13. 12. 2007 | Mladina 49 | Politika
Vroče, da peče tudi vest novinarjev
Tri leta so nas prepričevali, da političnih prevzemov medijev ni, zdaj nas hitijo z ihto prepričevati, da se nam nevarno dogajajo. Akterji so isti.
Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist, docent za zgodovino filozofije na Filozofski fakulteti v Mariboru, avtor knjig Kako so močno dihali in Sproščena ideologija Slovencev.
© Marko Pigac
Z razumevanjem medijskih razmer v Sloveniji je nekaj narobe. Tako kot so nas tri leta prepričevali, da političnih prevzemov medijev ni, nas zdaj hitijo z ihto prepričevati, da se nam nevarno dogajajo, vsaj ponekod. Akterji so isti. Igra mimikrije, zatajevanja torej, da bi politika kakorkoli stegovala svoje umazane roke po novinarski avtonomiji, je bila močna, kolikor je bil močan njen najšibkejši člen. Zato so nam oblastniki na vsakem koraku zatrjevali, da je naša percepcija zgrešena, da ne vidimo dobro in da ne obstaja niti en najmanjši pritisk: RTV je najboljši izmed vseh možnih zavodov, v Delu poteka profesionalno "uravnoteževanje", v Večeru in Primorskih novicah takisto, skratka, prostor se končno pluralizira, demokratizira in sprošča. Toda zdaj je glavni igralec tega monopolija začel izgubljati in zamenjal je ploščo. V novo melodijo ga je prisilila novinarska peticija, ki je resnico nevarno razširila v bojda neumno in slovenščine neveščo "tujino", ki utegne nasesti takšnemu izvozu laži. Ko je Janša v igri lastniškega mešetarjenja izgubil vpliv na Delo in Večer, se je odločil za genialno potezo: alibi čistih rok, ki se mu je kar sam ponudil, je uporabil in izkoristil za obračun s 571 novinarji. Eno največjih dokaznih bremen njegovega vmešavanja v medije je nenadoma izginilo. Zato se je spomnil in izpeljal dvoje: v "tujino" je poslal signal, da nobena od trditev v novinarski peticiji ne drži, da je to politična manipulacija. V ta namen si je omislil spektakel, nič manj kot glasovanje o zaupnici vladi. Z manjšim dogodkom pač ne bi prispel v tuje medije, discipliniranje koalicije in obtoževanje opozicije pa sta bila postranska čudovita učinka tega manevra. V nastopih je svojo taktiko izdal, dvakrat je ponovil tisti "ne morem vsakemu novinarju posebej pojasnjevati", kar je dovolj pomenljivo. In zakaj bi ubil eno muho na en mah, če lahko tri? Druga strategija pritiče njegovi naravi: odločil se je za obračun s tistimi, ki so ga pustili na cedilu. Zgodba o lastniških pritiskih na Mag je prišla kot naročena za piljenje alibija in hkrati za frontalni napad na večinske lastnike Dela in nekdanjo sodelavko Andrijano Starina Kosem. No, za začetek.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
