izpeljali oziroma da bi ob neuspehu predreferendumske kampanje referendumsko odločitev zaobšli. Še večji spodrsljaj si je privoščil tedanji obrambni minister Anton Grizold, ko je nasprotovanje referendumskemu odločanju javno podkrepil s spoznanjem, da “ne bi razmišljal o referendumu v slovenskih razmerah, pri tako nizki stopnji politične in siceršnje kulture”. Tudi zunanji minister Rupel je nekaj mesecev kasneje institut referenduma zavrnil z besedami, da je “referendumsko odločanje o tej zadevi neke vrste nezaupnica parlamentarni, predstavniški demokraciji”. Toliko o napredku in večji demokratičnosti novih oblastnikov.

Današnje družbene razmere v Sloveniji paradoksalno še najbolje pojasnjuje knjiga Novi razred, ki jo je sredi 50. let prejšnjega stoletja napisal črnogorski politični disident Milovan Djilas. Djilas v knjigi razvija teorijo o povsem novem pojavu, ki ga do tedaj zgodovina še ni poznala - o novem družbenem razredu, ki ga ustanovi politična stranka in ne nasprotno. Celotna zgodovina družbenih bojev in nastanka političnih strank je zgodovina prehajanja družbenega v politično oziroma primerov, ko so družbeni razredi ustanavljali politične stranke, nikoli pa ne nasprotno. Novost tega družbenega razreda je tudi v tem, da svojo hegemonijo gradi zgolj na politični moči, saj sploh ni lastnik produkcijskih sredstev oziroma je njegovo produkcijsko sredstvo politična oblast sama. Tako kot v nekdanji Jugoslaviji smo tudi v neodvisni in samostojni Sloveniji priča opisanemu položaju, ko so politične stranke ustvarile nov družbeni razred. Ta “novi (vladajoči) razred” ima po analogiji z Djilasom slabo razvito razredno zavest, vendar potrebno koherentnost črpa iz kolektivnega strahu pred izgubo lahko in hitro pridobljenih privilegijev, zato temu glavnemu cilju podreja vse druge interese in razrede. V izhodiščnem položaju (pred osamosvojitvijo in kmalu po njej) je “novi razred” lahko črpal moč samo iz politične oblasti, saj še ni bil lastnik produkcijskih sredstev oziroma kapitala, vendar si je ta novi vzvod discipliniranja in vladanja zagotovil prek divje privatizacije - procesa, ki ga je razvil in uvedel sam in ki je v last preverjenih članov novega razreda prenesel kapital, ki so ga desetletja ustvarjali prejšnji rodovi. Imen pripadnikov nove slovenske aristokracije pri tem verjetno ni treba dodajati. Vendar ima ta zgodba oziroma teorija tudi temnejšo oziroma svetlejšo plat - odvisno od tega, na katero stran se pač postavimo -, saj Djilas predvideva propad “novega razreda”, kajti njegova hegemonija navsezadnje temelji le na koruptivnosti, egoizmu in lažeh.

V ZDA so v zadnjih nekaj letih čedalje pogostejše primerjave sedanje oblasti z idealnotipsko opredelitvijo fašizma. Vedno pogosteje se kot idealni tip uporablja tako imenovanih 14 točk fašizma, do katerih je na podlagi proučevanja sedmih fašističnih režimov - Hitlerjeve Nemčije, Mussolinijeve Italije, Francove Španije, Salazarjeve Portugalske, Papadopulosove Grčije, Pinochetovega Čila, Suhartove Indonezije - prišel Laurence W. Britt: močan in trajen nacionalizem, preziranje človekovih pravic, iskanje sovražnikov in grešnih kozlov, nadvlada vojske, nadzorovana/obvladovana množična občila, obsedenost z nacionalno varnostjo, prepletenost vlade in cerkve, varovanje moči korporacij, zatiranje moči delavstva, preziranje intelektualcev in umetnosti, obsedenost s kriminalom in kaznovanjem, razširjena kronizem in korupcija, razširjen seksizem in nepoštene volitve.

Na tem mestu se bomo izognili poglobljeni obravnavi Brittove teze, vseeno pa naj bo navedeni seznam v premislek o današnjih razmerah v Sloveniji ter v opozorilo, da je čas, da obrnemo krmilo v drugo smer in sedanjo posadko odpokličemo. Francoski pesnik in kritik Charles Pierre Baudelaire je v kratki zgodbi Le Joueur genereux (Radodarni kockar) zapisal, da je hudičev največji trik v tem, da nas prepriča, da sploh ne obstaja. V tem pogledu Sloveniji še vedno vlada “radodarni kockar”, ki nam pravi, da ga v naši deželi ni. Ta trik mu uspeva z manipulacijo, indoktrinacijo in odkritim discipliniranjem. Zgodovinska miopija ljudi pri tem učinek trika le še poveča. Demokratično vrenje bo spet mogoče samo, če končamo kolektivno hipnozo oziroma trik in tako čim prej identificiramo vzroke naše izključenosti in revščine. S tem bomo spet ugledali možnost ustvarjanja zgodovine, ki nas uči, kako pogosto so bile množice v preteklosti presenečene nad nenadnim sesedanjem institucij; nad izrednimi spremembami v mišljenju in stališčih javnosti; nad nepričakovanim izbruhom upora proti krivicam in zatiranju; nad hitrim zlomom sistemov moči, ki so se še včeraj zdeli večni; in navsezadnje nad spoznanjem, da lahko oblastniki, ki so na vprašanja o možnostih za spremembe samozavestno odgovarjali “Nikoli!”, še v času svojega življenja doživijo sramoto in občutijo zmotnost svojih besed.