Zarečeni odstop

Ko je skoraj natančno pred petimi leti Janez Drnovšek iz premiera postal predsednik Slovenije, je tedanji vodja volilnega štaba poražene Barbare Brezigar Vasko Simoniti kameram jezno navrgel, da je v Sloveniji zmagala "tista politika, ki daje podporo korupciji, klientelizmu, nepotizmu, političnemu in policijskemu nasilju". Pred petimi leti je Brezigarjevi za zmago zmanjkalo dobrih 130 tisoč glasov, a tedanja predsedniška tekma je nakazala, da se čas monolitne LDS izteka.

Pet let pozneje je bila desnica poražena še enkrat, tokrat na drugačen, diametralno nasproten način. Osamosvojitveni kandidat Lojze Peterle je v dvoboju z Danilom Türkom doživel uničujoč poraz. Absolutne številke so neizprosne. Türk je prepričal 68,2, Peterle pa zgolj 31,8 odstotka volivcev. Diplomat, ki ni vpet v slovenske strankarske igre, kakor so ga radi predstavljali v njegovem volilnem štabu, je Peterleta premagal za skoraj 360 tisoč glasov, kar je več, kot je bilo vseh Peterletovih volivcev skupaj. Zmagovalec je recimo v drugem krogu na svojo stran pridobil 376 tisoč novih volivcev, Peterle pa je v treh tednih prepričal le 28 tisoč novih ljudi. Poraz je doživel tudi vladni predlog lastninjenja Zavarovalnice Triglav, ki ga je zavrnilo kar 71 odstotkov volivcev.

Tolikšne razlike med enim in drugim kandidatom, eno ali drugo politično opcijo oz. stranko, so v evropskih demokracijah zelo redke, še posebno, kadar se na volitvah soočijo razmeroma enako močne politične entitete. V Franciji je maja Nicolas Sarkozy zbral 53, Segolene Royal pa 47 odstotkov glasov, v Nemčiji je bila pred dvema letoma razlika med krščansko demokratko Angelo Merkel in tedanjim kanclerjem Gerhardom Schroderjem 5 odstotnih točk, na zadnjih volitvah v sosednji Avstriji pa je bila razlika med socialdemokrati in ljudsko stranko samo 50 tisoč glasov. Neobičajno velike razlike med političnimi opcijami so navadno posledice izrednih razmer. Tako je bilo recimo v Franciji, ko je leta 2002 v drugem krogu Jacques Chirac zbral petkrat več glasov kot skrajni Jean-Marie Le Pen. Plebiscitarna večina francoskih volivcev je volila proti politiku z radikalnimi stališči. Tudi Peterletov volilni izplen je rezultat izrednih razmer. Zelo neobičajno je, da dobi kandidat, ki je bil še pred pol leta praktično političen anonimnež, poznan zgolj kot zadržan diplomat, brez jasnih stališč in političnega prepričanja, tako veliko volilno podporo. Še pred mesecem dni mu tolikšne zmage niso prerokovale nobene javnomnenjske ankete.

Ofenziva velikega poraženca

Janez Janša je prvi komentar izida volitev povedal na gradu Ormož. Skoraj dan in pol po objavi volilnega rezultata. Molk prvega politika v državi in izbira kraja komentarja sta pomenljiva. Še bolj pomenljivo je bilo Janševo sporočilo. Na kratko je predsednik vlade volitve komentiral takole: volilni rezultat je posledica negativne kampanje, obračuna z vlado, ki ustvarja napačen vtis o razmerah v državi. Namenoma se ustvarja slika Slovenije kot druge Belorusije in posledično Janše kot drugega Lukašenka. "Nastalo situacijo bomo v prihodnje še analizirali, vendar lahko že sedaj rečem, da so odprte vse možnosti, vključno z odstopom vlade," je dejal Janša.

Svoja stališča je zaostril v pogovoru za lokalni radio. Janševa logika je preprosta. Predsedniška kampanja ni bila kampanja o prihodnosti, pač pa kampanja o delu vlade. Stvari so dodatno zaostrili ljudje, ki so tujino neobjektivno obveščali, kaj se dogaja v državi. Ti posamezniki so novinarji, ki so sredi septembra sestavili peticijo proti cenzuri, pa tudi Pahorjevi Socialdemokrati, ki skupaj z novinarji proti vladi vodijo politično kampanjo. Janša je napadel tudi opozicijski stranki SD in Zares, ki sta podpisali poseben dogovor o sodelovanju, kljub temu pa zdaj predstavniki opozicije grozijo z referendumom, interpelacijo, podpirajo delavsko manifestacijo in podobno. Napadena vlada mora sredi napornih priprav na predsedovanje Evropski uniji "sproti pobirati nože iz hrbta, ki jih vanjo zasajajo tisti, ki so obljubili konstruktivno ravnanje". In rešitev? "Vsi, ki so ustvarili takšno vzdušje, bi ravnali korektno, če bi enostavno vložili konstruktivno nezaupnico - postavili drugo vlado, ki si jo želijo, in bi bila zadeva čista. Obljubljam, da bomo ravnali bistveno bolj konstruktivno kot zdaj stranka Zares ali pa Socialni demokrati, ki prednjačijo v tej destruktivni kritiki in destruktivnem ravnanju."

Janša se je dva dni po razglasitvi rezultatov torej postavil v vlogo žrtve, ponovil je manever iz prvega kroga volitev, ko je za Peterletov neuspeh obtožil sile iz ozadja in novinarsko peticijo. Z napovedjo odstopa je iz politične defenzive prešel v ofenzivo, v politični prostor pa je lansiral temo o morebitnem odstopu vlade. A v resnici v manevru ne gre iskati nekih velikih strateških razmislekov. Glavni namen je bil preusmeritev pozornosti. V trenutku, ko je Janša izvedel opisani manever, je iz javnega prostora izrinil rezultat predsedniških volitev in razloge zanj. Učinek je bil dosežen.

Srce na desni

Zakaj je torej izgubil na volitvah Lojze Peterle in zakaj je to tako moteče za Janeza Janšo? Nobenega dvoma ni: Peterle je delno izgubil zaradi sebe, v pomemben delu pa prav zaradi vlade in nezaupanja do nje. Volivci vsake volitve začenjajo izkoriščati za protest zoper vlado. "Zadeva je paradoksalno zabavna. Peterle se je poizkušal distancirati od vlade, tudi od njenega predsednika, ker je imel občutek, da je to za njega slabo, sedaj pa se vlada in ministri poizkušajo distancirati od Peterleta, ker je to slabo za njihov imidž, vendar ljudje vse skupaj razumejo kot paket. Tragedija Peterleta je v tem, da je bil, kot pravi sam, žrtev ekonomsko-političnih razmer, a ne zaveda se, da je tudi on del teh ekonomsko-političnih razmer. Ne vlada ne Peterle se od samega sebe pač ne moreta distancirati," pravi Matej Lahovnik, predsednik poslanske skupine stranke Zares.

Bodoči predsednik Slovenske ljudske stranke Bojan Šrot trdi drugače. "Ne gre za poraz vlade, ampak za poraz Peterleta, vlada ni ravno zelo intenzivno podprla Lojzeta Peterleta". Šrot ima prav, strankarska desnica se je od Peterleta vseskozi odmikala. Vsaj navidezno. A če Peterle ne bi bil kandidat te vlade, potem v svojem predvolilnem glasilu ne bi objavil uvodnika Urške Bačovnik, ženske, ki je v Sloveniji znana kot partnerica premiera vlade. Premier vlade in člani vladnih strank sicer trdijo, da so za slab volilni rezultat Peterleta krivi (tudi) mediji. "Medijski pritisk se je stopnjeval še naprej, in kot se je izrazil Lojze Peterle, v zadnjih dneh ni bilo več pomembno, kaj je rekel, bil je enostavno kriv za vse, kar je narobe v tej državi. V takšni tekmi ni bilo mogoče zmagati," je zapisano na spletni strani Nove Slovenije. Mediji naj bi odpirali vprašanja, ki razdvajajo, vprašanja preteklosti, si izmišljevali nepomembne afere, namesto da bi ravnali politično odgovorno in zrelo. Takšno razumevanje medijskega poklica je absolutistično. Temelji na predpostavki, da bodo mediji nekritično sledili načrtom volilnih strategov kandidatov za politična mesta. V modernih demokracijah to ni naloga medijev. Tudi v času kampanje Barbare Brezigar so mediji njo in njenega protikandidata spraševali o delu tedanje vlade. Drnovška in njegovo vladanje je takrat recimo neposredno napadel tudi volilni štab tedanje kandidatke. V intervjuju za Mladino so Drnovška privrženci Brezigarjeve spraševali o tem, zakaj je o vladnem proračunu računsko sodišče izdalo negativno mnenje in kako to, da si je njegova vlada zaželela falcona. Ocena dela tedanje vlade in ekonomsko-političnih razmer je bila pred petimi let običajna tema predvolilnih soočenj. Zakaj tudi danes ne bi bilo tako?

Še bolj nenavadna je izjava o neresničnem portretiranju Slovenje kot države z represijo nad mediji, teza, ki naj bi jo po mnenju Janše v Evropo lansirali posamezni novinarji in nekateri politiki. O tem je pred kratkim pisal tudi Dimitrij Rupel v esejističnem apelu, objavljenem na straneh ministrstva za zunanje zadeve. "Vrhunska manifestacija aktualne zmede je opozicijski očitek (iz vrst časnikarskih urednikov in upraviteljev), da slovenska (desničarska, nazadnjaška ...) vlada nadzira medije. To floskulo so celo izvozili, nakar so jo uvozili z dodano vrednostjo domnevno vznemirjenih inozemskih avtoritet. Na slovenskem medijskem prizorišču dejansko vlada enoumje, ki je na las podobno tistemu v osemdesetih letih, če ni slabše." Kot zmeraj, Rupel tudi tokrat pretirava. Če bi v osemdesetih letih na medijskem prizorišču res vladalo enoumje, potem oblast ne bi zapirala novinarjev in zaplenjala časopisov, kadar ni bila zadovoljna z njihovo vsebino. A tista in aktualna oblast imata vseeno nekaj skupnega. Za svoje težave krivita medije. Tako kot nekoč partija, danes Janševa vlada želi vplivati na medijske vsebine, Rupel to tudi odkritosrčno priznava. Napadena medijska peticija sicer s samo politiko in volitvami nima nobene povezave. Nastala ni zaradi volitev, pač pa zaradi prihajajočega predsedovanja Evropski uniji. "S pripravo peticije ni imela zveze niti nobena politična stranka, niti novinarsko društvo, niti sindikat. Absolutno ni bilo nobene povezave, če nekdo to vidi kot zaroto, pa je to njegov problem," pravi eden izmed sestavljavcev peticije Blaž Zgaga in dodaja, da uradnega odziva s strani slovenske vlade ni bilo, zato pa je na peticijo prišlo veliko odzivov iz tujine, tudi iz kabinetov premierov in veleposlaništev drugih držav.

Destruktivna opozicija

Po Janševem mnenju izkrivljeno realnost poleg zlonamernih medijev ustvarja tudi destruktivna opozicija. Tista, ki vlaga interpelacije in zahteva referendum in ki vladi zasaja nože v hrbet. "Pri tej izjavi predsednika vlade gre za veliko odsotnost samokritičnosti in temeljno nerazumevanje normalnega delovanja parlamentarne demokracije in vloge strank različnih strani znotraj nje. Dejstvo je, da obstajata v Sloveniji precejšnje razočaranje in nezadovoljstvo z vladajočo politiko, kar kažejo denimo tudi rezultati referenduma in deloma predsedniških volitev, toda to nezadovoljstvo se manifestira na najbolj legitimne in legalne načine: skozi volitve, referendume, izglasovanja vetov, interpelacije, protestne shode sindikatov, medijski nadzor ipd.," pravi Gregor Golobič, predsednik Zaresa, in dodaja, da je razglašanje težkega položaja vlade "docela v nasprotju s preverljivim in očitnim dejstvom, da ima ta vlada, ko gre za napade opozicije pa tudi znotrajkoalicijske napetosti, bistveno bolj udoben položaj kot katerakoli vlada v zgodovini samostojne Slovenije". Danes naj bi bilo uporabe izrednih opozicijskih sredstev samo za vzorec, pa tudi največja opozicijska stranka svojo politično podobo gradi na uglajeni, velikokrat zelo popustljivo nekonfliktnosti. "Skratka, opraviti imamo z neumestnim izgovarjanjem in kazanjem na druge, kar kaže na nezmožnost soočenja s kritiko in strah pred prevzemom odgovornosti."

Tudi predsednik SD Borut Pahor zavrača očitke, da želi zrušiti vlado Janeza Janše. V izjavi za javnost je zapisal, da je njegova stranka podpisala "sporazum o sodelovanju z vlado pri tem zahtevnem projektu in se zavezali, da v času predsedovanja ne bomo vlagali interpelacij zoper ministra ali vlada", vendar to hkrati ne pomeni, da se bodo socialni demokrati odpovedali vsem demokratičnim potezam. Napovedani referendum o načinu financiranja zasebnega šolstva je ena izmed takšnih potez. Mimogrede, Pahor odločno zanika, da bi bil kakorkoli povezan z nastankom novinarske peticije proti cenzuri.

Grožnja brez prave vsebine

Kljub različnim teorijam zarote so ugotovitve Janeza Janše točne. Hud poraz Peterleta je posledica nepriljubljenosti slovenske vlade. Vendar se razlogi za neuspeh ne skrivajo v slovenskih medijih in napadalni opoziciji, pač pa v slabih rezultatih aktualne oblasti. V inflaciji, v aktivni politizaciji vseh družbenih sistemov, v neizpolnjenih obljubah, v avtokratskem načinu vladanju, v ciničnih izjavah ministrskega predsednika.

Pri inflaciji, enem od glavnemu generatorju nezadovoljstva do vlade, pa je političen problem še nekje drugje. Vsi namreč niso prepričani, da je resnično velik problem. Na to opozarja recimo Boško Šrot, novi šef SLS. "Inflacija je sicer visoka, a na te stvari najbolj opozarjajo tisti, ki so moralni dediči dvakrat višje inflacije. Sam pričakujem, da bodo strokovnjaki in ekonomisti povedali, kako je z razmerjem med gospodarskim razvojem in inflacijo, morda gospodarska rast res generira višjo inflacijo, a če ta rast pade, se bo povečala nezaposlenost, morda se bodo pojavili novi davki in podobno."

Eden od razlogov za grožnjo z odstopom pa so lahko tudi razmerja v koaliciji. Na volitvah je bil poražen vplivni član NSi, poslanska skupina Desusa je že nekajkrat zagrozila z odhodom iz koalicije, SLS bo dobila novega predsednika, ki naj bi bil blizu Pivovarni Laško. Janša je recimo že junija v intervjuju za TV Slovenija dejal, da je "neka pivovarna zadolžena za ljudsko stranko, na kongresu te stranke, koalicijske stranke, bo očitno zanimivo jeseni". Bodo vlado zaradi slabega volilnega rezultata od znotraj načela tudi koalicijska razmerja? Frane Adam iz ljubljanske FDV, ki je sodeloval z Zborom za republiko, pravi, da lahko pride tudi do problemov. "Stvar utegne biti kritična, če ne bo skupne ocene poraza na volitvah za predsednika države in na referendumu. Če bo prišlo do različnih oziroma nasprotujočih si interpretacij za vladno koalicijo zelo neugodnih rezultatov, se utegnejo odnosi zaostriti. SLS dobiva novo vodstvo, kar bo zahtevalo dodatna usklajevanja. Predsedovanje EU bo imelo nekaj (najbrž) pozitivnih odmevov in posledic, vendar pa se vlada na to ne bi smela zanašati. Javnost je občutljiva zlasti na notranje probleme." Podobne napetosti se lahko pojavijo tudi znotraj razdrobljene opozicije, saj bodo "zmagovite" stranke leve sredine vsaka zase poizkušale unovčiti Türkovo volilno zmago. Trenja med LDS, Zares in SD so se te dni pokazale pri prepiru o tem, ali vložiti in kako napisati interpelacijo zoper ministra Dragutina Mateja.

Vendar se Janša (še) ni odločil za rekonstrukcijo vlade ali kakšno od podobnih potez, pač pa je vrgel na mizo najmočnejšega aduta. Omenil je svoj odstop, ki pa nekaj tednov pred predsedovanjem Evropske unije in leto dni pred državnozborskimi volitvami ni realen. Jernej Pikalo, docent za področje teoretične politologije na FDV, celo pravi, da z njim blefira. "Ker ni šlo za neposredno slabo delo katerega od ministrov, ki bi se ga dalo rešiti z rekonstrukcijo vlade, rekonstrukcija ne pride v poštev. Lahko bi odstopila celotna vlada, vendar je to v slovenskem ustavnem sistemu zapleteno. Pri odstopu vlade pa je še eno, bolj zanimivo politološko dejstvo: trenutno nihče na politični sceni ni zainteresiran za to, da vlada odstopi ali pade. Če bi tak interes obstajal in bi nosilci tega interesa tudi imeli realno moč, potem bi ta vlada verjetno že padla. Tudi napoved, da so odprte vse možnosti, se ne bo uresničila, dokler za to ne bo interesa drugih strank. Gre za dober manever, kjer ponudiš vse možnosti in se obenem zavedaš, da nihče nima interesa izkoristiti teh možnosti".

A kot smo zapisali: z grožnjo o odstopu je Janša dosegel nekaj drugega. Politika se je začela ukvarjati s prihodnostjo vlade, ne pa z močno zmago Danila Türka, ki je neposredna posledica slabega vodenja države. V političnem prostoru so se pojavile teme o nezaupnicah, tehnični vladi, veliki koaliciji, slovenskem ugledu v Evropi, vsebinska vprašanja pa so potisnjena v ozadje. A Janša igra tvegano igro. Umika nazaj ni več. Če v tej igri ne bo zmagal, bo to pomenilo konec njegove vlade in morda tudi politične kariere. Razen če ne bo do jeseni leta 2008 volilnega telesa prepričal, da je bil žrtev zarote.