Obložena miza? Morda pa zadnja večerja

Proračunska razprava je v vsaki državi vrhunska predstava vlade in parlamenta glede njunega razumevanja ekonomskih politik in političnoekonomske demokracije. Razen v Sloveniji. Makroekonomska kultura in raven parlamentarnih ekonomskih razprav je bila v teh dneh izrazito nizka. Proračuna za leti 2008 in 2009 sta formalno elegantno zaprta in dokazujeta dobro makroekonomsko stanje države. Dejansko pa razkrivata vrsto zadreg, kako v sedanjih razmerah hkrati voditi stabilizacijsko in razvojno politiko. Ponujata dokaz, zakaj sta umiritev inflacije in izboljšanje globalne konkurenčnosti še vedno nerešljivi uganki Janševe vlade.

Po naključju pa je ravno v tem času domača skupina strokovnjakov pod vodstvom prof. Mojmira Mraka pripravila izvrstno študijo o reformi proračuna EU, ki je Slovenijo postavil v središče evropske politične razprave. EU svoj ekonomski sistem gradi na denarni uniji in enotni monetarni politiki, fiskalno politiko pa prepušča članicam. Javne finance in zlasti fiskalna politika postajajo zato sorazmerno z izgubo monetarne suverenosti njihov najpomembnejši makroekonomski vzvod. Evropski proračun zaradi svoje majhnosti uresničuje predvsem alokacijsko in delno tudi razvojno vlogo, med članicami denarne unije pa poleg prerazdelitvene postaja najpomembnejša prav stabilizacijska proračunska funkcija.

In tu tiči ključ evropskega makroekonomskega labirinta. Decentralizirana fiskalna politika prevzema del anticiklične politike in absorpcije zunanjih tržnih šokov, ki bi jih morala prestreči že monetarna sfera. Zato ECB deluje bolj kot evropski globalni ščit pred finančnimi pretresi in cenovnimi skoki, lokalna prilagajanja pa prepušča drugim ekonomskim politikam. Od tod torej presežna vloga fiskalne politike pri urejanju cikličnih in inflacijskih razmer na ravni članic. Toda tudi to ni dovolj. Zapletena političnoekonomska arhitektura EU zahteva, da so ekonomske rešitve spodaj družbeno sprejemljive. Doseči morajo notranjepolitični konsenz, kako prerazdeliti stroške in koristi zunanjih cenovnih šokov, cikličnih gibanj gospodarstva, finančnih kriz ... Če vsi zgolj prenašamo bremena na druge, se zunanji ekonomski problemi stopnjujejo, namesto da bi jih uravnotežili in stabilizirali.

V Sloveniji teh spoznanj ob sprejemanju proračunov za leti 2008 in 2009 nismo upoštevali. Lahkotnost, s katero je vlada pospremila oba proračuna, sistematično podcenjuje vlogo in pomen fiskalne politike v državi. Očitno ni dojela, da se vsebina in vloga proračuna po vstopu v EU bistveno spreminjata. To ni zgolj tehnično vprašanje zapiranja proračuna z evropskimi sredstvi, ki je bilo predmet ostre polemike v parlamentu, temveč gre za širši pomen fiskalne politike v boju proti temeljnim ekonomskim problemom države, premajhni globalni konkurenčnosti in inflaciji. In hkrati je politični sprejem proračuna dokaz, kako v Sloveniji ni niti stabilizacijskega niti razvojnega konsenza. Vlada je politični konsenz opustila že pred letom in pol, ko se je odpovedala reformnemu paketu, se pozneje začela umikati pri socialnem sporazumevanju, pri zadnjem iskanju zaupnice v parlamentu pa je predsednik vlade dokončno izbral pot političnega boja in polarizacije. Politična polarizacija je morda dobra za volilne kalkulacije v letu 2008, povsem neprimerna pa je za sedanji in prihodnji makroekonomski spopad z inflacijo in konkurenčnostjo.

Zakaj sta oba proračuna premalo protiinflacijsko naravnana in z vidika konkurenčnosti tudi premalo razvojna? Vlada že ves čas zagovarja trditev, da inflacijo povzročajo zunanji šoki in da je pri tem vloga njene fiskalne politike ravno toliko restriktivna in proticiklična, da je inflacijsko razmeroma nevtralna. Njeni dokazi so preprosti. Znižujeta se realna rast državne porabe in delež javnofinančnih odhodkov v BDP, prepolovljen je javnofinančni primanjkljaj, nižji pa je tudi strukturni primanjkljaj. Toda vse te številke so razmeroma ugodne glede na BDP, ki kaže visoke stopnje rasti pregretega gospodarstva. Za inflacijska gibanja so pomembnejše absolutne vrednosti. In javna poraba se v obeh letih povečuje in zato fiskalna politika dejansko deluje ekspanzivno in ne restriktivno. Ker je naša inflacija, ne glede na njene vire, dvakrat višja od povprečja v denarni uniji, se znižujejo realne obrestne mere in posredno povečuje realni tečaj, vse skupaj pa deluje prociklično na gospodarsko rast in pospešuje inflacijsko spiralo. Vlada od jeseni dalje torej ne bi smela biti v dilemi, da mora dejansko bistveno zaostriti fiskalno politiko, če želi doseči znižanje inflacije. Proračuna bi morala v teh razmerah ponuditi presežek in ne postopnega zniževanja primanjkljaja. Vlada je še vedno žrtev samoprevare glede visoke rasti namesto stabilizacije cen in kakovostne realne konvergence. Potrebujemo dejansko restriktivno fiskalno politiko, dobili pa smo škodljivo vladno fiskalno mencanje, ki ne omejuje naraščajočih inflacijskih pričakovanj.

Podobno velja tudi za notranjo strukturo proračuna. Načeloma so vladna stališča spet všečna. Vlada je prepričana, da visoka izvozna dinamika v letu 2007 dokazuje, kako se konkurenčnost slovenskega gospodarstva ni zmanjšala. Še ena samoprevara. Strukturni premiki v proračunski porabi so premalo radikalni. Vlada dejansko skrbi za ohranitev stroškovne konkurenčnosti, spregleda pa razvojno konkurenčnost z višjo dodano vrednostjo. Problem je naša nizka tehnološka zahtevnost izvoza. Zato potrebujemo radikalnejše prestrukturiranje proračuna v korist tistih sektorjev in družbenih dejavnosti, ki so tehnološko, podjetniško in razvojno naravnani. V ozadju teh sprememb so seveda strukturne reforme, ki jih je vlada v veliki meri opustila, in razvojni konsenz, ki se mu je v sporu z menedžerji povsem odrekla.

Vlada potrebuje streznitev. Slovenske podobe v EU ne ogrožajo vihravi novinarji, temveč naš vse bolj zapleten ekonomski položaj. Slovenija je bila ekonomski zgled za druge nove članice pri vstopu v denarno unijo. Evropska pričakovanja so velika, naše razumevanje problemov pa majhno. Vlada in njena parlamentarna večina se čudita tarnanju nad obloženo mizo. Morda pa sta v svoji ekonomski zaslepljenosti in politični verski gorečnosti spregledali, da gre morda za "zadnjo večerjo".