Rušenje levice s tujo pomočjo

Razlika v javnomnenjski podpori med največjo opozicijsko stranko Boruta Pahorja (SD) in koalicijsko Janeza Janše (SDS) je po zadnjih meritvah, ki sta jih družbi Valicon in Mediana opravili na vzporednih volitvah, približno 10 odstotnih točk. Valicon je za RTVS Pahorjevi SD izmeril 28-odstotno podporo, Janševi SDS 17,5-odstotno, Mediana pa je za POP TV prišla do razmerja 28 : 20,8. Čeprav se zdi, da imajo s tem Socialni demokrati že skoraj zagotovljeno bodoče mandatarsko mesto, nedavni predvolilni pretresi na Hrvaškem kažejo, da lahko doživimo tudi obrat.

Na Hrvaškem je po junijskih raziskavah javnega mnenja desno usmerjena vladajoča Hrvaška demokratska skupnost (HDZ) Iva Sanaderja imela le še okrog 23 odstotkov podpore. Danes, približno štirinajst dni pred parlamentarnimi volitvami, jih ima že 30. Uspelo ji je nemogoče: v zgolj nekaj mesecih se je po bombardiranju javnosti z dobro lansiranimi sporočili in s premišljenimi vladnimi ukrepi prelevila iz poraženca v zmagovito silo. Tudi največji ideološki nasprotniki Sanaderju te dni priznavajo, da je z odličnim nastopom polariziral volilno telo in povozil opozicijo, predvsem levo, Socialdemokratsko stranko (SDP), za katero se je še pred meseci zdelo, da bi lahko prevzela krmilo na Hrvaškem, a od tedaj caplja na mestu z okrog 28- do 30-odstotnim deležem.

Kaj se je zgodilo? Gotovo drži, da je Zoran Milanović, novi predsednik SDP po smrti Ivice Račana, imel začetniški zagon, ko je aprila s svojo mladostjo in z napovedjo novih ljudi v strankarsko politiko prinesel spremembe. A je Milanović očitno storil napako, ko je za premierskega kandidata napovedal profesorja z zagrebške ekonomske fakultete Ljuba Jurčića, ki je bil do leta 2003 minister za gospodarstvo v Račanovi koalicijski vladi. To Sanader sedaj s pridom izkorišča, ko govori, da mora imeti javnost pravico izvedeti, če bo moral Jurčić ob vsaki pomembnejši odločitvi na zagovor k Milanoviću. Hkrati je HDZ znala izkoristiti privatizacijo podjetja Hrvaške telekomunikacije (T-HT) in nepričakovano milo razsodbo haaškega sodišča proti trem nekdanjim častnikom JLA za zločine v Vukovarju, s čimer je pridobila podpornike nacionalističnih strank.

Kljub temu ni mogoče spregledati estetsko skorajda popolne in neverjetno dobro premišljene hadezejevske predvolilne kampanje. Dr. Zlatan Gelb s hrvaške Akademije dramskih umetnosti in profesor vizualnih komunikacij na študiju novinarstva priznava, da je "njihova kampanja vizualno in verbalno izredno kakovostno narejena. Tega pri drugih strankah nisem opazil. Plakati in videospoti konkurenčnih strank imajo preveč detajlov, zaradi katerih se pozornost izgublja. Kampanja HDZ pa je jasna v barvi in dramaturgiji. To je ena od znanih tehnik v propagandni industriji, ne vem, koliko se tega v HDZ zavedajo, da se gre naprej z močnimi barvami in z enostavnimi ter jasnimi sporočili."

Počasno stopnjevanje ideološkega pritiska se je začelo razmeroma pozno, pred kakšnim mesecem, ko so hrvaške ulice preplavili dvobarvni, rdeče-modri jumbo plakati, na katerih je na sredini pisalo "Izbiraj" med "davkom na obresti" na levi, rdeče obarvani strani in "proti novim davkom" na modri, desni strani. "Rdeča" SDP je namreč svoj gospodarski program utemeljila ravno na uvedbi davka na kapitalske dobičke. Na drugem plakatu so se občani lahko odločali med "legalizacijo droge" in nasprotovanjem legalizaciji. Da gre za začetek predvolilnega boja, so pričali zgolj majhni, nevsiljivi in skromni napisi HDZ na desnem, modrem delu ponudbe, socialdemokratski Milanović pa je v istem času že streljal z najmočnejšimi topovi in se kot "siamski dvojček" - pripominjajo analitiki - slikal z Jurčićem.

Še vedno skromno, z jasnimi sporočili in z usmeritvijo na državljane je nato HDZ zgodbo z rdeče-modrimi plakati nadgradila z novo serijo plakatov, v kateri so se pojavili prvi nasmejani obrazi zadovoljnih hrvaških državljanov. Politikov še ni bilo, namesto njih so se kazale podobe zadovoljnih hrvaških kmetov s sporočilom o ustvarjenih "743 novih kmetijah", podobe nasmejane skupine hrvaških delavcev s sporočilom o "129 tisoč na novo ustvarjenih delovnih mestih", upokojencev, ki so dobili vrnjene dolgove, ali pa vesele skupine šolarjev, ki v rokah držijo sporočilo, da jim je sedanja oblast omogočila brezplačne učbenike. Šele v zadnjem, tretjem delu kampanje so se v javnih sporočilih začeli pojavljati prvi obrazi političnih voditeljev.

Zgolj štirinajst dni pred volilnim vrhuncem pa je v TV-spotih iz brezmadežno belega ozadja v ospredje stopil en sam obraz: voditelj HDZ in predsednik vlade Ivo Sanader osebno s sloganom "Gremo naprej!", s katerim je nadgradil sporočilo izpred štirih let "Premaknimo Hrvaško!". Ko se je v hrvaških medijih pojavil še oglas priljubljenega kapetana hrvaške nogometne reprezentance Nika Kovača, ki je tudi sporočal "Gremo naprej!", ko so Sanaderja podprle znane pop ikone in ko se je v politiko vmešala še cerkev, je postalo jasno, da so na delu profesionalci, ki jim spin doktorji konkurenčnih strank ne sežejo do kolen. Konkurenčna SDP namreč nasprotuje temu, da bi o volitvah odločala hrvaška diaspora, zato se ji je stranka tudi odpovedala. In odgovor HDZ? "Jaz sem Niko Kovač, kapetan hrvaške nogometne reprezentance. Ta čas živim v diaspori. Zato, da bi jaz in drugi Hrvatje, ki živijo v tujini, še naprej imeli pravico do glasovanja, imate le eno izbiro: HDZ in dr. Iva Sanaderja," pravi v Berlinu rojeni Kovač v videospotu.

Od kod HDZ ta know-how? Deja vu, bi lahko rekli. Podobnemu scenariju smo bili na Hrvaškem priča že pred štirimi leti, ko je HDZ v saboru dobila kar 43 odstotkov glasov po izredno uspešni predvolilni kampanji. A je hrvaški tednik Globus takoj po zmagi odkril eno od njenih skrivnosti: Sanaderju je do zmage pomagal irski marketinški strokovnjak P. J. Mara. Gre za nekdanjega glavnega stratega vladajoče irske katoliške in desno usmerjene republikanske stranke Fianna Fail, ki vodi eno od verjetno najboljših evropskih političnih PR-agencij. Da je imel prste vmes, je bilo jasno iz sloganov, ki so bili že videni in slišani na Otoku. Tako kot na Irskem je P. J. Mara tudi na Hrvaškem preveč desni imidž HDZ premaknil na sredino, ko je v ospredje postavil voditelja, ki obljublja gospodarski razvoj. Toda pred štirimi leti je vendarle naredil napako: novinarji so ga ujeli, ker se je po angleških časopisih hvalil, da je on odgovoren za spremembo oblasti na Hrvaškem.

Pomoč tujih propagandnih agencij, od izraelskih, irskih do nemških ali tistih slovenskih, ki so zasnovale kampanjo ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, je od tedaj na Hrvaškem ena od uveljavljenih tem razprav. Zato je razumljivo, da so se letos stranke odpovedale tujim pomagačem. Za letošnjo hadezejevsko volilno kampanjo naj bi po uradni različici stal sveže izobražen in neodvisen tim mladih strokovnjakov, članov HDZ. Pa vendar so tudi tokrat opazovalci našli močne vzporednice z že videnim in slišanim: kampanja tako imenovane "pozne personalizacije", ki se začne s plakati in slogani brez oseb, nato pa se stopnjuje do volilnega dne, ko se tik pred zdajci pojavi strankarski voditelj, je znan izum laburistov Tonyja Blaira. Nasploh je Sanaderjeva kampanja podobna zadnji Blairovi. Njegov volilni spot iz leta 2001 je presenetljivo podoben Sanaderjevemu; laburisti so pred šestimi leti sporočali "Work goes on!", Sanader pa danes poziva "Idemo dalje!". Za marsikoga je očitno, da je tudi tokrat v ozadju P. J. Mara, sicer redni obiskovalec različnih družabnih dogodkov v Zagrebu, ki na svoji spletni strani potrjuje, da še vedno deluje kot Sanaderjev svetovalec.

Koliko je k omenjenemu uspehu HDZ pripomogel kontroverzni Irec? "Ogromno," odgovarja hrvaški politični analitik Davor Gjenero. "Drugače od drugih ima HDZ res profesionalno kampanjo. V stranki se zavedajo, kakšna je ciljna skupina, h kateri se obračajo, vedo, kaj bi radi dosegli. Estetsko in tudi vsebinsko je njihova kampanja neprimerno bolje narejena od vseh drugih. Očitno pa je tudi, da tako sofisticirani triki niso zrasli na njihovem zelniku." Kot primer za to navaja prodajo delnic podjetja Hrvaške telekomunikacije občanom. Zanj to ni bila samo privatizacijska akcija, ampak predvolilno naravnana akcija "socialnega inženirstva, ki je blazno uspešno spodkopala zamisel SDP o obdavčenju kapitalskih dobičkov". Še poleti je leva SDP svoj socialnoekonomski program utemeljila na obdavčenju dobičkov iz kapitala, vse dokler ni Sanader ogromni množici ljudi omogočil pristopa h kapitalu. "S tem je Sanader izdelal tudi novo socialno strukturo, kamor bo lahko zasidral svojo stranko. In ta zamisel je preveč sofisticirana, da bi lahko nastala znotraj HDZ. Po mojem poleg P. J. Mare zadaj stoji še Evropska ljudska stranka (EPP), ki je zasidrana v ustanovi Konrad Adenauer Stiftung, kjer se zelo resno ukvarjajo z izobraževanjem strankarskih ljudi."

Da ista politična skupina stoji tudi za kampanjo slovenske vladajoče koalicije, je Gjenera prepričala Janševa predvolilna kampanja iz leta 2004. Oba, Janšo in tudi Sanaderja leta 2003, je, denimo, prišel osebno pozdravit vodja EPP in sedanji predsednik evropskega parlamenta Hans-Gert Poettering. Podobno pa sedaj tudi finančni minister Andrej Bajuk načrtuje prodajo deleža Nove KBM po Sanaderjevem zgledu. "Očitno gre za zamisel iz iste politične kuhinje," razmišlja Gjenero. In res, po hrvaškem vzorcu se tudi v Slovenijo vse bolj seli vpliv tujih spin doktorjev. Ustanova Konrad Adenauer Stiftung je denimo mesto dobila v leta 2006 ustanovljenem Inštitutu dr. Jožeta Pučnika, s posredovanjem tega inštituta pa so poslance SDS februarja letos na komunikacijskih treningih izobraževali ameriški republikanci, ki na ozemlje vzhodne Evrope posegajo prek svojega Mednarodnega republikanskega inštituta. Kot kaže primer Hrvaške, mednarodni know-how panevropskih političnih združenj ni tako nedolžen.