Kdo je barantal?

Predsednik vlade je napovedal nov boj proti ekonomskim monopolom in tajkunsko-političnim navezam. Janševa retorika je dramatična in temačna. Slovenijo prepredajo menedžerske skupine, ki s kriminalnimi dejanji razkrajajo nacionalno tkivo in brezsramno bogatijo na račun večine. Napad je navidezno presenetljiv. Janša je politično monopoliziral ekonomsko demonopolizacijo in poslovni svet je sprejel to igro. Po treh letih oblasti se je novo ravnotežje moči zdelo sprejemljivo za vse. Toda nova kapitalska ksenofobija dokazuje, da je politično bitko z biznisom izgubil. In zato se leto dni pred volitvami vrača na svoja stara izhodišča.

Janez Janša je svoj zmagoviti pohod na oblast leta 2004 začel na dveh frontah. Tedanje LDS se je lotil z neusmiljenim bojem proti klientelizmu, korupciji in kriminalu (3K). Druga velika tarča pa je bil Kučanov Forum 21. Janša je z razpadom LDS po dobrem letu dni slavil gladko zmago na političnem trgu. Razbitje starih politično-ekonomskih centrov moči pa je bilo bolj zapleten zalogaj. Temeljno orožje zanj je bil nov krog privatizacije s prodajo državnega lastništva. Oblast je uprizorila nekaj odmevnih menedžerskih zamenjav, politična akumulacija kapitala se je skoncentrirala okoli lojalne finančne oligarhije in prodornih podjetnikov. Toda menedžerske strukture pod napadi Janševe politične moči niso razpadle, temveč so se zgolj prestrukturirale. Uporabili so strategije mehke moči in Janšo zvabile k sodelovanju. Janša je z usmerjano privatizacijo želel okrepiti svoj politični položaj, dejansko pa je v vrtoglavem plesu finančnega kapitala nova finančna oligarhija postajala politično vse bolj avtonomna.

Politiki pogosto spregledajo, da politični in ekonomski trg delujeta različno. Politični kapital se obnavlja lokalno vsaka štiri leta, ekonomski diskontira svoje donose na dolgi rok in deluje globalno. Politika je bolj tvegana od ekonomije, politični interesi pa so v racionalnem svetu globalnega kapitalizma šibkejši od ekonomskih. Če bi se politiki pod okriljem cerkve resneje poglobili v teologijo, bi lažje razumeli naravo denarja in tržno religijo korporativnega kapitalizma. Če je politika prevladovala nad ekonomijo v socializmu, pa v kapitalizmu postaja vse bolj podrejena ekonomskim interesom. In te tranzicijske lekcije Janša ni najbolje razumel. Podcenil je moč poslovne oligarhije in sposobnost njenih kapitalskih mrež. Ponudil jim je liberalizacijo in deregulacijo trga kapitala, da bi razbil stare mreže, dejansko pa je omogočil njihovo reorganizacijo. Kapital je postajal politično vedno bolj močan, politika pa ekonomsko vedno šibkejša.

Točka preloma je bila prodaja Mercatorja, očitno največja napaka Janeza Janše. V političnem barantanju za medijsko prevlado v Delu so njegovi poslovni zavezniki prvič začutili, da veliki politični vladar zgolj trguje in ne ukazuje. Nenadoma so doumeli, da s skupno ekonomsko prevaro pravne države dejansko prekinjajo povezavo med državo in avtoriteto, kar je bilo bistvo janševizma. Zgodila se je samolegitimacija kapitala. Država in Janša sta nenadoma postala nadomestljiva in zamenljiva, v mreži lastnih intrig je postal sam svoja prva žrtev. Poslovne elite s Šrotom in Bavčarjem na čelu so v drugi polovici letošnjega leta slavile veliko zmago. Vzpostavile so ravnotežje politično-ekonomske moči, Janša je dokončno izgubil svojo bitko za medije. Na kapitalskem področju je doživel po treh letih svoj odločilni politični poraz.

To je torej izhodiščna točka novega boja proti poslovnim tajkunom, tržnim monopolom in menedžerskim odkupom. Janši kajpada ne gre za socialno znosnejšo strukturo kapitalistične akumulacije, učinkovitejši spopad z inflacijo ali pa za drugačno obnašanje slovenskih korporacij. To je samo priročen paravan. V ozadju njegove libidalne ekonomije je zgolj maščevanje in boj za oblast, vsi udarci pa so usmerjeni proti sovražniku, ki ga sedaj utelešata Boško Šrot in kapitalska skupina Laško. Celjski se po dolgih stoletjih očitno vračajo v novodobno zgodovino Kranjske.

Tako lažje razumemo, zakaj so tajkuni, podobno kot pri Putinu, zgolj politični nasprotniki, lojalni finančni oligarhi pa ostajajo del normalne poslovne elite. Kot v Bushevi Ameriki naj bi državni regulatorji spektakularno napadli možne kartelne sporazume v sovražnih trgovinskih prehrambenih verigah, hkrati pa vlada sama gradi za svojo poslovno elito monopolistične stebre v energetiki. Če bi že zamejila inflacijo pri prvem področju, jo bo po enaki logiki pospešila na drugem. Na kraju tudi rokohitrske zakonske spremembe pri menedžerskih odkupih niso bile naperjene proti Merkurju, temveč z njimi dejansko grozijo poslovnemu sistemu Laško. Šrot pa v Janševih očeh postaja novi Ulrich. V tej zmešnjavi so odprta pisma in javno komuniciranje med poslovnimi in političnimi elitami samo še groteska. Ko pade zakulisje, vaški fantje radi uprizarjajo svoje veseloigre tudi za javnost. Kot v starih časih Linhartove dramaturgije.

Kapitalizma ne moremo imeti brez kapitalistov in finančne oligarhije, ki so ekonomski kvas naše blaginje, s katero se ponaša vlada. Kapital je politično brezbarven ravno zato, da se lažje obarva, toda Janša žal ni razumel te barvne iluzije. Zato nesmiselno packa po poslovni podobi Slovenije. Podobno so tudi menedžerji spregledali, da ima nevidna roka trga pogosto politično pest in da je korporativni laisez faire predvsem svetopisemska zgodba. Za civilno družbo pa je menedžersko prisvajanje politike enako nevarno kot politično obvladovanje ekonomije. Cenzuro javnosti izvajajo oboji in vsem je skupno, da na koncu manjšina pridobiva na račun večine.

Slovenija leto dni pred volitvami potrebuje politično-ekonomski premislek, kateri kapitalizem želimo in kakšnega lahko imamo. Trenutno gledamo boj med političnimi in poslovnimi elitami, ki niso sposobne artikulirati kulturnih nasprotij kapitalizma in ne razumejo moralnih konsekvenc gospodarske rasti. Vodi jih vulgarni materializem velikih dobitkov, zato Slovenijo razumejo kot veliki politično-ekonomski "casino". Njihova težava je v tem, da so ljudje sicer ohranili strast do iger, da pa se hkrati niso odrekli svobodi izbire. In da bodo zato na koncu najverjetneje izbrali prav in prave.