Precedniške volitve: kaj na njih precejamo?

Trik vladajoče koalicije z grožnjo Janševega odstopa in njegovo nezaupnico Pahorju, medijem in volivcem, ki mu ne vračajo ljubezni, je učinkovito odvrnil pozornost od izida volitev za predsednika Slovenije. Ker je izid predvsem izraz aktualnega mnenja ljudi o politiki Janševe garniture, je učinek manevra že popustil. Žal pa zato nismo utegnili razmisliti o več bistvenih značilnostih volitev predsednika države v Sloveniji. Te značilnosti, na primer nihanje mnenja volivcev in to, da ti dejansko oddajo glas za trenutno vlado ali proti njej, niso posledica trenutne priljubljenosti strank, njihovih voditeljev in značajev kandidatov za predsednika. Tako rekoč vgrajene so v ustavno in politično ureditev Slovenije, zato se bodo uveljavljale tudi na prihodnjih predsedniških volitvah. Treba jih je še enkrat miselno precediti.

V času kampanje in tik po volitvah se mediji, analitiki in volivci ukvarjajo zlasti z najočitnejšimi značilnostmi kampanje, s številčnimi razmerji sil, z neposrednimi vzroki in takojšnjimi posledicami tega, da se kandidatu obeta ali da je dobil toliko in toliko glasov. Potek kampanje in volitev se pojasnjuje s potezami akterjev: kandidatov; volilnih štabov; strank, sponzorjev in domnevnih podpornikov iz ozadja; oglaševalskih agencij; "pokrivanja" volitev v vplivnih medijih (= njihove politične usmerjenosti in tudi ekonomske računice ter navsezadnje profesionalne sposobnosti pri izpeljavi soočenj); meritev javnega mnenja. Vpliv slednjih je postal tolikšen, da se v ocenah njihovega dela zgoščajo bojazni in očitki, drugače namenjeni medijem: da niso dovolj profesionalne, da prikrajajo izide v skladu s pričakovanji naročnika ipd.

Očitki z različnih strani se med seboj bolj ali manj nevtralizirajo. Ostane pa nekaj vtisov, za katere se vse zdi, da pripovedujejo zgolj o (ne)spretnosti neposredno vpletenih. Pretežno so bila sprejeta mnenja, da je Peterle prezgodaj začel kampanjo; da ga "njegove" stranke niso prepričljivo podpirale; da sta mu škodovala razveljavitev procesa proti Rožmanu (razumljena kot rehabilitacija narodnega izdajalca) in vladni poskus očrnitve protikandidata Türka pred finalom drugega kroga, da med osamosvajanjem ni nosil glave v (pravi) torbi, čemur je Peterle napol pritrdil. Ta mnenja so že razlage temeljnega dejstva, da je Peterletu od začetkov kampanje do izida prvega kroga podpora močno upadla in je postalo očitno, da bo v drugem krogu njegov protikandidat v veliki prednosti. - Če vse to v glavnem drži, pa se pojavi novo vprašanje: ali je bilo hitro spreminjanje volje potencialnih volivcev samo posledica naključnih trenutnih okoliščin? Kako to, da so te volitve omogočile tak preobrat? Bi se lahko enako zgodilo na volitvah v državni zbor? Ali ni treba premisliti samega mehanizma predsedniških volitev?

Da se lotimo vprašanja, kaj se sploh dogaja na volitvah predsednika države, kako so se naše izkušnje, razpoloženja, aktualne vsakdanje težave preživetja "precedile" v odločitve, ali bomo sploh volili (v prvem in drugem krogu se to vprašanje volivki in volivcu postavi vsakič znova!), nas navajajo mnenja, ki so se oblikovala med obema krogoma volitev in zlasti po njih. Med njimi je bilo najpogostejše mnenje, da so volivci s skoraj 70 odstotki podpore Türku izrekli nezaupnico delu zdajšnje državnozborske večine in strankam, ki podpirajo Janševo vlado. To mnenje podpirajo znani podatki o strankarskih preferencah volivcev kandidatov za predsednika in podatki zadnjih mesecev o tem, katero stranko bi volili, če bi bile parlamentarne volitve zdaj. Kleč je drugje: kakšne volitve pa so to, če na njih glasujemo za nekoga ali proti nekomu, o komer se na teh volitvah sploh NE odloča? Pri tem mnenju, ki ga ni mogoče resno spodbijati, so zanimivejši od mnenja samega različni poudarki v komentarjih. Peterletu nenaklonjeni so zmagoslavno presodili, da je vlada virtualno padla. Peterletu naklonjeni so se malone pritožili, kako ljudje niso hoteli razumeti, da vendar ni šlo za Janšo ali proti njemu, za cerkev ali proti njej, za partizane ali proti njim, ampak za značaj kandidata. V bližini vladne koalicije so se mnenja, da smo glasovali o njih, branili z dimno zaveso: že mogoče, da so ljudje glasovali proti podražitvam ali proti (domnevni) rehabilitaciji okupacijskega nadškofa, ampak vlada in državni zbor za to dvoje nista kriva, povezavo so si izmislili mediji.

Ali ni primitivno pripisovati ljudem, da so preneumni, da bi vedeli, o čem odločajo? Še bolj prezirljivo gledajo na presojo volivcev tisti, ki pripisujejo medijem zmožnost neskončnega manipuliranja z volivci. Zlahka je mogoče manipulirati z njimi samo takrat, kadar že verjamejo v tisto, kar jim medij samo potrdi. Zato zapustimo to blatno sceno in se vprašajmo: če smo na volitvah predsednika države v resnici glasovali o nečem drugem, pa naj bo to cena kruha ali državna podpora cerkvenim šolam, kako to? Zakaj so predsedniške volitve glasovanje o nečem drugem? Dajmo aktualne zdrahe v oklepaj in si oglejmo mesto, ki ga imajo volitve predsednika v političnem obredju.

Dvokrožne volitve predsednika države z neposrednim glasovanjem vseh volivcev še najbolj spominjajo na volitve predsednika v Franciji, ki so tudi dvokrožne in neposredne. A Sarkozy ima po De Gaullovem zgledu (ta se je zgledoval po ZDA) realno oblast v državi, predsednik Slovenije pa je nima (še odločitve, ki so v njegovi pristojnosti, so v nevarnosti, da mu jih ta ali naslednja koalicija do konca sklesti). Tako kot predsedniki države v Nemčiji, Italiji ali Avstriji (ki pa jih z veliko manj pompa in stroškov izvolijo v parlamentu), predsednik Sloveniji ne vlada, ampak jo le predstavlja. Porabljeni denar in družbena energija, ki sta v Sloveniji investirana v predsedniške volitve, sta predimenzionirana glede na predsednikovo politično težo.

To je že dolgo znano. Predlogi, da bi način volitev skrčili po meri dejanskega pomena funkcije, so plahi, ker bi bilo za to treba spremeniti ustavo. Spreminjanje te pa bi izpod preproge potegnilo stvari in poglobilo družbene spore. - Tole pisanje se ne zavzema za revizijo ustave. Trdim samo, da je nenavadnosti letošnjih predsedniških volitev mogoče bolje razumeti, če jih pretresemo v luči neskladja med šibko predsedniško funkcijo in volilnim postopkom, ki je prirejen za volitve človeka, ki bo v državi vladal. To neskladje je zacementirano v ustavi. Ne samo omogoča, ampak celo zagotavlja, da so predsedniške volitve v Slovenije vedno, ne le tokrat, glasovanje o nečem drugem, ne (le) o tem, kdo bo predsednik.

Katera oseba bo predsednik, je v takem sistemu res ključno. Ampak tisto, o čemer mora prepričati volivce, ni, da ima načrt, kako izravnati proračunsko bilanco, pripeljati Slovenijo med razvite države ipd. Prepričati jih mora, da se bodo identificirali z njim in ga vzeli za svojega, za Slovenca oziroma državljana Slovenije, za kakršnega se ima kdorkoli med nami, če ga vidimo na TV ali poslušamo po radiu. Za nameček pa nas mora prepričati o svoji sposobnosti, da Slovenijo predstavlja navzven, v svetu in proti drugim državam. Ne sme nam delati sramote. Kot reprezentanti držav predsedniki poosebljajo in utelešajo države na načelno enakopraven način, kot osebe in telesa; vsak predsednik je ena država, pa naj je visok ali nizek, suh ali debel. Ti dve zahtevi postavljata v ospredje različna osebnostna profila in uspešen predsednik Slovenije mora ustrezati obema. Obe zahtevi se prevajata v posebnosti volilnih kampanj, vedenje kandidatov, načine, kako potekajo medijska soočenja, in dojemanje podobe kandidatov v očeh volivcev.

Kampanja in kandidat morata zato prepričati volivce o splošni sprejemljivosti njegovega značaja. Od tod "nepolitični" poudarki v prikazovanju in ocenjevanju kandidata. To zahtevo lahko z motivom gledanosti televizije usmerijo v obzorje Piramide in resničnostnih šovov, saj si lahko izmislijo poljubno število situacij iz vsakdanjega življenja, v katere je kandidata treba postaviti, da bi se pokazalo, ali je "naš". Zasebne reči (žena, otroci, hišni ljubljenčki, hobiji itn.) postanejo pomembnejše od kandidatovih političnih stališč. To ne pomeni, da volivci ravnajo apolitično, če se za kandidata odločijo na podlagi tega, kako se znajde v kuhinji ali pri športu, ampak da imajo njegovo vsakdanje življenje za izraz statusa ali razredne pripadnosti, s katero se poistovetijo.

Če gre za to, da nas nekdo predstavlja na družabnih srečanjih, ali ni to zanesljivejša opora za našo odločitev, kakor pa odgovori na vprašanja iz aktualne politike? Slovenija še ni tako razslojena, da večina ljudi ne bi prepoznavala in sprejemala različnih znamenj "ljudskosti" in sprejemljivosti: kandidata brez žene je skrb za Arturja približala ljudem, prav tako ga je boj z boleznijo. Te lastnosti zato niso izločilne.

Pač pa je ključnega pomena za reprezentativnost kandidata "v svetu" to, ali ima izkušnje s predstavljanjem svoje dežele (po možnosti v svetu). Kandidati, ki ne morejo dokazati, da imajo take izkušnje, so brez možnosti. Četudi se prebijejo v drugi krog, kakor Brezigarjeva, so v slabšem položaju. Kučan, Drnovšek in Türk so vsi imeli izkušnje, ki so jih kvalificirale za vlogo reprezentativne osebe, utelešenja Slovenije.

Iz perspektive ustavne zgodovine Slovenije je preveličani pomen predsedniških volitev ostanek okoliščin, v katerih je nastajala ustava. Bila je kompromis med povsem parlamentarnim tipom strankarskega pluralizma (ki še ni bil izoblikovan) in predsedniškim tipom (ki je bil vsaj sled centralizma enopartijske države in njenih številnih predsedstev in komitejev). Hote ali (verjetneje) nehote pa je izražala še neko obsesijo politične kulture, ki je še vedno enako močna kakor pred dvajsetimi leti: le kaj si o nas mislijo v svetu, v tujini, nas priznavajo, nas spoštujejo?

To je kajpak obsesija družbe brez lastne države in frustracija pripadnikov majhnega naroda. V kontekstu predsedniških volitev pa se prevede v natančno zahtevo do kandidatov: prepričati morajo o svoji nacionalni reprezentativnosti. Nacionalno, ne "državno", kajti, kot smo videli, se mora v njih prepoznati mitični in neobstoječi "povprečni Slovenec", zato se ne morejo izogniti temu, da ne bi s svojimi zasebnimi, "nepolitičnimi", lastnostmi izkazovali spontane, nehotene, nezavedne slovenskosti.

Zdaj pa smo na točki obrata. Značaj in osebna reprezentativnost se morata uveljaviti na dvokrožnih neposrednih volitvah v družbenih razmerah, ki jih v realni politiki obvladujejo parlamentarna demokracija, strankarski pluralizem in razmeroma trajna in toga nazorska razdeljenost državljanov na "levico" in desnico. "Levica" ni več leva, desnica pa je še desna, a čeprav ta delitev poka po šivih in zgošča v sebi številna družbena protislovja, je še vedno učinkovita v temeljni orientaciji volivcev, ker se približno ujema z razdelitvijo na vladni in opozicijski blok v državnem zboru.

Parlamentarne stranke si ne morejo privoščiti ignoriranja predsedniških volitev, ker bi s tem omalovaževale ustavno ureditev in zbujale vtis, da jim je vseeno, kdo zastopa Slovenijo. Za medije so volitve priložnost, da se kot vedno bolj nujen del obredja vtaknejo zraven in se afirmirajo, podobno velja za druge člene mnenjske industrije. To zagotavlja, da bo na "simbolni" ravni pomen volitev prenapihnjen. Pomeni pa tudi, da je v volitve mogoče investirati najrazličnejše pomene in jih pritakniti k reprezentativnosti kandidata oziroma funkcije. Povedano splošneje: zato, ker predsedniške volitve za usodo države niso pomembne, je tistim, ki na njih sodelujejo, mogoče in nujno vanje vnašati pomene, ki niso v nobeni zvezi s predsednikovimi pristojnostmi.

Prvi krog je zato možnost za ljudi brez kakršnih koli možnosti za zmago, da opozorijo nase in si naredijo promocijo. To velja za politične ekshibicioniste, pa tudi za politike, ki merijo za čas po volitvah ali pa vzdržujejo kondicijo svoje volilne baze (kakor slovenski Le Pen Jelinčič). Dvokrožni sistem sili kandidate, volilne štabe in medije, kjer se kandidati soočajo, v zaigrane spopade brez resnih posledic, kjer se mora vsak poskusiti profilirati kot: a) drugačen od vseh drugih; b) sprejemljiv za vse; c) frontalno in počez različen od protikandidata, če pride v drugi krog. Te zahteve se med seboj izničujejo, poskus, da bi jim zadostili, pa utruja tekmovalce, organizatorje in publiko. Ta del cirkusa dobi najbolj nerealne razsežnosti v soočenjih na radiu in televiziji. Le majhen del vprašanj, ki jih kandidati dobijo, je takih, s katerimi bi testirali, kako se virtualno znajdejo v situacijah, v kakršnih se predsedniki države znajdejo zares. Pristojnosti volivci slabo poznajo, zato jih ne morejo hitro presoditi in so "netelegenična" tema za soočanja. Veliko pogosteje so morali izrekati mnenja o mogočih in nemogočih dilemah aktualne politike ali biti za konkretne ukrepe ali proti njim na področjih, od katerih se na večino ne morejo spoznati (od bolnišnic prek šolstva, zdravstva in okolja do krotenja inflacije, če niti ne omenjamo, da so v vsaki regiji, ki jo je kateri izmed njih obiskal, od vsakega kandidata prijazno zahtevali, da podpre kakšen lokalni projekt). Četudi bi se spoznali, je večina soočenj obšla dejstvo, da nič od tega ne sodi v pristojnosti predsednika države. Zatrjevanje medijev, da predsednik mora imeti mnenje o vsem, od števila bolnikov na posteljo do stopnje trošarin, je služilo kvečjemu nepremišljenemu prepričanju urednikov, da sprašujejo v imenu javnosti. Neobvezno mnenje o vsem - je to lastnost, ki jo mora imeti predsednik države?

Prav na tej točki vdre v razpravo aktualna politika, z njo pa tisti argumenti in diskurzi, s katerimi politične stranke in novinarji sooblikujejo prepričanja volivcev. Če se mora kandidat izrekati o vsem (četudi ga to za opravljanje funkcije ne kvalificira ali diskvalificira), potem si mnenje o tem izoblikujemo tako, da njegova izrečena stališča primerjamo s stališči strank. Zaradi množice kandidatov in zato, ker se vsak izmed nas na večino področij slabo spozna, se v vsem skupaj slabo znajdemo in večini kandidatov v večini zadev ne moremo pripisati kaj natančnejšega stališča, kakor ga imamo sami. Kaj nam preostane?

Ker se stranke iz lastnih razlogov izrečejo o kandidatih, do drugega kroga vemo, čigav je kdo. Ker je sistem izločilen, je drugi krog dvoboj. Malo verjetno je, da bi prvi ali drugi kandidat lahko ušel temu, da ga volivci miselno uvrstijo na "levo" ali na desno. Prav v razmerah, ko sta oba kandidata prepričljivo reprezentativna - kakor sta bila tokrat Türk in Peterle, saj sta oba že zastopala Slovenijo v svetu -, je odločilno za ljudi, ali je kandidat "levi" ali desni. To je bistvena razlika med njima.

Ker slovenski volivci dobro vedo, da predsedniške volitve niso politično odločilne, jim morajo dati pomen sami. To naredijo tako, da podprejo ali zavrnejo provladnega ali protivladnega kandidata. Zato so volitve predsednika v naši državi plebiscitarne volitve o podpori trenutni koaliciji. In zato so na predsedniških volitvah tako pomembne interpretacije, ki jih volivci s svojo odločitvijo dajo "simbolnim" razsežnostim politike vladajočega bloka. Janševi koaliciji večina ne pripisuje samo vedno večjega poseganja cerkve v šole in druge javne zavode, neuspešne gospodarske politike ali razgradnje javnega zdravstva in šolstva. Pripisuje ji tudi, da vsaj opravičuje, če ne celo upravičuje, sodelovanje z okupatorjem med vojno in s tem nasprotovanje tistim, ki so se bojevali za obstoj Slovencev.

Volitve so precedile med seboj nezdružljive zahteve, da neposredno volimo človeka brez vpliva na aktualno politiko, ki nas bo zastopal posamič in počez kot državo in državljane; da bo zastopal vse in da se bo razločil v vsem od protikandidata v razmerah parlamentarne demokracije, kjer večina volivcev odklanja predstavnike, ki jih bo morala trpeti še celo leto, v odločitev, kjer nazadnje rešimo smiselnost volitev in našega sodelovanja na njih samo tako, da glasujemo o nečem drugem.

Če kakšen "Gorenjec" zdaj misli, da sledi sklep, naj neposredne volitve predsednika odpravimo in prepustimo izvolitev parlamentu, naj poudarim, da nikakor nisem prepričan, da bi bilo tisto bolje. V kakšne spore bi nas pripeljalo spreminjanje ustave? Sem pa prepričan, da so bile predsedniške volitve koristne za vladajočo koalicijo. Njeni predstavniki so pogledali na koledar in v ogledalo. Koledar je kazal prav, ogledalo pa ne.