Nesrečnih trinajst

Diletantski, servilen, neinteligenten, okoren, ruralen, provincialen, naiven, otročji, nekulturen, neizrazit. To je samo nekaj izrazov, s katerimi domača javnost opisuje znak slovenskega predsedovanja EU, avtorsko delo profesorja likovne pedagogike Roberta Kuharja. Zanimivo, kaj vse je človeška domišljija iz znaka sposobna razbrati. Nekateri v rumeni zvezdi vidijo razkrečene ženske noge, drugi žabje krake, tretjim se zdi tak, kot bi iz tube iztisnil zobno pasto Signal, četrti ga opisujejo kot smrkelj. Da so kritike neprizanesljive, ni presenetljivo. Oster odziv praviloma spremlja vse izbrane slogane, logotipe, simbole in znake, ki služijo promociji države ali dogodkov. Ko je na primer Škotska novembra letos dobila nov slogan države Dobrodošli na Škotskem, se je na vlado in oglaševalsko agencijo, ki si je slogan izmislila, vsul plaz kritik, češ da bi si bilo za 125 tisoč funtov gotovo mogoče izmisliti kaj bolj izvirnega.

Na las podoben odziv laične in strokovne javnosti lahko te dni spremljamo na domačem terenu ob predstavitvi znaka predsedovanja EU. "Velik dogodek za Slovenijo, težka naloga za oblikovalce in ponovno mizerni izplen iz javnega razpisa," ocenjuje strokovnjak za tržno komunikacijo Miro Kline. Kritičen je tudi oglaševalec Jure Apih: "Mehak, prijazen, topel, neizrazit, plastelinast - gnetljiv, slovenski. Rad bi bil moderen, všečen, ne preveč drugačen. Podoben je packam, s kakršnimi psihologi spodbujajo podzavestne asociacije pacientov. Meni se na primer rumena packa v sredini zdi še najbolj podobna skakajoči žabi." Po mnenju oblikovalca in letošnjega Prešernovega nagrajenca za življenjsko delo Miljenka Licula Slovenija na področju oblikovanja zmore bistveno več: "Serija nekvalitetnih oblikovalskih rešitev, s katerimi se Slovenija v zadnjih letih predstavlja doma in v tujini, od podobe predsedovanja OVSE, znaka za promocijo Slovenije do vizualne podobe predsedovanja EU, kaže na neke kronične nesporazume med stroko in naročnikom." Še ostrejši je Jernej Repovš iz Studia Marketing: "Likovna kultura simbola je na tako nizki ravni, da jo lahko najbolj slikovito ponazorim z izjavo zame najboljšega oblikovalca v slovenski Hall of Fame oblikovanja: 'Tako nizko pa še nismo bili.' Ko mi je prišlo, da gre za elemente slovenskih državnih simbolov in evropsko zvezdo v sredini, sem dojel, da želi Slovenija izpljuniti evropsko zvezdo, ki jo je požrla nedavnega leta 2004. Zelo vizionarsko." Po njegovem je problem naše države in njenih likovnih izdelkov v tem, da se na državne razpise ne javlja več nobena resna marketinška agencija ali kompetenten grafični oblikovalec. "V preteklosti so nekompetentni odločevalci prevečkrat izbrali najslabše likovne izdelke ali pa so izbrali izvajalca, za katerega, vpleteni med ponudnike marketinških storitev, vemo, da si zna zlobirati projekt. V primeru nekaterih državnih simbolov je bil razlog za neudeležbo kompetentnih izvajalcev tudi ta, da država ni vedela ali znala povedati, kaj želi povedati. Tako je bilo tudi na zadnjem državnem razpisu za tržni simbol Slovenije, ki je bil težak 198.000 evrov in se je nanj prijavil en sam ponudnik (agencija Pristop, op. p.). Država je šla mimo nenapisanega pravila, da naj se na razpis javijo vsaj trije ponudniki, sicer naj se razpis ponovi. Izbrani edini ponudnik je uporabil kar nekaj znanstvenih raziskovalnih instrumentov, da je lahko upravičil tistih 198.000 evrov in prišel do, sodeč po tem, kar sem uspel videti doslej, neuporabnega rezultata. Po videnem jaz te Slovenije ne čutim več, zataknila se mi je v grlu tako kot tista evropska zvezda v simbolu predsedujoče Slovenije."

Oblikovalci in oglaševalci so nad izbiro znaka še toliko bolj razočarani, ker je natečajno žirijo sestavljalo kar nekaj uglednih strokovnjakov. Žirijo je vodil profesor na Akademiji za likovno umetnost Janez Bernik, stroko pa so zastopali še Janez Bogataj s Filozofske fakultete, Zlatko Jančič s Fakultete za družbene vede, Boštjan Botas Kenda iz Studiobotasa, arhitekt Boris Podrecca in Johannes Newrkla iz dunajske agencije Bluetango. Poleg njih so bili v žiriji še trije predstavniki vlade: Alenka Ivančič iz vladnega urada za komuniciranje, Nataša Bušljeta iz vladne službe za evropske zadeve in Valentin Hajdinjak iz kabineta predsednika vlade. Vladni urad za komuniciranje (takrat še urad za informiranje) je decembra leta 2005 k sodelovanju povabil 15 slovenskih oblikovalcev. Ponudbe je oddalo 13 avtorjev, žirija pa je zmagovalca izbrala februarja lani. Izvedba celotnega postopka izbire je državni proračun stala 53.789 evrov z DDV. Od tega so 7.886 evrov dobili člani žirije, 10.849 evrov je šlo za povračilo materialnih stroškov, 35.052 evrov pa je dobil avtor zmagovalnega predloga. Najbolj pa bode v oči dejstvo, da vladni urad za komuniciranje javnosti o natečaju ni obvestil, zmagovalni izdelek pa je predstavili šele pred tednom dni ob otvoritvi kongresnega centra Brdo. Javnost je bila tako postavljena pred izvršeno dejstvo, ki ga v nekaj tednih pred začetkom predsedovanja EU ni več mogoče popraviti. V uradu za komuniciranje trdijo, da je embargo zahtevala EU: "Skladno s prakso v EU naj bi država, ki bo predsedovala, svoj simbol predstavila šele mesec dni pred začetkom predsedovanja. Eden od razlogov za to pravilo je tudi, da predstavitev simbola pritegne veliko medijsko pozornost. Če bi Slovenija prehitro predstavila svoj simbol, bi sedanji predsedujoči 'ukradli' medijsko pozornost in Portugalska bi zaradi takšne nekorektnosti lahko upravičeno protestirala." Možna je seveda tudi razlaga, da je urad rezultate skrival iz strahu pred ponovitvijo medijske kritike, ki jo je doživel ob ne prav posrečenem sloganu I feel Slovenia, ki so ga izdelali v agenciji Nuit in ki je po "obdelavi" agencije Pristop državni proračun stal krepko čez dvesto tisoč evrov.

Pomenljivo je, da žirija odločitve o zmagovalcu ni sprejela soglasno. Nasprotno. Strokovni del žirije je bil nad prispelimi predlogi tako razočaran, da naj bi razmišljal celo o ponovitvi natečaja. Zadrego je "rešil" Hajdinjak, ki naj bi sočlanom žirije dejal, da bodo sedeli toliko časa, dokler izmed trinajstih rešitev ne bodo izbrali zmagovalne. Rečeno, storjeno. Stroka se je vdala pritisku vladnega piarovca in na koncu po Bernikovih besedah izbrala "najboljše, kar se je dalo". In kaj je izbrala? Po besedah avtorja Roberta Kuharja znak slovenskega predsedovanja skozi simboliko petih osnovnih elementov, ki tvorijo svet (zemlja, ogenj, voda, zrak, eter), ponazarja prepoznavne narodne simbole - najvišjo goro Triglav, vodotoke in morje v simbiozi z evropsko simboliko - zvezdo v modro-rumenem barvnem dialogu. "Govori o vpetosti Slovenije v evropski in univerzalni prostor. Z usmerjeno razgibanostjo sporoča, da je Slovenija dinamična, odprta za izzive, novosti, pozitivne vplive. Dinamika simbola v stilizirani rastoči amplitudi napoveduje napredek, vzgon, rast in razvoj. Oblika hrastovega lista ponazarja slovenski in tudi evropski značaj - vztrajen, klen in trden," navaja Kuhar, ki se z oblikovanjem ukvarja že od študentskih let, med njegovimi naročniki pa najdemo tudi urad predsednika vlade, ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za delo, ministrstvo za gospodarstvo, NUK, Lek, Ljubljansko borzo, Adrio Airways, Obrtno zbornico, Konzulat Nove Zelandije, BTC, Elan, DDC in Studio Marketing.

Po mnenju Mira Klineta je bil izvirni greh storjen že z banalnimi, prostaškimi in premalo poglobljenimi izhodišči, ki so jih pripravili na uradu za komuniciranje in naj bi oblikovalcem služila kot osnova za njihovo kreativno snovanje. Še bolj moteče se mu zdi, da si je žirija privoščila kar nekaj kompromisov, izjem in prekrškov. Tako je med drugim dovolila, da je končna rešitev drugačna od tiste, ki je bila izbrana na razpisu. "Naročnik je naknadno vsilil slovensko, točneje rusko zastavo in zarožljal s svojimi avtoritarnimi simboli, s katerimi bolj izraža svojo nemoč kot moč. Komisija tega ne pove in se ne ogradi. Še en dober primer, kaj pomeni delati in biti podložen član komisije!" navaja Kline. Žalostno je, da to ni prvi primer vtikanja politike v kak oblikovalsko oglaševalski izdelek. Spomnimo naj, da se je zunanji minister Dimitrij Rupel pred časom vtaknil v TV-oglas za CNN o turističnih lepotah Slovenije. Edina razlika med obema primeroma je ta, da se je avtor znaka predsedovanja z naknadnimi popravki strinjal in jih naredil sam. "Izvorni predlog simbola, ki je bil izbran na natečaju, je bil likovno enostavnejši. Naročnik je zahtevo po trikolorju dodal kasneje, kar je v fazi dodelav izbrane rešitve dokaj običajno. Za oblikovalca to po eni strani sicer lahko pomeni nepriljubljeno vmešavanje v avtorstvo, po drugi strani pa gre za dodaten izziv. Naloge oblikovalca so jasne, poleg strokovnih kriterijev mora zadovoljiti tudi želje naročnika. Z dodelavo znaka in končnim rezultatom sem zadovoljen, saj sem kljub dodatnim vsebinam v celoti ohranil sporočilnost in značaj prvotne rešitve," navaja Kuhar. Z ostrimi kritikami oblikovalske in oglaševalske stroke se avtor ne obremenjuje. "Zanimivo je, da vsak nov simbol ali kakšna druga novost v našem prostoru zbudi tisti sloj zavidljivih nezadovoljnežev, ki v vsem in pri vsakomur iščejo napake. Dvomim, da s tem prispevajo k oblikovanju dobrega vtisa o Sloveniji." Ob pripombi, da je znak slovenskega predsedovanja zelo podoben znaku evropskega nogometnega prvenstva, ki ga prihodnje leto organizirata Avstrija in Švica, se le nasmehne in pravi: "Misel, da bi omenjena organizacija hotela v svoji likovni kombinaciji imeti slovenski narodni simbol Triglava, je zanimiva." Na Apihovo izjavo o rumeni packi, ki da spominja na skakajočo žabo, pa odgovarja: "V packah ne vidim nič slabega. Znani ameriški abstraktni ekspresionist Jackson Pollock je z njimi oblikoval novo smer v slikarstvu in jih ne nazadnje izvrstno unovčil."