Igre brez meja

Od dveh ur svojega govora v razpravi o zaupnici vlade je premier Janša porabil kar tri četrtine časa za tako imenovano novinarsko peticijo, ki so jo prizadeti novinarji in solidarni z njimi poslali tudi na različne evropske institucije in naslove. No, najbrž res ni prijetno, če te - ko hodiš po svetu - sprašujejo, ali je v vaši državi res kratena svoboda besede. Priznam, da je tudi meni neprijetno, ko se "domači" problemi raznašajo po svetu - toda če ni možno drugače doseči normalnega stanja, je - hvala bogu - to zadnja možnost slovenskih državljanov, da pridejo do svoje pravice, da se sliši njihov glas!

Pravzaprav pa ne vem, zakaj se je premier tako razhudil nad to peticijo. V svoji knjigi Okopi recimo sam opisuje, kako gledajo na "naše probleme" in odzive politikov "zunaj": "Tisto, kar se naših interesov tiče, pa je zunaj njihovega obzorja. ,Hoteli ste imeti samostojnost,' pravijo. ,V redu, imate jo.' Notranji odnosi? Demokracija? Človekove pravice? Poprava krivic? Gospodarske težave? In odgovor: ,Imeli ste volitve. Izbrali ste svoje voditelje. Imate formalno demokracijo. Kaj še hočete?' Podrobnosti jih ne zanimajo ali pa jim ne verjamejo." (Okopi, MK 1994, str. 7) Ob odgovorih sogovornikov ne uvidi, kako je bil kot mulček podučen, kaj je demokracija! Še manj mu pride na misel, od kod tujim politikom vedenje o teh strašnih stvareh, ki da se dogajajo v Sloveniji. Ali da bi koga jih obsojal, ko nosi take informacije "ven", recimo Lojzeta Peterleta, ki je dejal, da "v slovenskem parlamentu obstaja koalicija bivših komunistov, levih nacionalistov in liberalnih demokratov, ki so prav tako v krvnem sorodstvu z nekdanjimi komunisti" - tako je njegove besede povzel Die Presse. (Vojko Flegar: Lojze Peterle: Sloveniji vlada nacionalkomunistična naveza, Delo, 24. nov. 1994) Nacionalkomunistična naveza - kaj ni to še huje kot nacionalsocialistična, tj. nacistična naveza?! To je govoril Peterle kot član tedanje vlade!

In kako kritičen je bil Janša do prejšnje vlade in ravnanja prejšnje koalicije! Recimo: "LDS in ZL se nista ustavili samo pri državni upravi - to bi bilo normalno - temveč sta radikalno posegli v nacionalne javne institucije, kot so televizija, Služba družbenega knjigovodstva in javni skladi." - Ja, kar lahko "Mi", drugi ne smejo!

Vendar sama primerjava med tem, kar je govoril in delal Janša kot opozicijski vodja, in tem, kar počne danes, ni dovolj, da bi uvideli, zakaj danes počne, kar počne! Od kod taka prizadetost in užaljenost?! Kar je - mimogrede - popolnoma deplasirano, da se s piedestala predsednika vlade tako zviška in obtožujoče obrača na dogajanje in ravnanje nekega civilnega združenja ali zgolj stališč! To, kar je kot premier govoril in kakor je govoril, je bilo namreč bolj vzvišeno karanje in stresanje užaljenosti in jeze kot pa racionalni razmislek in odgovor na novinarske obtožbe. In še na misel mu ni prišlo, da bi resno premislil, zakaj se novinarji čutijo ogrožene, cenzurirane, omejevane v svojem delu! Je tudi pozicija, vlada kriva?

Ne, to odpade! In tu je problem! Vlada in še posebej Janša sam nista ničesar kriva, za nič odgovorna! Krivi so drugi! Tisti, ki se pritožujejo. Tisti, ki destabilizirajo sistem, recimo z demonstracijami, zahtevanimi referendumi, z amandmaji in s kritikami ... Da je nekoč prav to počel sam, je danes že sitno spominjati. Pa se je vendar dogajalo: protikorupcijske demonstracije, pa demonstracije proti Romom, pa referendumi za referendumom, pa izredne seje. Vse naše žitje in bitje pred volitvami 2004 je bilo dobesedno histerizirano z opozicijskimi akcijami. OK! Po volitvah, ko bo na čelu vlade Janez Janša, bo pa bolje!

Potem se je šele začelo! Videti je bilo, da hoče nova pozicija prekucniti vso "družbeno strukturo", ali - kakor je že davnega leta 1991 zapisal med programska načela še takratne Slovenske demokratične zveze: treba je "vso družbeno strukturo premakniti v desno"! Če kdo to reče kot načelno, splošno veljavno, programsko projekcijo, to nedvomno pomeni totalitarno zahtevo. Še natančneje je Janša razčlenil svojo ideologijo in jo objavil v knjigi Okopi. Tako bi morali pričakovati, kaj se bo dogajalo, ko bo desna opcija prišla na oblast!

Pravzaprav sem sama slutila - ampak si po teh slutnjah nisem dovolila perspektivirati, se pravi z dvomi in sumničenji vnaprej stigmatizirati njegovega prihodnjega dela. Ker je pač vsak človek svobodno bitje in se v vsaki situaciji sam svobodno odloča, kako bo ravnal v prihodnje. Hotela sem dobronamerno verjeti - pa čeprav so vsi indici, vsa njegova prejšnja ravnanja in izrečene besede kazali, kako in kaj bo.

Že v Okopih je namreč Janša zapisal, kako si predstavlja svojo oblast in kaj vse bo počel. Da bo najprej pospravil mizo in populil plevel, potem pa se bo odpravil popravljat ta svet in nas, svoje sodržavljane. Da bo izvedel "institucionalno reformo v celoti" (238), se pravi, da bo pretresel, "prenovil" vse institucije po potrebah svoje oblasti. Da bo uvedel dejanske reforme, torej take, ki naj bi demokratizirale "celotno družbo (gospodarstvo, sodstvo, upravo, občila)" (291), vse tisto, česar naj Demosu ne bi uspelo narediti, ker naj bi prej "omagal". To bo storil kajpak s "kadrovsko prenovo". Spet od vrha do tal.

Janša je po volitvah 2004 in po zasedbi premierskega mesta imel priložnost, da bi postal dejavnik blaginje in svobode duha. Imel je okrog 60-odstotno zaupanje/pričakovanje volivcev, imel je podpisan sporazum o sodelovanju z nekaterimi opozicijskimi strankami ... Pravzaprav se je prav pri tem sporazumu začela kazati njegova volja po obvladovanju vsega, tudi opozicije. Čemu nekakšna "Dolomitska izjava", saj je normalno, da bo opozicija, če bo to pač potrebno in če bo vladajoča koalicija delala dobro, tudi sama konstruktivna. Toda ne za Janšo, ki hoče ustvariti Dobri pravični svet! Kdor to hoče, mora imeti vse pod kontrolo. In začeti mora od točke 0, da se bo videl njegov uspeh. Uspeh! Pravična oblast je tista, ki ne ve le, kaj je dobro, temveč ve bolje od državljanov samih, kaj je zanje absolutno dobro. To je moralična (ne moralna!) oblast, ki dela, če ima za potrebno, mimo zakonov oziroma zakone predlaga glede na svojo fantazmo Dobrega in Pravičnega - in spravlja v kalup svoje projekcije vso družbo. Morala sama, etika ravnanja je pri tem nepomembna, kakor tudi vsa druga pravila, recimo pravila formalne demokracije.

Predsednik vlade, ki sta mu vrhovni vrednoti Dobro in Pravičnost, pa se nima le za predsednika vlade, temveč za Odrešenika; je absolutni subjekt, ki mora imeti in ima vse druge in vse drugo za objekt svoje akcije. In ki vse najbolje ve, še več, edino On ve, kaj koristi in kdo škodi njegovi deželi. Kaj so nacionalni interesi (oziroma en sam Nacionalni interes) in kdo so njegovi nasprotniki/sovražniki. Med nasprotniki in sovražniki je pravzaprav enačaj. Njegovo hotenje je absolutno, njegova dejanja so posvečena. Takšnemu politiku ni nič nedotakljivega. Spreminjal bo svet po svoji podobi, vzgajal (odrasle) ljudi, do bodo prišli do "suverene nacionalne zavesti", jih ločeval na ljudi "prejšnjega sistema" in ljudi, ki so pristaši "strank izvirne demokracije". Na naše in one druge. Bipolarna razdeljenost je conditio sine qua non take politike, ki se a priori postavlja nad sodržavljane kot vsevedna, in politik sam kot Gospodar, ki se samoumevno odpravlja, kot Don Kihot, popravljat svet. Dokler ga ne bo osvojil, dokler ne bo vse pod nadzorom, ne bo odnehal. Vse, tudi kar je že dosegel, se mu spreminja v proces njegove dejavnosti. - Tako nas je Janša nekega dne presenetil z izjavo, da osamosvojitev še ni končana ...

Janša ne loči oblasti - ki se ravna po zakonih, po načelih formalne demokracije - od Oblasti, ki ima vzvišen, pravičniški cilj, da bo spremenil celo (samo)zavest nacije. Če nima Oblasti, meni, da sploh nima oblasti. In če nima absolutne oblasti nad vsem in nad vsemi, so za to krivi drugi. Ne njegovi odrešeniški nameni in manihejska akcija. Janša ponovno uvaja v politiko identitetnostno moralo, se pravi moralizem.

Seveda takšna fundamentalistična akcija ne more biti sprejeta z aplavzom. Janša je slutil še kot opozicijski poslanec, da bo - če bo/ko bo prišel na oblast, prišel do temeljnega konflikta in je sam predvideval: "Težko bo priti do tega, da bi se forma in vsebina izenačili brez hujših pretresov, kajti 'betoniranje' položajev - v mislih imam predvsem dosmrtna imenovanja nekaterih sodnikov. Zdaj podobno želijo narediti s šolskimi ravnatelji - tako hromi sistem, da bo imela koalicija demokratičnih strank, četudi pride do nje, zvezane roke in bo zašla v konflikte, ki jo bodo diskreditirali, tako da ne bo zdržala do konca mandata." (Slovenec, Sobotno branje, 4. februar 1995) Zdajšnji ponujeni odstop (ki se je potem spremenil v predlog za glasovanju o zaupnici vlade), ker da ne bo mogoče delati ..., je sestavni del njegove ideologije; ponujanje odstopa je apriorna metoda discipliniranja ne le pozicije, lastnih ljudi, temveč družbe kot take. Vse ali pa nič! Vse: Oblast - ali pa nič: alibi za pobeg. Krivi so seveda drugi! Janša ne vidi, potisne v slepo pego, da je za možne konflikte kriva prav njegova ideologija, ki hoče, da se forma in vsebina izenačita! Se pravi, da se demokracija kot forma nadomesti z vsebinsko demokracijo. "Vsebinska demokracija" je ideologija tistega, ki hoče brez ostanka uresničiti vsebino, svoj projekt družbe. Jasno, da to ne gre brez pretresov, brez permanentnih pretresov. Za katere pa ni kriv Jaz, subjekt, temveč vedno drugi. Še več, ves svet se taki ideologiji kaže kot zarota zoper njega, ki ima ja v vsem prav, še več, absolutno prav, in je njegova interpretacija resnice Resnica sama. Svet kot zaroto zoper sebe vidi tisti, ki sam pripravlja zaroto zoper svet, tisti, ki hoče svojo formo poistovetiti z vsebino, se pravi absolutno uresničiti svojo ideologijo, tj. tisti, ki si hoče podrediti ves svet svoje države. Demokracija je vladavina forme, pravil, ki so za vse enaka. Kdor hoče izenačiti formo in vsebino, dejansko hoče le uveljaviti svojo voljo, svojo ideologijo kot splošno pravilo. Obvezno.

Subjekt, ki uveljavlja svojo fantazmo dobrega, najboljšega sveta hoče, nujno potrebuje, pohvalo, priznanje. Ljubezen! Saj gre ja za Odrešitev vsega hudega in grdega! Če ni tega - presežnega - priznanja, se počuti opeharjenega, osamljenega, nepriznanega ... Menim, da je bolj kot nelagodje in zadrege v tujini ob novinarski peticiji za Janšo moteče prav pomanjkanje priznanja, ki bi mu ga dali ljudje doma; ugled vlade je v zadnjem času glede na vse probleme pač drastično upadel. Subjekt ob tem ne more delati! Zato, predvsem zato, je bilo za Janšo sistemsko - nujno potrebno glasovanje o zaupnici. Hotel je dobiti večje priznanje - ne le večje jamstvo za pomoč pri predsedovanju EU. Samo tako je tudi mogoče razumeti njegovo razočaranje, ko ga nihče od opozicije ni podprl. Le zakaj bi sicer kot premier vlade v demokraciji in demokratične vlade tako osebno potreboval več kot trdno koalicijo? Več glasov, kot jih šteje koalicija? In ker ga opozicija ni podprla, je takoj izjavil, da bo "vlada sama" pri predsedovanju EU. Zakaj sama? Če ni dobil podpore (s svojim izsiljevanjem), ali to še ne pomeni, da opozicija ne bo pripravljena delovati konstruktivno, navznoter in na zunaj, če bo treba? Če bo imela za to možnost!? Če ne bo popolnoma pokorna, je ne bo imela!

Janša je takoj po glasovanju že povedal, da bo odstop lahko ponudil jutri ali kadarkoli ... Če ne bo vse po njegovem! Se pravi, še naprej bo držal vso družbo v šahu, v strahu, v primežu, da opozicija ja ne bo mogla opravljati niti svojega najbolj normalnega dela - kot sta kontrola in kritika delovanja vladajoče koalicije, če je pač za to potreba. Držati v primežu, pod nadzorom, opozicijo - to je bil edini namen tistega famoznega sporazuma, ki ga je sedaj Janša sam razglasil za ničnega. Seveda, če mu ne služi, je ničen. Kakor sporazum o sodelovanju strank, tako je imela tudi pobuda o glasovanju o zaupnici politični namen: priskrbeti si alibi in mir za to, da bo do volitev uresničil vso "vsebino" svojega programa. Da bo ob predsedovanju EU ali po njem "doma" uresničil vse, kar se je bil namenil - in bi imel ob tem s sporazumom zvezanih rokah opozicije še božji mir.... Udobno!

Odstopi, ki so možni kadarkoli, se pravi, ki jih bo premier ponudil kadarkoli, so "nedokončana osamosvojitev", osamosvojitev, ki se dogaja kar naprej po projektu njenega Subjekta - v osebi premiera Janše. Njegov moralizem izhaja iz politične paranoje, v kateri se zadržuje desnica in ki nam greni življenje vsak dan posebej. Janša On je tisti, ki pove, kam osamosvojitev teče, do kdaj bo tekla in kdaj jo bo - če bo - prekinil oziroma ponudil odstop ... To je "revolucija, ki teče...". Ki teče svoj krog po lastni volji in vleče nas s seboj, da smo vsi njeni statisti. Statisti pohoda na absolut, v lepi, čisti, pravični svet ... In nas prisiljuje, da sodelujemo v tej igri brez meja - in to zdaj, ko bi bilo res problematično, da bi se šli novega mandatarja, predčasne volitve, itd. Morda kdo misli, da je bila to le kalimerovska igra, sama menim, da je prekleto premišljena. Perspektivirana. Nesramna.