Med famo, referenco in politično promocijo

Kaj se bo sploh zgodilo 1. januarja 2008? Kaj sploh pomeni tako imenovano predsedovanje EU? Slovenija bo 1. januarja 2008 za pol leta prevzela predsedovanje svetu EU. To je institucija EU, ki predstavlja države članice. Predsednik države ali vlade predsedujoče države vodi zasedanja evropskega sveta, ki se mu pogovorno reče tudi vrh EU. V prvi polovici leta se evropski svet sestane dvakrat. Marca ima na dnevnem redu v glavnem gospodarske teme, junija pa bolj politične. Obe zasedanji sta redni, zaradi tega pridejo državniki v Bruselj. Od predsedujoče države je odvisno, o katerih temah voditelji na zasedanju razpravljajo, katere sklepe pa samo formalno potrdijo. Avstrijci so se recimo odločili za razpravo o več temah, zaradi tega pa ni bila posebej vidna rdeča nit; Nemci so za državnike prihranili po eno temo, o preostalih so skupaj s sekretariatom sveta poiskali dogovor že na zasedanjih sveta stalnih predstavnikov držav članic pri EU (Coreper) in na zasedanjih ministrskih svetov, kjer odločajo pristojni ministri. Predsednik države ali vlade kot predsedujoči EU vodi še vrhunska zasedanja med EU in drugimi državami.

Koledar in dnevni red zasedanj evropskega sveta in zasedanj sveta ministrov sta pripravljena že nekaj mesecev pred začetkom predsedovanja, v zadnjih tednih sekretariat sveta EU z oblastmi države, ki se pripravlja na predsedovanje, vnaša bolj ali manj samo še manjše popravke. To pomeni, da je za čas slovenskega predsedovanja že znano, kdaj bo predsednik vlade vodil zasedanja evropskega sveta marca in junija, pa tudi, katere bodo glavne teme teh zasedanj. Tudi ministri vedo, kdaj bodo vodili zasedanja ministrskega sveta, prav tako poznajo tudi že glavne teme, ki jih bodo imeli na dnevnem redu. Vse je pripravljeno tako, da ta progam lahko izvede kdorkoli, zato zamenjava predsednika vlade oziroma predsednika države predsedujoče države, zamenjava katerega od ministrov ali celo celotne vlade na izvedbo programa predsedovanja ne vpliva. V svetu EU pravijo, da tehnično vsa predsedovanja pripravljajo enako in jih ne zanima, katera članica predseduje. Zanje je predsedovanje že zelo dobro vpeljan sistem.

Antonio Missiroli, izvedenec Evropskega centra za politične študije (EPC), prav tako razlaga, da je koledar pripravljen, v pripravi je večina političnih dokumentov, sekretariat sveta natančno spremlja, kaj se dogaja in ima podroben pregled nad vsem, kljub temu pa vsako predsedujočo državo čaka 10 do 15 odstotkov nepredvidljivih zadev. "Karkoli se zgodi kjerkoli na svetu, predsedujoča država mora poskrbeti za hiter in ustrezen odziv," pravi sogovornik. Če pred začetkom predsedovanja pade vlada, država v vsakem primeru še med predsedovanjem dobi novo vlado. Če se zgodi, da predsedujoča država začne predsedovanje z začasno vlado, lahko govorimo o težjem začetku, nikakor pa ne o težavah ves čas do konca predsedovanja.

Kot pravi Missiroli, po letu 1996, ko je med predsedovanjem padla italijanska vlada, takšnega primera ni več bilo. Nekaj članic je imelo volitve takoj po koncu predsedovanja, nekatere članice so na podlagi dogovora med pozicijo in opozicijo volitve prestavile na čas takoj po predsedovanju. Dobrega pol leta pred predsedovanjem so imeli leta 1997 volitve v Veliki Britaniji (EU so Britanci predsedovali v prvi polovici leta 1998). Tony Blair je takrat postal predsednik vlade le mesec dni pred podpisom amsterdamske pogodbe, kar ni bilo najbolje, ker je bil takrat še novinec in je zgolj podedoval dosje od predhodne vlade. V italijanskem primeru pa je stara vlada pripravila spomladansko zasedanje evropskega sveta, novoizvoljena vlada pa junijskega. "To je scenarij, ki bi ga Slovenija lahko ponovila, če vladna kriza še ni mimo. Predsedovanje zaradi tega ne bi trpelo, saj ima pri pripravi spomladanskega vrha EU evropska komisija pomembnejšo vlogo kot svet EU. Tudi vrh marca 2008 bo gospodarski, saj bo glavna tema energija, junijski vrh pa bo bolj političen," pravi Missiroli.

Ostanejo še nepredvidljivi dogodki in krize, vendar tudi zanje obstaja načrt B, predvsem pa vedno lahko vskoči visoki predstavnik EU za skupno zunanjo in varnostno politiko Javier Solana. Za ukrepanje na področju tečajne politike in obrestnih mer sta pristojni Evropska centralna banka in evropska komisija. Dejstvo pa je tudi, da so takrat, ko EU predsedujejo manjše članice, pričakovanja manjša kot pa pri velikih članicah. Manjše članice načeloma izvedejo bolj ali manj tekoče zadeve, velike članice pa zahtevnejše projekte, kot so pogodbe, energetsko-klimatski paket ... "Če upoštevamo, da lahko vsak čas vskočijo institucije, da je program pripravljen vnaprej in še v okviru trojke (Nemčija, Portugalska in Slovenija, op. p.) ter da Slovenija predseduje kot zadnja v tej trojki, ima lahko vladna kriza v Sloveniji na predsedovanje samo psihološki vpliv. Ker bo kot prva nova članica predsedovala EU, bi bila njena politična nestabilnost negativna referenca za vse nove članice. To je po mojem mnenju lahko edini problem," pojasnjuje izvedenec EPC. Zaradi tega opozorila državnikov o skrbi zaradi razmer v Sloveniji razume kot poziv političnim strankam, naj se dogovorijo o premirju, na volitve pa naj gredo po predsedovanju, enako kot lani Avstrijci. Dodaja pa tudi, da so politične krize in predčasne volitve normalne za demokratične države, v zadnjih letih so imeli predčasne volitve recimo v Nemčiji, na Nizozemskem in Danskem.

Ivan Bizjak, ki kot generalni direktor za pravosodje in notranje zadeve zelo dobro pozna razmere v svetu EU, je nedavno povedal, da so ključni del vsakega predsedstva naloge, ki jih podeduje od predhodnega, obravnav novih predlogov pa v času predsedovanja običajno ni mogoče končati. Zato se je treba osredotočiti na tisto, kar je že na določeni stopnji zrelosti, in v tem okviru oblikovati prioritete. Izpostavil je tudi, da je treba natančno opredeliti poti odločanja znotraj predsedujoče države, te morajo biti čimkrajše, in natančno je treba vedeti, kdo je za kaj odgovoren in pristojen. "V generalnem sekretariatu lahko učinkovito podpremo vsako predsedstvo, zelo težko pa je delati, če usmeritve predsedstva niso jasne. Na zalogo lahko pripravimo nekatere dokumente, lahko razmišljamo v več smeri, a vedno je nevarno, da bo časa premalo. Pol leta je kratek čas, znotraj tega je za nekatere odločitve na voljo samo kakšna ura. Če so poti odločanja tako zapletene in dolgotrajne, da bi namesto ene ure potrebovali dva dni, morda zadeva ne bo obravnavana na določeni seji sveta, ker smo jo zamudili. Tako se lahko dogodi, da zadeva, ki je prednostna za predsedstvo, ne bo sprejeta," je dejal Bizjak.

Ministri se sestajajo na zasedanjih devetih ministrskih svetov. Vsa redna zasedanja ministrskih svetov so v Bruslju oziroma aprila in junija v Luksemburgu. V državi članici, ki predseduje svetu EU, so samo neformalna zasedanja in drugi dogodki, povezani s predsedovanjem. Zasedanja svetov vodijo ministri iz predsedujoče države članice. Zunanji minister vodi seje sveta za splošne in zunanje zadeve (GAERC), ki se sestane vsak mesec. Na teh sejah obravnavajo vse zadeve z zunanjepolitičnega področja in tiste, ki zadevajo več področij. Naloga tega sveta je tudi priprava zasedanj evropskega sveta.

Finančni minister vodi zasedanja sveta za ekonomske in finančne zadeve (ECOFIN), ki se prav tako sestane vsak mesec. Obravnava pa teme s področja ekonomske politike, javnih financ, davčne politike in druge finančne in ekonomske teme. Vsak mesec se redno sestane še svet za kmetijstvo in ribištvo. V povprečju se enkrat na dva meseca sestane svet za pravosodje in notranje zadeve. Običajno se prvi dan sestanejo ministri za notranje zadeve in takrat zasedanje vodi minister za notranje zadeve predsedujoče države, drugi dan pa pravosodni ministri, ko vodenje zasedanja prevzame minister za pravosodje. Enkrat na dva meseca je v povprečju tudi zasedanje sveta za transport, telekomunikacije in energijo, glede na tematiko ta zasedanja lahko vodijo tudi trije ministri, če so v vladi predsedujoče države ta področja v pristojnosti različnih ministrstev.

Pet- ali šestkrat na leto se sestane svet za konkurenčnost, ki ima na dnevnem redu teme s področja konkurenčnosti, notranjega trga, industrije in raziskav. Tudi zasedanja tega sveta vodi več ministrov. Naloga tega sveta je boljša koordinacija med področji konkurenčnosti, notranjega trga, industrije in raziskav v EU. Štirikrat na leto se sestane svet za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov, tolikokrat se v povprečju zberejo tudi ministri, pristojni za okolje na zasedanju sveta za okolje. Ministri, pristojni za izobraževanje, mladino in kulturo se na zasedanju sveta za izobraževanje, mladino in kulturo zberejo tri- do štirikrat na leto. Vsaka članica, ki predseduje svetu EU, ima zasedanja vseh devetih ministrskih svetov, kar pomeni, da vsi ministri, ki so v domači vladi pristojni za področja, ki jih pokrivajo ti sveti, vsaj enkrat vodijo zasedanje sveta EU.

Brez soglasja velikih članic dogovori v svetu EU niso mogoči. Luksemburg recimo velja za zgled, kako lahko svetu EU učinkovito predsedujejo majhne države. Kljub temu dolgoletnemu predsedniku vlade Jeanu-Claudu Junckerju junija 2005 ni uspelo doseči dogovora o finančnem okviru unije za obdobje od 2007 do 2013, ker britanski premier Tony Blair ni bil pripravljen popustiti. Juncker je bil zaradi tega tako jezen, da je čez nekaj dni raje doma praznoval državni praznik, kot da bi v evropskem parlamentu sedel ob Blairu, ki je poslancem predstavljal svoj program predsedovanja. Blair je nato decembra dogovor dosegel predvsem s pomočjo nemške kanclerke Angele Merkel, ki se je odpovedala delu denarja za vzhodnonemške dežele. Merklovi sta bila letos pri prepričevanju Poljakov, naj sprejmejo reformno pogodbo, v največjo pomoč Juncker in francoski predsednik Nicholas Sarkozy.

Tudi v svetu ministrov so pogajanja podobna. Če ugotovijo, da se ne morejo dogovoriti za mizo, točko preložijo, če pa je nujno treba doseči dogovor - to je največkrat na področju zunanjih zadev -, pa iščejo kompromis z dvostranskimi pogajanji ob pomoči sekretariata sveta EU. Za vsako besedo se zunanji ministri v zadnjem času recimo pogajajo pri oblikovanju sklepov o Kosovu in Srbiji. Če pa se ne mudi, lahko predlog obleži v predalu tudi dve leti ali več. Finci so lani recimo skušali doseči dogovor o sedežu agencije za nadzor satelitsko-navigacijskega sistema Galileo, za katerega kandidira tudi Slovenija. Ni jim uspelo, ker si nove in stare članice različno razlagajo sklep, da zdaj sedeži agencij pripadajo novim članicam, pa tudi zaradi nesoglasja starih članic, katera najbolj izpolnjuje pogoje za to agencijo. Tretji razlog za preložitev pa je bila zamuda pri samem projektu za postavitev sistema Galileo, saj še zdaj ni dogovora, kako ga bo Evropska unija financirala. Nemci in Portugalci letos točke o sedežu nadzorne agencije niso uvrstili niti na dnevni red.

Oboji so pustili v predalu tudi predlog direktive o delovnem času, o kateri so zaman iskali kompromisno rešitev Britanci, Avstrijci in Finci. Članice so razdeljene na dva tabora, na francoskega in britanskega, nobeden ne more zbrati dovolj glasov in nobeden ni pripravljen na kompromis pri dežurstvih. Čeprav sodišče evropskih skupnosti z več odločbami zahteva spremembe obstoječe direktive in evropska komisija grozi s postopki proti državam članicam, so recimo Portugalci kar naravnost povedali, da se ne nameravajo kot njihovi predhodniki zaletavati z glavo v zid. Finci pa so se najbolj ušteli, ker so "kot dobri poznavalci Rusije" lani jeseni na izredni vrh EU v Lahti povabili ruskega predsednika Vladimirja Putina. Namesto kakršnegakoli napredka so po zasedanju odmevale Putinove opazke v slogu "od kod že izhaja mafija?", na katere Finci, ki so po predhodnem dogovoru edini zastopali stališča EU, niso našli pravega odgovora. Predsednik vlade Matti Vanhanen, ki je predsedoval svetu EU, se je po vrhu izgovarjal, da so Putina povabili na predlog predsednice Tarje Halonen. To vabilo je kljub temu ostalo največji spodrsljaj njegovega predsedovanja.