Blefiranje malega človeka

Janez Janša je z izglasovano zaupnico skušal na dramatičen način obrniti trende priljubljenosti, ki grozijo, da ga bodo na volitvah pokopali. Zaupnica je tako svojevrstno priznanje, da so sami temelji njegovega dosedanjega vladanja strateška polomija. Hkrati jasno potrjuje, da je sedanja oblast programsko izpraznjena in se samo še prilagaja toku dogodkov. Sicer pa je brez širše mednarodne orientacije od samega začetka: v času, ko je začela pompozno uveljavljati neoliberalistične reforme, se je v Evropi že jasno kazal trend "vračanja države" in opuščanja neoliberalnih dogem.

Program te oblasti je v bistvu Janša sam. Janša pa je populist, sicer dosedanjih zasukov ne bi bil sposoben. Prav z njimi je zabredel v položaj, iz katerega se je skušal rešiti z zaupnico.

Miselnost se ne spreminja

Shematično gledano je šla sedanja oblast skozi tri obdobja. Prvo je bilo obdobje reform z zavzemanjem za enotno davčno stopnjo (ki je noče in ne more vpeljati nobena razvita država), znižanjem davkov v korist premožnejših, načrtovanjem velikopotezne privatizacije velikih javnih sistemov in podjetij, vse to na hitro, brez želje po dosegi širšega konsenza. To obdobje, ki je še imelo program (ortodoksni neoliberalizem), sta spremljala izrazita avtoritarnost in politično podrejanje administracije, gospodarstva, medijev itd.

Ta dozdevno neustavljivi pohod je zastal z odporom sindikatov in s širokim javnim nasprotovanjem površno pripravljenim reformam. S tem se je nekako začelo drugo obdobje. Reforme so bile kljub drugačni retoriki v glavnem opuščene, toda miselnost se ni spremenila; zato so se stihijsko ali prikrito deloma nadaljevale (razgrajevanje javnega zdravstva, forsiranje zasebnih šol, problematična privatizacija). Prvotna ustrahovanost zaradi agresivnosti oblasti je preraščala v pasivni in aktivni odpor, še zlasti po tem, ko se je končalo pajdašenje oblasti in gospodarstva na medijskem področju. Javnost je bila čedalje bolj razočarana zaradi praznih obljub o drugačni, pošteni oblasti, vrstile so se afere, utrjevalo se je prepričanje, da je koalicija zastopnik premožne manjšine. Visoki gospodarski rasti, paradnemu konju koalicije, se je pridružila visoka inflacija. Preurejena levica se je ustalila, SD je postala daleč najbolj priljubljena stranka.

V obeh teh obdobjih se je oblast praviloma obnašala kot slon v trgovini s porcelanom - politično polaščevalno, socialno v bistvu neobčutljivo (delovanje ministrov Bručana, Drobniča). Konsenz je bil dojet kot izraz šibkosti. Retorika prvega obdobja se je nadaljevala, enako kadrovske zamenjave za širjenje vpliva na vseh področjih, povsod so delovali grimsi in grimsiči, si sledili šoki afer a la Sova - oblast, čedalje očitneje brez programa, je na staro podlago globalizacijske negotovosti, značilne za vso Evropo, dodajala občutek nove lokalne histerije in nestabilnosti, ozračje v nasprotju s stabilno predvidljivostjo, kakršno si praviloma želi prebivalstvo tega sveta.

V ta čas je padlo tudi upadanje Janševe karizme, tiste privlačnosti, ki je svojčas po malem fascinirala tudi njegove zagrizene nasprotnike. V prvem obdobju je še poosebljal latentno željo ljudstva po Voditelju, zdaj, ko je razočaral tudi številne svoje privržence, pa se dvomi o vseh njegovih voditeljskih sposobnostih, zlasti pa o njegovi strateški pameti. Premier je izgubil večino nekdanje avtoritete in očitno tudi nekaj samozavesti. Pri tem je simbolna in dejanska os oblasti.

Sedem elementov predvolilne strategije

Rezultanta obeh opisanih obdobij je dolgotrajno, kar dramatično upadanje priljubljenosti koalicije. Zato je njen vodja potegnil zasilno zavoro. Z zaupnico se je začelo tretje obdobje, ki bo trajalo do volitev. Vstopili smo v obdobje boja za politično preživetje oblasti in Janeza Janše osebno.

Povod za zaupnico je bil grmeč Peterletov poraz na volitvah za predsednika države. Janša je hočeš nočeš moral odpreti oči in se sprijazniti z neljubo resničnostjo. Rahle korekture (zamenjava treh ministrov) je nakazal že prej, vendar niso vplivale na krivuljo vseh krivulj - gibanje priljubljenosti. Zdaj je hotel z dramatično uprizorjeno zaupnico postaviti izrazit psihološki okvir za napovedani novi zasuk - to, da ni predstavnik bogatih (tajkunov), ampak splošnega interesa, blaginje malih ljudi. Če je hotel to novo usmeritev zakonsko speljati v parlamentu in nasploh preživeti do volitev, pa je nujno potreboval tudi discipliniranje koalicije.

Z zaupnico je prešel v ostro, a izjemno tvegano ofenzivo, saj je hkrati napadel medije, gospodarstvo in opozicijo. Na drugo stran tehtnice je postavil skledico obljub o primarni skrbi za ljudstvo. Scela se ves njegov manever v marsičem zdi kot dejanje besnega obupanca (zlasti njegovo castrovsko obračunavanje z mediji). Prvi odzivi javnosti so pokazali, da se mu kočljivi poskus vsaj za zdaj ni posrečil.

Ne glede na to zaupnica dokaj jasno govori, kaj vse bo obsegala Janševa strategija do volitev.

Najprej bo posegel po preizkušenem receptu zaostrenega ideološkega spopada, kulturnega boja, starih delitev na desnico in levico. Nekaj uspeha bo s tem zanesljivo imel; poudarjen ideološki spopad bo mnoge omahljive, potencialno desne volivce napravil strumnejše, preglasil napake izvršne oblasti in prikril njeno programsko izpraznjenost. Skratka, premier bo rešitev iskal v tradicionalni razdelitvi Slovenije na dva številčno izenačena politično-nazorska tabora.

Temu bo namenjeno tudi diskreditiranje opozicije. Pri tem bo imel premier težave. Njene stare napake so v glavnem pozabljene, iz njenih omar ni padel noben velik okostnjak iz prejšnjih časov. Levica se je preuredila, SD krepi svoje prvenstvo. Janša bo imel preglavice tudi s Pahorjevo strategijo resnične in igrane konstruktivnosti, ki deluje kot živo nasprotje agresivne samozadostnosti oblasti. Pahorju se je strategija doslej obnesla, čeprav lahko njegovo znamenito nastavljanje drugega lica postane kontraproduktivno, saj ga je včasih mogoče razlagati kot odobravanje tudi najbolj problematičnih potez koalicije ali kot pomanjkanje lastnega programa in stališč. Mnogi ga v okolju, ki postaja surovejše, dojemajo kot odbijajočo servilnost.

Tretjič, znova bo uporabljena zmagovita taktika izpred volitev 2004 - igranje na nacionalizem, ksenofobijo, s tem povezane socialne frustracije, strah pred priseljevanjem itd. Uporabnost take taktike tudi v sedanjem času potrjuje vzpon Jelinčičeve stranke.

Četrtič, vlada se bo sklicevala na gospodarsko uspešnost. Toda občutek družbene nepravičnosti se krepi, krepko zmanjšanje brezposelnosti in visoko gospodarsko rast pa je zatemnila visoka inflacija. Pri tem ostaja gospodarska rast del abstraktno dojemane makroekonomije, inflacijo pa čutijo široki sloji na svoji koži.

Petič, prihaja čas volilnih daril, starega orožja vsake vlade. Okus po njem že zbujajo privatizacija NKBM (čudna), pospešena gradnja avtocest (prinaša visoko zadolževanje), trud za novo pokrajinsko razdelitev kljub preobilju pokrajin itd.

Predsedovanje EU, šestič, bi oblasti, zlasti pa Janši osebno moralo prinesti precej točk - zbudilo bo patriotizem, premiera in ministre bo videti v družbi velikih tega sveta. Vendar je očitno, da se z "zgodovinskim" pomenom predsedovanja za Slovenijo neznosno pretirava. Predvsem pa je vprašanje, koliko lahko pomaga nastopanje na imenitnih tujih odrih, če si enkrat na slabem glasu doma. Slovenski premier že zaradi bližanja volitev ne more postati slovenska Angela Merkel, ki domače zadeve prepušča utečeni ministrski ekipi (sicer vedno manj, ker se odnosi v veliki koaliciji zapletajo), sama pa se ukvarja z velikimi svetovnimi zadevami. Janša ima za tako merklovsko vlogo za seboj prešibko državo, hkrati pa je pretesno povezan z domačimi težavami. In kakor mu je prepričanje, da osebno stoji za vsako pomembno odločitvijo v državi, nekoč koristilo, mu zdaj, ko je oblast čedalje bolj v nemilosti, škodi.

Izgubljena vojna?

Sedmič in zadnjič: Janševa napoved vojne tajkunom. O tem, da je to pomemben del njegove predvolilne strategije, ni dvoma. Poteza se zdi z njegovega vidika potencialno učinkovita, hkrati pa izjemno dvorezna.

Dvorezna je tudi z vidika javnih koristi. Ekonomsko (usmerjena proti izčrpavanju podjetij) in družbeno (proti sumljivemu bogatenju in razslojevanju) je načeloma upravičena. Toda če je politično motivirana, pripravljena na horuk (kot so bile nekoč reforme), če ne razlikuje tajkunov od "tajkunov" itd., se lahko hitro sprevrže v svoje nasprotje in naredi več škode kot koristi.

Za Janševo protitajkunstvo vsi ti čeji veljajo. Premiera zelo očitno vodijo politični motivi. Zdaj bi se rad predstavil kot izrazit zagovornik malega človeka in družbene pravičnosti, toda še pred dvema letoma se je osebno zavzemal za enotno davčno stopnjo, močno znižal davke za tanek sloj najpremožnejših, sam je pomagal ustvarjati tajkune in še nedavno z njimi odlično sodeloval (npr. z Laškim, sedanjim velikim tajkunskim satanom). Nejevoljo ljudstva skuša torej preusmeriti proti pojavu, ki ga je sozakrivil.

Manever je prozoren in se utegne zanj slabo končati. Čeprav lahko računa na socialne frustracije, na zavist, na prizadet občutek družbene pravičnosti, mu za tak spopad manjka splošne verodostojnosti in verodostojnosti v tem primeru posebej. Poleg tega se bodo tajkuni, pravi in izmišljeni, branili. Pralo se bo umazano perilo, trpel bo imidž gospodarstva in politike, Janšo samega pa bo ta vojna še bolj razgalila kot izrazitega makiavelista in populista. Prav tako je jasno, da malega človeka neprimerno bolj kot nekaj tajkunov ogrožata razsuto javno zdravstvo in šolstvo, ki ju spodnaša prav ta oblast. Hkrati Janša s politično motivirano in nediferencirano vojno proti tajkunom (velikim delodajalcem) vnaša nemir na že tako razburkano socialno prizorišče in v gospodarstvo nasploh.

Ali lahko vsi ti predvidljivi elementi Janševe predvolilne strategije obrnejo tok javnih (ne)simpatij?

Težko. Prevladujoče slabo mnenje o oblasti se je oblikovalo postopno in dolgo, zdaj pa je, kot kaže skoraj celoletni trend, trdno zasidrano. Do volitev je manj kot leto. Hkrati nima koalicija nobenega pozitivnega projekta, ki bi množice potegnil za seboj. Predsedovanje ne more biti nadomestek zanj. Ob tem še naprej tečejo za velik del prebivalstva boleči procesi, ki jih oblast ne zna ali noče ustaviti, pa jih je delno ali v celoti zakrivila (razpadanje javnega zdravstva, problematična privatizacija, inflacija). Darila tega ne bodo prikrila.