Vroče, da peče tudi vest novinarjev

Z razumevanjem medijskih razmer v Sloveniji je nekaj narobe. Tako kot so nas tri leta prepričevali, da političnih prevzemov medijev ni, nas zdaj hitijo z ihto prepričevati, da se nam nevarno dogajajo, vsaj ponekod. Akterji so isti. Igra mimikrije, zatajevanja torej, da bi politika kakorkoli stegovala svoje umazane roke po novinarski avtonomiji, je bila močna, kolikor je bil močan njen najšibkejši člen. Zato so nam oblastniki na vsakem koraku zatrjevali, da je naša percepcija zgrešena, da ne vidimo dobro in da ne obstaja niti en najmanjši pritisk: RTV je najboljši izmed vseh možnih zavodov, v Delu poteka profesionalno "uravnoteževanje", v Večeru in Primorskih novicah takisto, skratka, prostor se končno pluralizira, demokratizira in sprošča. Toda zdaj je glavni igralec tega monopolija začel izgubljati in zamenjal je ploščo. V novo melodijo ga je prisilila novinarska peticija, ki je resnico nevarno razširila v bojda neumno in slovenščine neveščo "tujino", ki utegne nasesti takšnemu izvozu laži. Ko je Janša v igri lastniškega mešetarjenja izgubil vpliv na Delo in Večer, se je odločil za genialno potezo: alibi čistih rok, ki se mu je kar sam ponudil, je uporabil in izkoristil za obračun s 571 novinarji. Eno največjih dokaznih bremen njegovega vmešavanja v medije je nenadoma izginilo. Zato se je spomnil in izpeljal dvoje: v "tujino" je poslal signal, da nobena od trditev v novinarski peticiji ne drži, da je to politična manipulacija. V ta namen si je omislil spektakel, nič manj kot glasovanje o zaupnici vladi. Z manjšim dogodkom pač ne bi prispel v tuje medije, discipliniranje koalicije in obtoževanje opozicije pa sta bila postranska čudovita učinka tega manevra. V nastopih je svojo taktiko izdal, dvakrat je ponovil tisti "ne morem vsakemu novinarju posebej pojasnjevati", kar je dovolj pomenljivo. In zakaj bi ubil eno muho na en mah, če lahko tri? Druga strategija pritiče njegovi naravi: odločil se je za obračun s tistimi, ki so ga pustili na cedilu. Zgodba o lastniških pritiskih na Mag je prišla kot naročena za piljenje alibija in hkrati za frontalni napad na večinske lastnike Dela in nekdanjo sodelavko Andrijano Starina Kosem. No, za začetek.

Vroči stol za peko novinarjev

Kako se torej iz rablja preleviti v žrtev? Čeprav je bila metafora predsednika parlamenta, češ novinarji bi sežgali celotno hišo s sabo vred, da bi le dokazali pravilnost svojih trditev, nenavadna, se je Vladimirju Vodušku ta recept skorajda v celoti posrečil v oddaji Vroči stol 3. decembra letos. Novinarji so na stolih malodane zgoreli, ker jih je voditelj silil v medsebojni obračun, celo v perverzni maniri moralističnega boja za medijsko svobodo. Izbira gostov v studiu, brez posebne razlage očitno vseh odgovornih urednikov, sedanjih in nekdanjih (Peter Frankl, Rajko Gerič, Janez Markeš, Silvester Šurla, Grega Repovž, Peter Jančič), je bila "uravnotežena" v desno nazorsko smer. Zakaj? Morebiti prav zato, ker je bila kot glavna ost in učni primer novega lova na čarovnice (po demonizaciji opozicije, profesorjev, tajkunov) v središče oddaje postavljena zgodba z zapletom, povezanim z imenovanjem novega odgovornega urednika Maga. Silvester Šurla, ki je sicer pred tem že razglasil, da bo imel vsako imenovanje razen imenovanje njega samega za politično (sic!), je jasno nanizal svojo zgodbo o (domnevnih) brutalnih vmešavanjih v uredniško avtonomijo Maga in takega ravnanja obtožil dva nadzornika, Andrijano Starina Kosem in Stojana Zdolška. Namen oddaje je bil s tem zakoličen, interesni boter tudi: zahtevano je bilo opredeljevanje in po vsej sili se je takšna deklarativnost v oddaji večkrat terjala od odgovornega urednika Dela, Janeza Markeša. Razloga sta bila dva, obakrat pa je šlo za zbujanje slabe vesti pri njem - domnevno preveč paktira z lastniki, ki so domnevno izdali gospoda Janšo, hkrati pa je doživel, so dejali, politično spreobrnjenje.

Voditelju je obvladovanje spolzelo iz rok, ker ni pričakoval Markeševega frontalnega protinapada in razkrinkavanja morebitnih scenarijev glede izbire teme, nastopajočih in vprašanj, ki jih bo komu naprtil. "Namještaljka", kot je rekel, je bila po takem manevru učinkovita zanj, ker je vsaj malo porazdelila krivdo tudi po drugih, vendar niti kazanje s prstom na scenosled mišelovke pod premierovo taktirko ni pripomoglo k temu, da ne bi v nadaljevanju gledali prizorov, ki so spominjali na gostilniški kvant in medsebojno prepiranje o tem, čigava vest je bolj čista in kdo sme prvi vreči kamen, ker je menda brez greha.

Ne novinarski, moralni mački

Bolj ko se je Markeš otepal tega, da bi govorili zgolj o Delu, bolj so o njem res govorili. A seveda le o zadnji epizodi zgodbe. Vodušku se niti po naključju ni zasvitalo, da bi drezal v Jančiča in njegovo kolosalno eksekucijsko vlogo v tej časopisni hiši, zaradi katere je iz nje odšlo nekaj deset odličnih novinarjev. Celo več, trojica Markeš, Jančič in Šurla se nam danes predstavlja kot neomadeževana in pokončna, brez trohice sledi tega, da se je kdaj ulegla k nogam kakšnega političnega gospodarja. Kako, denimo, časovno umestiti Markeševo "stilsko preobrazbo", če verjamemo njegovemu izrečenemu kredu, da je vselej na drugi strani kot vlada (tako kot je po njegovem Vodušek vedno na njeni strani)? Se je to zgodilo 3. oktobra 2004? Na dan prisilnega prihoda Maga pod okrilje Dela? Ali mogoče v času, ko se mu je začelo nasmihati mesto odgovornega urednika? Vprašanje za medijske kroniste, ki merijo njegove zapise.

Kje je bila omenjena trojica leta 2005, pred le dvema letoma? Pri Delu je ni bilo, pa zadnji dve leti odloča in je odločala o usodi tega časopisa in tednika Mag. Vprašanje, kako in po čigavi volji se je znašla na tako odgovornih položajih, razodene skorajda vse tistemu, ki ima dve minuti časa za ogled prvega arhiva, če mu je zmanjkalo spomina. In še nekaj skupnega imajo omenjeni trije. Nobeden med njimi, pa naj se danes še tako trkajo po prsih morale in avtonomije, nekateri celo v svojih cehovskih združenjih, ni podpisal novinarske peticije. Nobeden med njimi ni zaznal tega, kar je zaznala četrtina slovenskih novinarjev. Še huje: Markeš je peticijo diskreditiral kot politično delo, isto je storil Jančič, Šurla je podpisal protipeticijo 30 novinarjev, katerih etično profesionalnost je premier tako zelo pietetno pohvalil v parlamentu kot zdravo uravnoteženje proti 571 izdajalcem domovine. In kje so, navsezadnje, bili, ko so se izvajali pritiski in šikaniranje ne le v Delu, temveč tudi v Večeru, Primorskih novicah, RTV-hiši? Kje je bil Vladimir Vodušek, kolikokrat je o tem poročal? Hudo je, če si moralen le, ko ne gre drugače. S tem je omenjena druščina (ki seveda ni edina) le ponovila na začetku omenjeni gesti Janševe medijske taktike v tej politično-lastniški godlji: prva je igra mimikrije, prikrivanja in pretvarjanja, da političnih prevzemov ni bilo in da imajo prste vmes tudi sami. Druga je proces, ki bi mu freudovsko lahko rekli "Ungeschehenmachen", tj. izvedba retrogradnega dejanja, ki naj pokaže, da se nekaj ni zgodilo. Kar se menda ni zgodilo, je njihov vpliv in vloga v političnih asistencah.

Shemi hobotnice z napako

V oddaji so predvajali Janševi famozni shemi (zakaj le ti dve?) in ju predstavili kot objektivno stanje lastništva nad mediji. Novinar Matej Hlebš nikjer ni pojasnil, da si ju je sposodil v kabinetu predsednika vlade. Na prvi je na vrhu emblem SD, pod njim napis "Boško Šrot, član SD, predsednik uprave Pivovarne Laško", pod njim edicije, ki jih ta politična hobotnica obvladuje: 7 dni, Total tedna, Slovenske novice, Delo, Večer in Nedelo. Na drugi je emblem LDS, pod njim napis "Bojan Petan, član LDS, predsednik uprave DZS", pod njim naštete edicije: Eva, Direkt, Stop, Hopla, Dnevnik, Lady, Nedeljski dnevnik, Obrazi, Jana.

Prva shema ima zanimivo napako, kajti na njej ni Maga - očitno solidarnostno parlamentarno darilo premiera svojim kolegom -, ampak ta odsotnost bi lahko, če bi jo že kdo opazil, v oddaji hitro postala težava. Ker so se pač pogovarjali prav o Magu in tem, kako ga grdo mikastijo lastniki, torej v končni instanci gospod Šrot. Kraja intelektualne lastnine in hkrati prodajanje Janševe resnice, ki si jo je privoščil novinar, je torej zanikala vsebino in intenco, kajti vsakdo bi lahko prav v njegovem ciničnem tonu repliciral: veste, še gospod predsednik vlade ve, da je Mag izvzet iz politično-kapitalskih navez! Ali pa je mogoče premier že spremenil mnenje in ne verjame več, da Delo obvladuje gospod Pahor, ki mu je med drugim podtaknil tudi novinarsko peticijo? Ne, to se gotovo ni zgodilo!

Komu še mar hude obtožbe gospoda Zdolška, ki ga je večkrat obtožil komandnega vodenja Dela? Ali kot je rekel: "Vlada je imela vse te medije pod svojim neposrednim vplivom, ne da bi, recimo, Janša plačal en tolar za to. Medtem ko je Pivovarna Laško dala za Delo 100 milijonov evrov." Komu mar, saj premier zadnje mesece ne vodi več politike in ne ponuja argumentov, neti le še vojne in prepir in je pri tem celo ponosen. Ponuja eno teorijo zarote za drugo in z njimi ne prideš do konca; če jih želiš utemeljiti, potrebuješ nove. Takšne vojne potrebujejo vernike, zato je žalostno, da jih imajo tudi med novinarji Vročega stola.

Dantejevi krogi pekla

Oddajo si bomo zapomnili po še enem dognanju. O tem, da obstajajo različni krogi pekla za različne novinarje. Moralni mački spreobrnitve, težka in huda pot kesanja v resnično avtonomijo za nekatere namreč poteka na hrbtih njihovih kolegov. Novinarji, ki so pisali protipeticije in bili nekolegialni do mnenja in izkušnje skorajda 600 novinarjev, so jih leta napadali, jih označevali kot politično motivirane, tako rekoč za "historične levičarje" (Slivnikov izraz). Zdaj, ko so v škripcih, so se ti "levičarji" (od Grege Repovža in Petra Kolška do DNS in Aktiva novinarjev Dela) postavili njim in Magu v bran. Šurlo bi veljalo vprašati, kakšni so občutki, ko mu v zameno solidarnostno pomagajo tisti, ki jih tako prezira. Markeša bi veljalo prositi za več poštenosti, ko hkrati oddajo in pred tem še novinarsko peticijo označi za "politično voden projektil", kot protioblastni aktivizem. Kot da še ni pomislil, da s tem diskvalificira četrtino slovenskih novinarjev z nedokazanim "argumentom", ki ga ponavlja za Janšo ...

Lahko razpravljamo o tem, v kateri krog pekla bi Dante uvrstil katerega izmed njih, kdo je zares trpel Tantalove muke in kdo jih ni, toda zdelo se je, da je vlogo Eneja, voditelja duš skozi pekel do praga, na katerem se začne pot odrešitve in svobode, samoiniciativno prevzel vroči Vodušek. Bo torej njegov prispevek obveljal za primer novinarskega diletantizma, spolitiziranosti RTV, protežiranja "naših", pomoči gospodu Janši, da pokaže, kako ima čiste roke, drugi pa umazane, primer licitiranja in osebnih diskreditacij po naročilu? Po svoje niti ne usodna dilema. Hvalevredno je, če novinarji obrnejo stališča v profesionalnost in marsikaj smo jim pripravljeni pozabiti za nazaj. A najprej se to mora res zgoditi. Učna ura se šele začenja.