"Krediti bodo dražji in težje dostopni"

Financiranje prebivalstva v grobem poteka po dveh modelih. Prvi je tržni model, ki se izvaja s prenosom terjatev na posebna podjetja, ki te terjatve listinijo. Po večini izdajajo obveznice, ki se potem prodajo na finančnih trgih. Drugi je model kreditnega odnosa, v katerem banka zbira depozite ter daje kredite prebivalstvu in podjetniškemu sektorju. V ZDA prevladuje tržni model financiranja. Tako izdane obveznice kupujejo različne finančne institucije, od bank, zavarovalnic do skladov. Ključno je vprašanje, kako so listinjeni krediti zavarovani in kako kreditno sposobnim strankam so bili dani. V ZDA je očitno šlo za kreditiranje manj kreditno sposobnih strank, s slabšim zavarovanjem, za dajanje kreditov, občutljivih na spremembo obrestne mere, in tako naprej. Čeprav je šlo za manj varne kredite, so izdane obveznice dobile še ustrezne bonitetne ocene. Ker so takšni sekundarni vrednostni papirji praviloma donosnejši, so jih kljub visokemu tveganju kupovale finančne institucije po vsem svetu, zaradi česar je pljusk iz ZDA dosegel tudi Evropo. Slovenija bo krizo občutila predvsem v višjih obrestnih merah, manjši ponudbi na medbančnem trgu in slabši možnosti rasti prek zadolževanja na mednarodnih finančnih trgih.

So bile banke pri dajanju kreditov premalo previdne?

Rekel bi, da preveč kreditov ni bilo ustrezno strukturiranih. Kreditodajalci so poskrbeli za takšno zaščito, da je bilo te kreditne terjatve še moč listiniti in da so se za papirje, izdane na njihovi osnovi, našli kupci. Do težav je prišlo, ko ljudje kreditov niso bili več sposobni odplačevati predvsem zaradi dviga obrestnih mer, na trgu pa za nepremičnino ni bilo več mogoče dobiti dovolj velikega izplena. Če s prodajo hiše ni več mogoče iztržiti sto odstotkov njene vrednosti, pač pa le še petdeset, mora banka ostalo polovico vrednosti odpisati.

Posledice ameriške finančne krize bodo očitno večje, kot je kazalo sprva...

Evropska centralna banka še vedno ne ve, kakšen je dejanski obseg slabih kreditov, zato je o končnem obsegu krize težko govoriti. Zagotovo pa bo obseg večji, kot je sprva kazalo. To ne nazadnje dokazuje podatek, da so v zadnjih tednih odstopili predsedniki uprav nekaterih največjih bank na svetu.

Ali ni predrzno, da so šle finančne institucije v tako tvegane posle?

Dokler celotna ekonomija raste, vsi kreditirajo, naložbe pa niso videti problematične. Težava nastane, ko začne gospodarska rast padati. Treba se je zavedati, da gre svetovna ekonomija konstantno iz krize v krizo. Spomnite se 'balona', ki se je leta 1990 začel na Japonskem. Razlogi zanj so bili zelo podobni današnjim. Posebne finančne institucije, ki so se ukvarjale samo s kreditiranjem stanovanjske gradnje, so kredite dajale na temelju hipotek. Ko so se te institucije začele ukvarjati s špekulacijo z zemljišči in se je sesul nepremičninski trg, niso bile več sposobne odplačevati kreditov. Japonska je zaradi tega zašla v obdobje recesije in ničelnih obrestnih mer. Baloni, ki nastajajo v zadnjem času, so predvsem posledica tržnega financiranja. V evropskem sistemu, kjer je več direktnih relacij med banko in posameznim komitentom, je tveganje manjše. Ker so baloni nekaj konstantnega, imajo največje pozavarovalnice vnaprej pripravljenih tudi do 150 različnih scenarijev o tem, kaj se lahko zgodi in kako se pred tveganji obvarovati. Zavarovalnice so v svojih scenarijih predvidele tudi sedanji padec nepremičninskega trga v ZDA, niso pa vedele, kdaj točno bo do krize prišlo in kako obsežna bo.

Zaradi slabih naložb je bankrotiralo več skladov. Se lahko zgodi, da bi bankrotirale tudi banke?

Tega seveda ni mogoče izključiti, čeprav je malo verjetno. Največje centralne banke in finančne institucije so s svojimi hitrimi ukrepi pokazale veliko mero odgovornosti. Ameriška in Evropska centralna banka sta na trg plasirali ogromna likvidnostna sredstva. Poleg tega je FED znižala obrestno mero, ECB pa kljub velikim inflacijskim pritiskom obrestnih mer ni dvignila. Če bi namreč ECB obrestne mere dvignila, kar bi bilo to ob naraščajoči inflaciji logično, bi s tem tvegala sesutje nepremičninskega trga. Škoda, ki bi jo povzročil dvig obrestnih mer, bi bila večja od škode, ki jo povzroča inflacija. Poleg tega je vprašanje, če je sedanjo inflacijo, ki je predvsem posledica dviga svetovnih cen nafte in hrane, sploh mogoče umiriti z višjo obrestno mero.

Kaj bi bil najbolj črn scenarij?

Sesutje bank. Največja nevarnost je, da pride do visoke nelikvidnosti na medbančnem trgu in drastičnega dviga obrestnih mer, kar bi povzročilo zmanjšanje sposobnosti vračila kreditov s strani prebivalstva. To bi vodilo v padec vrednosti nepremičnin in dodatne izgube v bančnem sektorju.

V kolikšnem obsegu so se za tvegane naložbe odločali slovenski skladi, banke in zavarovalnice?

Ta podatek ni znan. Po moji oceni so tvegane obveznice kupovali v manjšem obsegu. Ker je bilo v Sloveniji v tem obdobju veliko povpraševanje po kreditih, so banke vlagale predvsem v direktne kreditne odnose. Poleg tega ima slovenska centralna banka zahtevnejše likvidnostne količnike kot nekatere druge centralne banke, zaradi česar je manj prostora za naložbe v bolj tvegane vrednostne papirje. Pa še nekaj. V Sloveniji je razmeroma majhen obseg stanovanjski kreditov, ki se ne vračajo. Za Slovence je stanovanje vrednota, kar potrjuje tudi izredno visok odstotek lastniških stanovanj, ki sega prek devetdesetih odstotkov. Domače banke so pri stanovanjskih kreditih dobro zavarovane, zato iz tega naslova ne bi smele imeti večjih težav.

Kako bo finančna aktivnost vplivala na gospodarsko aktivnost v Sloveniji?

Gospodarstvo bo krizo občutilo predvsem pri višjih obrestnih merah in manjši možnosti zadolževanja.

Mednarodni monetarni sklad je pred kratkim opozoril, da se tranzicijske države preveč zadolžujejo. Zakaj je pretirano zadolževanje nevarno?

V Sloveniji je bila rast zadolževanja prebivalstva po vstopu v monetarno unijo pričakovana, saj se je to dogajalo tudi v ostalih članicah evroobmočja. Dodatno zadolževanje je posledica padca obrestnih mer in višje gospodarske rasti. Nevarno postane, ko kreditov ni več mogoče servisirati z lastnim denarnim tokom. Z dvigom obrestnih mer se obremenitev denarnega toka poveča, zato je treba dodatno zadolževanje, kar vodi v spiralo.

Kako skrb zbujajoč je podatek, da se je bruto zunanji dolg Slovenije v zadnjih treh letih povečal za 8,5 milijarde evrov, tako da je avgusta letos znašal že 30,9 milijarde evrov, kar je višina celoletnega bruto domačega proizvoda države?

Za zdaj obseg zadolženosti še ni kritičen. Slovenija je po zadolženosti podjetniškega sektorja in prebivalstva v primerjavi z dohodki precej pod povprečjem evroobmočja. Skrb pa zbuja to, da je visoka gospodarska rast v Sloveniji predvsem posledica visokega zunanjega zadolževanja. Če se prav spomnim, je država za potrebe Darsa namenila le 25 milijonov evrov. Ko je imela Slovenija nižjo gospodarsko rast, je 80 odstotkov avtocestnega programa financirala iz proračuna. Danes, ko ima visoko gospodarsko rast, pa ga praktično v celoti financira z zadolževanjem, pretežno v tujini. Tu ni logike. Dodatno zunanje zadolževanje generira dodatno povpraševanje, kar vpliva na rast inflacije. V Sloveniji je inflacija predvsem posledica dodatnega zadolževanja in proračunskega primanjkljaja.

Torej se ne strinjate s finančnim ministrom Bajukom, ki pravi, da je inflacija v Sloveniji predvsem posledica rasti cen nafte in hrane?

Pri nas se visoko gospodarsko rast brez potrebe financira z zadolževanjem, kar nedvomno vpliva na rast cen. Slovenija je z vstopom v evroobmočje izgubila monetarno samostojnost, kar pomeni, da je izgubila dva glavna korekcijska faktorja - tečaj in obrestno mero. Z obrestno mero lahko država do določene mere vpliva na inflacijo in povpraševanje po kreditih, s tečajem pa korigira napake ekonomske politike oziroma vzdržuje konkurenčno sposobnost gospodarstva. Slovenija je imela dolga leta politiko uravnavanega drsečega tečaja, s katerim je zagotavljala mednarodno konkurenčnost slovenskega gospodarstva in izenačevala razlike v obrestnih merah. V evroobmočje smo vstopili z razmeroma nizko inflacijo in ustreznimi relativnimi cenami. Zdaj se ta osnovna razmerja rušijo, zaradi česar pada konkurenčnost. Padec konkurenčnosti na daljši rok vpliva na zaposlenost in rast družbenega produkta. Največja napaka sedanje vlade je, da nima ustrezne fiskalne politike. Gaspari je že pred časom izjavil, da bi morala imeti Slovenija v obdobju visoke gospodarske rasti proračunski presežek. Pripravljati bi se morala za čas suhih krav. Vlada pa je ravnala prav nasprotno. Z dodatnim zadolževanjem je pospešila povpraševanje in s tem rast inflacije. Če bo prišlo še do dviga plač, bo to zagotovo vplivalo na padec konkurenčnosti. Vladi bi moralo biti vodenje ekonomske politike pomembnejše od kratkoročnih učinkov. A žal ni tako. Proračun za prihodnje leto je naravnan zgolj na rezanje trakov. Bole je pred vstopom v evroobmočje predlagal, da bi pri vladi ustanovili poseben svet za fiskalno politiko, ki bi uravnaval proračunski primanjkljaj. Če bi mu vlada prisluhnila, danes verjetno ne bi bili soočeni s tako visoko inflacijo.

Se lahko tolažimo z dejstvom, da inflacija ne raste samo v Sloveniji, pač pa po vsej Evropi?

Ne. V drugih državah evroobmočja je inflacija zrasla največ do treh odstotkov, pri nas pa je poskočila na skoraj šest odstotkov, kar pomeni, da imamo še enkrat višjo stopnjo inflacijo kot ostale članice monetarne unije.

Torej se ne strinjate z Bajukom, ki pravi, da je fiskalna politika v Sloveniji restriktivna in dovolj proticiklično usmerjena?

Ne. Na preveliko sproščenost fiskalne politike nas opozarjata tako bivši kot sedanji guverner Banke Sloveniji, pa tudi predstavniki Evropske centralne banke. Od vlade bi pričakoval, da se bo nad temi opozorili zamislila.

Bi morala vlada zmanjšati načrtovano investicijsko porabo in tako vsaj delno znižati inflacijo?

Najbrž. Vsekakor vlada ne bi smela spodbujati dodatnega povpraševanja. Gospodarsko rast bi morala upočasniti. Obstajata dva načina gospodarske rasti - neprestano nihanje ali stabilna rast. V finančnem svetu je stabilnost vedno boljša varianta.

Kaj pa argument, da je imela po vstopu v EU visoko inflacijo in visoko gospodarsko rast tudi uspešna Irska?

Vzroki za visoko gospodarsko rast na Irskem po vstopu v EU so bili povsem drugačni od razlogov za visoko gospodarsko rast v Sloveniji. Njihova rast je bila pogojena z visokimi neto transferji iz evropske blagajne, ki so dosegli do šest odstotkov bruto domačega proizvoda. Slovenija je tu v bistveno manj ugodnem položaju. Tudi če bi nam namreč uspelo počrpati sto odstotkov razpoložljivih sredstev, ta sredstva ne bi presegla 0,5 odstotka BDP. Naš problem je, da smo v EU vstopili v napačni skupini držav. Če bi vstopili hkrati s Španci in Portugalci, bi iz evropske blagajne dobili bistveno večja sredstva. Poleg tega se z Irci težko primerjamo tudi zato, ker so Irci v času visoke gospodarske rasti ustvarili proračunski presežek, medtem ko se je naša vlada zadovoljila s proračunskim primanjkljajem, kar je skregano z ekonomsko logiko. Varčuješ namreč takrat, ko imaš denar, in ne takrat, ko ga nimaš.

Kako bo državi posojila za velike projekte uspelo odplačevati, če se bodo obrestne mere znatno dvignile?

Glede odplačevanja me ne skrbi. Res pa je, da se bo zaradi tega povečal pritisk na proračun. Zato poudarjam, da bi morala vladajoča politika gledati na daljši rok in ne samo do naslednjih volitev.

Slovenske banke najemajo posojila za lastno poslovanje po obrestni meri Euribor plus dva odstotka. Še pred letom dni bi isto posojilo dobile za pol nižjo ceno ...

Dejstvo je, da se denarni trg zaradi slabše likvidnosti na medbančnih trgih zapira, zaradi česar krediti postajajo dražji in predvsem težje dostopni. To velja tudi za slovenske banke, ki so v zadnjih letih porast kreditov znatno financirale z zadolževanjem na finančnih trgih.

Kolikšna je sploh zadolženost domačih bank v tujini?

Natančnega podatka nimam, zagotovo pa se je zadolženost po vstopu v evroobmočje povečala. NLB, NKBM, Abanka in Banka Celje so lani in letos najele precej velika sindicirana posojila. Vendar ne verjamem, da bodo zaradi tega imele kakšne večje težave. Krizo lahko prebrodijo z zmanjšanjem kreditne aktivnosti in unovčitvijo drugih plasmajev. Res pa je, da je upravljanje bančnih bilanc postalo bistveno zahtevnejše, kot je bilo še pred pol leta.

Torej ne verjamete, da lahko nadaljevanje visoke stopnje rasti zadolževanja podjetniškega sektorja in prebivalstva ogrozi plačilno sposobnost slovenskih bank?

Banke nikoli ne dajo več, kot imajo, zato ni verjetno, da bi sedanja kriza ogrozila njihovo plačilno sposobnost. Se pa strinjam z guvernerjem Banke Slovenija, ki pravi, da bi morale banke upočasniti posojilno dejavnost in tako zmanjšati izpostavljenost tveganju. Ko se situacija na denarnih trgih slabša, morajo banke pri sebi zadržati več likvidnostnih sredstev in zaostriti pogoje dajanja kreditov.

Se je čas ugodnih kreditov končal?

Zaradi visoke inflacije so krediti v Sloveniji še vedno dokaj poceni. Res pa je, da se to lahko hitro spremeni, če bo Evropska centralna banka dvignila referenčno obrestno mero.

Katere banke so zaradi finančne krize najbolj ogrožene?

Tiste, ki so imele veliko tveganih plasmajev. Krizo bodo najlažje prebrodile banke, ki imajo lastno bazo komitentov, več primarnih virov, več kapitala in so manj odvisne od financiranja prek denarnih trgov. V večjih težavah glede rasti bi lahko bile podružnice tujih bank v Sloveniji, če bodo deležne manjše finančne podpore svojih matic.

Bi se morale banke v sedanji situaciji odločiti za dokapitalizacijo?

Kapital je v sedanji situaciji zagotovo pomemben element stabilnosti.

Si je NKBM za privatizacijo izbrala pravi trenutek?

Vsekakor. Zame je veliko povpraševanje po delnicah NKBM dokaz, da so se motili tisti, ki so trdili, češ da na slovenskem trgu ni dovolj denarja za privatizacijo velikih finančnih institucij.

V zadnjem času v Sloveniji naraščajo posojila za menedžerske odkupe. So banke v teh primerih poskrbele za dovolj visoko zavarovanje posojil, ki so jih najeli menedžerji?

Na to vprašanje je brez poznavanja posameznih kreditnih aranžmajev težko odgovoriti. Sicer pa so največ menedžerskih odkupov v Sloveniji tako ali tako financirale tuje banke.

Kako ocenjujete v naglici sprejeti vladni noveli zakona o prevzemih in o bančništvu, ki naj bi onemogočali prevzeme in menedžerske odkupe podjetij z zastavo delnic ciljne družbe?

Z zakonom preprečiti zastavo pridobljenega premoženja je skregano z zdravo pametjo, predvsem pa s tržno logiko. S to potezo se vračamo v socialistične čase, ko je država povedala, kaj je za podjetje prav in kaj ni. Poleg tega se je treba zavedati, da je vlada s tem ukrepom domače banke v primerjavi s tujimi postavila v nekonkurenčen položaj, saj bodo menedžerji po novem kredite še pogosteje kot doslej najemali v tujini. Dejstvo je, da se s takšnim vladnim ukrepom menedžerski odkupi ne dajo preprečiti. Po moji oceni je do porasta menedžerskih odkupov prišlo tudi zaradi bojazni pred vmešavanjem vlade v delo uprav. Poglejte, kaj je vlada delala v začetku mandata - na veliko je spreminjala sestavo nadzornih svetov in nastavljala svoje direktorje. Sklepe so spreminjali v zadnjem trenutku, tik pred skupščinami ...

Svoje kadre so v podjetja nastavljale tudi vse prejšnje vlade.

To drži, vendar nobena tega ni počela tako grobo kot sedanja. Danes se v podjetja, banke nastavljajo tudi ljudje, ki o poslovanju teh nimajo kaj veliko pojma. V obdobju ekonomske rasti je vseeno, kdo vodi banko ali podjetje. V trenutku, ko pride do padca gospodarske rasti in se kreditna sposobnost podjetij zniža, pa vprašanje vodstva postane eminentno. Takrat je še kako pomembno, da podjetje, banko vodijo ljudje, ki so sposobni izdelati nove strategije in ki so se situaciji sposobni hitro prilagoditi. Kako daleč gre vmešavanje vladajoče politike, sem na lastni koži občutil leta 2005, ko me je vladajoča politika prisilila k odstopu s funkcije predsednika uprave Abanke.

S stališča dolgoročne rasti podjetja menedžerski odkup z zastavo delnic ciljne družbe ni najboljša rešitev, ker zmanjšuje kapital podjetja.

Vprašanje je, kaj je hujše - destabilizacija podjetja s konstantnim vmešavanjem politike, ki nastavlja nesposobne kadre, ali zmanjševanje kapitala z odplačevanjem kredita za menedžerski odkup. Ne eno ne drugo za razvoj in stabilnost podjetij zagotovo ni dobro.

Je res, da ste v skupini KD zadolženi za projekt ustanovitve nove banke?

To je res. Trenutno smo v fazi tržnih raziskav in izgradnje poslovnega modela, tako da vloge na Banko Slovenije še nismo dali. Računamo, da bo banka ustanovljena čez približno leto dni, torej leta 2009. Kot veste, si je skupina KD večkrat prizadevala za vstop v katero od obstoječih domačih bank. Ker pri tem ni bila uspešna, se je odločila za ustanovitev lastne banke. Prednost lastne banke je predvsem v tem, da jo je mogoče oblikovati po meri KD, kar bi bilo z nakupom neke že obstoječe banke bistveno težje.