"Prežeto s katoliškimi vrednotami"

Pred mesecem dni sta na Hrvaškem premier Ivo Sanader in zagrebški nadškof Josip Bozanić podpisala sporazum o sofinanciranju hrvaške katoliške univerze. Za zdaj so predvideni štirje študijski programi: psihologija, zgodovina, filozofija in sociologija, država pa naj bi za prvo leto dela te univerze prispevala okoli 680.000 evrov. Podpis pogodbe se je zgodil nekaj tednov pred volitvami, na katerih je RKC podprla vladajočo HDZ.

V Sloveniji je nastanek katoliške univerze oddaljen še nekaj let. A 17. novembra je Mednarodna zveza katoliških univerz, ki je imela konferenco v Lizboni, podprla "slovenska prizadevanja za ustanovitev katoliške univerze in ponudila svojo pomoč na znanstveno-raziskovalnem in izobraževalnem področju". V sporočilu za javnost, ki ga je objavila Slovenska škofovska konferenca, je tako med drugim zapisano, da mora biti "znanstveno-raziskovalno delo katoliških univerz prežeto s katoliškimi vrednotami, zato se ne posvečajo tistim raziskovalnim dejavnostim, ki so v nasprotju z njimi. Svoboda poučevanja in raziskovanja je omejena z odgovornostjo, ki temelji na resničnem spoštovanju katoliških vrednot in človeškega dostojanstva". Dodan je tudi stavek, da "izkušnje z vsega sveta kažejo, da so javne katoliške univerze pozitivna dopolnitev javnega državnega visokošolskega znanstveno-izobraževalnega sistema".

V Sloveniji javna katoliška univerza gotovo ne bo ustanovljena, tako zaradi ustavnih kot zaradi političnih razlogov. Nastaja pa zasebna katoliška univerza, ki jo bo delno -kot nekatere druge zasebne visokošolske zavode - verjetno (so)financirala država. Predsednik komisije za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik pravi, da je vse skupaj še v fazi načrtovanja, da pa je bil "med slovenskimi škofi dosežen načelni dogovor, da bo k ustanovitvi pristopila celotna Slovenska škofovska konferenca in ne posamezne (nad)škofije. Ustanovljena je bila delovna skupina, ki analizira možnosti in je okvirno začela pripravljati programe s področja humanistike, pedagogike, socialnih ved, menedžmenta in prava". Izbira področij seveda ni naključna. Sedež katoliške univerze naj bi bil Stiški dvorec v Ljubljani, kjer se danes stiskajo študenti Akademije za glasbo, katoliške fakultete s svojimi enotami pa naj bi bila razpršene po vsej Sloveniji. "V najboljšem primeru bi univerza z možnostjo podiplomskega študija začela delovati čez dve leti," optimistično napoveduje ljubljanski pomožni škof. Drago Čepar, direktor vladnega urada za verske skupnosti, ki ni neposredno povezan z nastajanjem univerze, samo idejo podpira, zdi se mu smiselna in koristna. Po njegovem naj bi v slovenski visokošolski sistem katoliška univerza prinesla enake učinke, kot jih je škofijska gimnazija. "Seveda so tu druga področja in drugi problemi kot v srednjih šolah, potreba po bolj ambicioznem pristopu pa je enaka. Skupina, ki bo razvijala univerzo, ima dobre izkušnje in rezultate pri razvoju gimnazije; vidi se, da bodo uporabljali izkušnje iz drugih držav."

Vera in denar

Ena izmed informacij, ki so se o nastajanju katoliške univerze pojavile pri nas, je domneva, da bo v okviru nastajajoče nove univerze delovala tudi teološka fakulteta - da bo čez nekaj let izpod ljubljanske univerze odšla pod novo, katoliško upravo. Dekan ljubljanske teološke fakultete Bogdan Kolar te informacije zanika, teološka fakulteta je namreč vseskozi močno povezana z ljubljansko univerzo. "Teološka fakulteta je ena od petih ustanoviteljic Univerze v Ljubljani. Močna skupina njenih profesorjev je sodelovala pri pripravah na ustanovitev. Aktivno so bili v njeno delo vključeni tudi kasneje (več predavateljev Teološke fakultete je opravljalo službo rektorja), z izjemo med letoma 1952 in 1992, ko je bila iz univerze izključena." In odhod na drugo univerzo? "Univerza v Ljubljani kot najstarejša, največja in najbolj ugledna visokošolska ustanova v Sloveniji študentom nudi vsa najpomembnejša študijska področja, med drugim tudi teologijo. Sodim, da bo značaj vseobsegajoče (all-comprehensive) univerze ohranila tudi v prihodnje. Teološka fakulteta namerava pri tem še naprej dajati svoj prispevek in ostati njena članica."

Pa Slovenija sploh potrebuje katoliško univerzo s štirimi programi? Drugod po svetu imajo te univerze tradicijo, svoj pomen in prostor, je smiselno tuji vzorec prenesti na slovenska tla? Pavel Zgaga, nekdanji minister za šolstvo in poznavalec visokošolskih sistemov, pravi, da o smiselnosti ustanavljanja (nejavnih) katoliških univerz odloča njen ustanovitelj in ne država. "Ali je zdaj smiselno v Sloveniji ustanavljati novo univerzo, pa je drugo vprašanje, ki si ga je treba zastaviti predvsem z vidika izvajanja t. i. javne službe na tem področju. Moje mnenje je, da med 'naglavne grehe' sedanjega političnega odločanja o visokem šolstvu sodi tudi širjenje vere, po kateri naj bi Slovenija do leta 2010 imela deset univerz. Sodobne teorije, pa tudi prodorne politike visokega šolstva poudarjajo načelo kritične mase in povezovanja, ne pa drobitve akademskega prostora." Zgaga poudarja, da se hkrati z idejami o novih univerzah pojavljajo tudi ideje o delni privatizaciji in razcepitvi Univerze v Ljubljani. In morda je ustanavljanje katoliške univerze del tega procesa. "Če se bo pokazalo, da je treba predlog o ustanovitvi katoliške univerze v Sloveniji obravnavati v tem kontekstu, to je v kontekstu 'kulturnega boja', kot nekateri to zdaj imenujejo, potem se bodo problemi v akademski sferi nadaljevali in večali, vloga slovenskega visokega šolstva v Evropi in svetu pa se bo manjšala." Sam sicer ne nasprotuje katoliškim univerzam, ponekod imajo dolgo tradicijo in ponekod so tudi zelo priznane, včasih pa velja tudi obratno. "Podobno je kot pri javnih univerzah. Tisto, kar univerze na sploh dolgoročno postavlja na nesporno prestižne položaje, pa je univerzalni jezik znanosti, ne partikularne vrednote. Univerzalnemu jeziku znanosti so inherentne tudi univerzalne vrednote. Ne trdim, da so javne univerze kar po definiciji v tem položaju; nasprotno, ne tako redko so v zvezi s tem vredne resne kritike. Tudi ne trdim, da bi zasebnim - oz. konfesionalnim - univerzam po definiciji vse to manjkalo. Tisto, kar odloča o tem položaju, je na dolgi rok obstoj ali neobstoj svobode konsekventne kritike, za katero bi si morale prizadevati vse univerze. Neodvisne od države, trga - ali pa od cerkva."

Druga pomembna dilema pri ustanavljanju še ene zasebne šolske institucije ni samo vprašanje smiselnosti, pač pa tudi financiranje. Andreja Kocijančič, rektorica ljubljanske univerze, idej o katoliški univerzi podrobneje ne pozna, njeno mnenje o novih univerzah in visoki šolah v Slovenji pa je vseskozi podobno. "Pozdravljam nove univerze oziroma nove visoke šole, če se te financirajo iz drugih virov in ne na račun izrazito prenizko odmerjenega deleža proračunskih sredstev za obstoječe inštitucije. Prav toliko kot dodatna finančna sredstva so pomembni novi pedagogi in novi raziskovalci. Z obstoječimi kadri v Sloveniji nismo sposobni zagotoviti primerne kakovosti novih visokošolskih inštitucij."

Podobno pravi tudi Zgaga. Zanj v slovenskem nacionalnem visokošolskem sistemu ne obstaja noben avtomatizem, ki bi konkretno dodeljeval finančna sredstva nastajajoči katoliški instituciji. "Že zdaj so javne univerze znatno podfinancirane. Seveda pa bo zanimivo opazovati politični prostor, kako se bo ob tem vprašanju opredeljeval."

Čeprav sta si vera in znanost v izhodišču nasprotujoči si kategoriji, to avtomatsko ne pomeni, da so katoliške univerze manj vredne od laičnih in da na katoliških univerzah učijo le svet, kakršnega riše rimska kurija. Tako je recimo Philippe Van Parijs, ki v zadnjem času po svetu širi idejo o univerzalnem temeljnem dohodku, zaposlen na katoliški univerzi v Louvainu. Z iste katoliške univerze prihaja tudi belgijski sociolog in katoliški duhovnik François Houtart, ki je povezan z gibanjem za pravičnejšo globalizacijo in ki avtomatsko ne zavrača vsega, kar je povezano s Karlom Marxom. A velja tudi obratno, katoliške univerze navadno pač ne zagovarjajo kloniranja ali kakšnih drugih znanstvenih raziskav, dosežkov, ki so v nasprotju s katoliškim naukom.

Po navedbah verskega tednika Družina je slovenski duhovnik Mitja Leskovar, ki je doktoriral prav iz značilnosti katoliških univerz, zapisal, da je bilo "ustanavljanje katoliških univerz potrebno zlasti tam, kjer druge univerze zanemarjajo krščanske oziroma občečloveške vrednote ter se prepuščajo splošnim tokovom imanentizma in tehnicizma".

Želja po katoliški univerzi v Sloveniji seveda ni nič presenetljivega, cerkev si na Slovenskem že več let prizadeva zaokrožiti svoj lastni sistem izobraževanja, želi si vrtcev, osnovnih šol, srednjih šol in univerze. Razlog je načeloma preprost, če je šola temeljni ideološki aparat države, je logično, da si pravico do upravljanja učenčevega sveta v roke jemljejo tudi druge, manj univerzalne skupine. Vse te katoliške izobraževalne institucije naj bi bile, kot ugotavljajo v verskem tedniku Družina, odprte, kompetentne, poštene in dobronamerne. Morda so njihove želje resnično takšne, a če je soditi po sovražnem odnosu dela izpostavljenih članov občestva RKC do znanstvenega preučevanja njihove dejavnosti (recimo do sociologov religije), so njihovi nameni drugačni. V kontekstu časa, ko v Sloveniji po metodi naši - vaši nastajajo nova društva, združenja in celo fakultete, pa bi lahko ideja o katoliški univerzi spodbudila drugačne strasti, kot jih predvidevajo njeni ustanovitelji.