Socialna hipokrizija

Sindikati v soboto pripravljajo velik javni protest za višje plače in ohranitev blaginje delavcev, ki jo ogroža visoka inflacija. Navidezno gre za socialni spor med sindikati in delodajalci, za boj med delom in kapitalom. Dejansko pa sindikati izražajo jasno politično stališče do vlade in njene nove podobe korporativnega kapitalizma. Vlada in predvsem vse tri pomladne stranke tako v slabem tednu dni doživljajo tretji politični udarec. Toda opomin dobiva tudi socialno liberalni blok, ki bo moral najti ustvarjalnejše odgovore za tržno reformo socialne države, če bo želel ohraniti legitimnost prave politične alternative za prihodnje leto.

V soboto torej ne bo dovolj, da si proti delodajalcem, bogatenju menedžerjev z njihovimi MBO, Janševi vladi in novemu poslovnemu klientelizmu desnice. Na koncu bo treba ponuditi tudi rešitve. Sindikati zgolj zaostrujejo vprašanje, njihove zahteve so socialne, odgovori pa makroekonomski in povsem politični, torej predvsem vladni. Janševa vlada se je pri tem ujela v past klasičnega političnoekonomskega cikla. Ekonomske rešitve glede omejevanja plač so v volilnem letu politično tvegane, zato postaja plačna politika ključno torišče političnih bojev. Vlada bi morala torej ukrepati, namesto da vse skupaj potiska pod preprogo socialnega sporazumevanja med sindikati in delodajalci.

In da bodo sindikalne reči v soboto tudi malo komične, sta poskrbela oba prva moža države. Novi neformalni predsednik države, dr. Türk, bo moral držati svoje predvolilne obljube, da se bo udeležil sobotnega sindikalnega shoda. Svoj nenavadni vstop v realno politiko bo verjetno rešil z elegantno retoriko o potrebni socialni vzdržnosti partnerjev in nujnih ekonomskih ukrepih vlade. Veliko slabše se bo godilo predsedniku vlade. Janše ne bo na shod, toda navzoča bo njegova nenavadna izjava glede morebitnega odstopa vlade. Sindikalni voditelji in Janša imajo nekaj skupnega. Vsi ljubijo izredne razmere kot polje svojega taktičnega boja in oboji so nenavadno nebogljeni pri iskanju pravih rešitev. Janševa izjava je zgolj taktična poteza, ki naj bi politično opozicijo in sindikate prisilila k sodelovanju. Politična kalkulacija je preprosta. Odstop vlade, mesec in pol pred predsedovanjem EU, je tvegan za vso Slovenijo, zato je vlada pripravljena reševati potapljajočo se ladjo, če bo imela določeno podporo. Janša je z grožnjo po odstopu socializiral politična tveganja, da bi hkrati privatiziral koristi političnega preživetja v prihodnjem volilnem letu. Pripornikovo dilemo iz teorije javne izbire, ki izhaja iz političnoekonomske nesposobnosti in nekooperativnosti vlade, poskuša politično prodati kot tragedijo skupnega, kjer bomo na koncu vsi na slabšem, če ne bomo v naslednjih mesecih sprejeli sodelovanja z njegovo vlado.

Navidezno čudaška Janševa izjava bo prvi taktični preizkus nove strategije šokiranja nasprotnika doživela na sobotnem shodu. Toda najverjetneje bo zgolj spodbudila in radikalizirala sindikalne zahteve. In to bo prvi dokaz, da je Janševa poteza politično zgrešena. Šibka vlada in močni sindikati so namreč politična stalnica slovenskih političnih razmer zadnjih deset let. Sedanja vlada je moč sindikatov občutila pred dvema letoma, ko je kot edina opozicijska politična sila dejansko zaustavila njen reformni nalet. In čez leto bo povsem jasno, da so prav sindikati pravi politični grobar Janševe koalicije. S svojim arhaičnim orožjem razrednega boja so veliko bolj popularni in politično vplivni kot levosredinska opozicija z nejasnim programskimi projekti o nekakšni "tretji poti" do nove socialno-tržne države.

Z ekonomskega vidika so reči jasne. Povišanje realnih plač mora ostati znotraj meja rasti produktivnosti dela, da so ukrepi makroekonomsko nevtralni. S poslovnega vidika pa je pomembna diferenciacija plačne politike glede na poslovne možnosti posameznih panog in podjetij. Sindikalna zahteva, ki povprek v splošni kolektivni pogodbi zahteva zviševanje osnovnih plač glede na produktivnost in inflacijo ter zahteva poračune za nazaj, je problematična. Pomeni namreč, da bi povprečno povečanje stroškov prizadelo mejne panoge in podjetja, ki imajo poslovne probleme. Višje plače s tega vidika pomenijo navsezadnje večjo brezposelnost, še posebej v obdobju pričakovane nižje gospodarske rasti. Hkrati pomenijo višje plače pomemben stroškovni sunek, ki lahko v času negotovih inflacijskih pričakovanj pomembno prispeva k povečevanju inflacije. To potem dodatno znižuje kupno moč najnižjih plačnih razredov zaposlenih delavcev in dejansko znižuje realne plače. In če bi z dvigom osnovnih plač in poračuni povsem zapolnili stroškovni bazen podjetij, potem v povprečju spet ni več prostora za dodatno nagrajevanje, spodbujanje delavcev in zaposlovanje. Plače morajo torej zaostajati za produktivnostjo, tek z inflacijo je vnaprej izgubljen, plačno politiko pa moramo decentralizirati proti panožnim in podjetniškim pogodbam.

To seveda ne pomeni, da sindikalne zahteve niso socialno upravičene. Toda ekonomska sredstva za dosego ciljev so napačna, ker zamenjujejo kratkoročne politične učinke z dolgoročnimi ekonomskimi posledicami. V tem delijo usodo z vlado in zato na obeh straneh cveti predvsem političnoekonomska demagogija in pomanjkanje pravih rešitev. Potrebujemo troje. Najprej spremembo kulture glede ciljev in načina družbenih sprememb. Sedanja sistemska zmedenost vlade in plenilska logika menedžerjev nista prava pot. Naslednji korak je politični konsenz znotraj meja demokratičnih režimov, toda ne z izsiljevanjem, temveč z jasnimi razvojnimi strategijami. In na koncu potrebujemo ekonomsko škatlo sistemskih ukrepov, kako zajeziti inflacijo in spodbuditi podjetja k družbeno odgovornemu ravnanju glede plač delavcem, menedžerskih nagrad in socialno vzdržnega ravnanja. Rešitve ne smejo biti politično vsiljene, temveč ekonomsko in poslovno želene. Toda vsega tega ne znamo in tudi nočemo. In zato sindikalni shod ni samo legitimen, temveč tudi potreben.

V soboto bomo videli enega zadnjih shodov, kjer bosta še lahko kraljevala socialna hipokrizija sindikatov in politično sprenevedanje vlade glede pravih rešitev. Vse prihodnje bitke bodo težje, generali pa bolj utrujeni. Zato - nasvidenje v naslednji vojni!