Stranka Janševega ljudstva

Izglasovana zaupnica vladi je navidezno povsem normalna in legitimna forma razvite politične demokracije. Povsem nenavadni pa so razlogi in način, kako je Janez Janša v parlamentu izpeljal celoten dokazni postopek in proces odločanja. Ponedeljkova politična predstava je bila najprej politični škandal par excellence. Dobili smo pretresljiv dokaz obredne politike sedanjih političnih elit, predvsem pa je do kraja razgalila psihološki in oblastni profil svojega osrednjega akterja. Na srečo ekonomija v kritičnih trenutkih ni del političnega sveta Janeza Janše. Toda to ne pomeni, da ideološka produkcija sedanje politične krize ne bo imela resnejših politično-ekonomskih posledic.

V zadnjem tednu dni je Slovenijo zajel italijanski politični sindrom. Tam že po tradiciji stranke svoja politična nasprotja v parlamentu poravnavajo z vladnimi krizami, nazaupnicami, odstopi in vsaj od Berlusconija dalje tudi z nenavadnimi političnimi inovacijami. Ključna trenutka nekakšnega dramatičnega zasuka sta bila visok poraz Peterleta na predsedniških volitvah in njegova neposredna obtožba vlade, da je sokriva za njegov neuspeh. Peterle je preprosto izrekel tisto, kar bi moralo biti neizrekljivo. Kajti resnico lahko razkriva samo eden. Predsednik vlade je v Ormožu potem šokiral politično javnost, da so volitve pokazale za vlado slab politični rezultat in da so vse možnosti odprte, tudi odstop vlade. Kako to, da se je Janša iz nesporne politične avtoritete na začetku mandata po treh letih prelevil v nekakšno politično žrtev, ki je celo pripravljena prepustiti oblast in se umakniti v opozicijo? Janša je očitno racionalno ocenil, da mu takšna drža prinaša več političnih koristi kot stroškov. Toda spregledal je tveganja te samovolje.

Janševa politična logika je bila vedno vojaška. Napad je tu pogosto najboljša obramba, lastno šibkost pa lahko nadomesti presenečenje nasprotnika in gverilska taktika. V treh dneh je s političnimi zavezniki stopnjeval produkcijo izrednega stanja v državi, politična negotovost pa je postajala vse bolj neznosna. Opozicija je bila zmedena in preprosto ni najbolje dojela Janševega političnega pokra. Reagirala je racionalno. Začela je dokazovati nekakšno evropsko in politično odgovornost sedanje administracije kot nujo, da konča svoj politični mandat. To je bila napaka, saj je ustvarila vtis, da ni pripravljena prevzeti politične odgovornosti za vodenje države. Zmagovita opozicija se je tri dni po volilnem zmagoslavju znašla v defenzivi, v absurdni obrambi pred namišljenimi zvijačami dolenjskega Scapina. Dejansko pa bi morala blefirati kot Janša, sprejeti njegovo namero o odstopu in hkrati jasno zahtevati nove volitve. Ker ni bila sposobna predvidevati treh političnih potez vnaprej, je prvo taktično bitko izgubila.

Toda medtem je odločilno napako napravil sam Janša. Svoj napad je namreč gradil na fantazmagorični zgodbi o medijih in novinarjih, nekakšni fantomski tajni vojni novinarske peticije, s katero so vlado očrnili v tujini. Politična enačba je bila preprosta. Novinarji in mediji so peto kolo opozicije (SD in LDS), ki napadajo vlado, s tem ogrožajo državo in na koncu pred EU "grozljivo diskreditirajo Slovenijo".

Janša je tu povsem izgubil kompas. Njegov brezkompromisni napad na novinarje je bil najboljši dokaz za upravičenost njihove evropske peticije, hkrati pa žaljiv do tujih medijev in diplomacije. Izenačevanje vlade in njega samega z državo in mednarodno nacionalno identiteto Slovenije je postal antologijski primer njegovega razumevanja avtoritarne oblasti, kar je z vidika evropskih demokratičnih standardov absurdno. Vezava zaupnice na domala brezpogojno politično podporo glede predsedovanja EU pa na koncu ni združila, temveč razcepila politični prostor. Napad se je torej političnemu generalu docela izjalovil. Ciljal je namreč na civilno družbo, ki je politično neulovljiva, zameril se je lastni koaliciji, zlasti novemu vodstvu SLS in Desusa, do kraja je zavrnil "lepljivi del" Pahorjeve opozicije in čudaškega reformnega partnerstva. Vojna je bila tako izgubljena. Ne toliko zaradi dejanske nesposobnosti vlade, temveč zaradi Janševega javnega priznanja nemoči in razkritja kart, da mu ne gre za zapuščanje oblasti, temveč za njeno rekonstrukcijo. Vloga zmagovalca, ki se kaže in celo želi biti žrtev, tiči globoko v krščanski tradiciji. Toda s političnim trženjem teh idej ima težave celo vesoljna cerkev, lokalni politiki pa so obsojeni na neuspeh.

S političnoekonomskega vidika Janšev nastop razkriva elementarno logiko avtoritarnih režimov, kjer je demokracija zgolj sredstvo za maksimiranje njihovih političnih koristi. Njihov bog Janus ima dvoje podob. Na eni strani je ekonomska obsedenost z dolgoročnimi reformnimi vizijami, visoko gospodarsko rastjo in poslovno lojalnostjo. Na drugi stoji nevrotična politika permanentne produkcije sovražnikov, zarot, ogroženosti in izrednih razmer. Toda politični transakcijski stroški takšnega modela obnašanja so visoki in z vidika demokratičnih institucij tudi neracionalni. Podobno velja za ekonomske stroške.

Janševo politično hazardiranje povečuje politično nestabilnost, spodbuja institucionalno kaotičnost in vpliva na ekonomsko psihologijo odločanja poslovnih subjektov. Prvi učinek je že jasen in tudi logičen. Zlom ljubljanske borze, ki je dobesedno čakala na zunanji šok, ki ji ga je Janša velikodušno ponudil. Drugi, usodnejši vpliv pa bomo videli pri povečanih inflacijskih pričakovanjih, ki veljajo za najbolj prikrit in nevaren ekonomski virus. Višja inflacija bo torej druga posledica. Tretji krog posrednih žrtev postajajo podjetja in tržne strukture. Vlada se bolj ukvarja s politiko in mediji kot z ekonomijo in podjetji. Zgodba o NKBM je zadnji dokaz, kako površno in brez ustreznega političnega marketinga poteka v tej državi največji privatizacijski projekt.

Berlusconi se je pred dnevi s svojo novo Stranko italijanskega ljudstva zapodil v bitko za predčasne volitve. Vzporednica je očitna. Če Janša svoj položaj izenačuje z usodo Slovenije, potem je najbolje, da ustanovi Stranko Janševega ljudstva. Preroka že ima, izbere naj si samo še puščavo. Nas pa pusti pri miru v zeleni oazi, da bomo lahko na novo "začutili" svojo Slovenijo.