Začetek novega bratstva?

Do največjega priseljevanja je prišlo v sedemdesetih letih in v začetku osemdesetih. Zaradi potrebe po delavcih v nastajajočih industrijskih središčih nekdanjih republik SFRJ priselilo približno 360 tisoč ljudi, odselilo pa 200 tisoč. Priseljevanje je naraščalo do konca osemdesetih, vrhunec pa je doseglo med letoma 1971 in 1980. Neto prirast v Ljubljano, Maribor, Koper, Jesenice ali Velenje je v manj kot 50 letih znašal okrog 160 tisoč ljudi. Večinoma, v 40 odstotkih, je šlo za priseljence iz BiH, ki so v tistem času pomembno prispevali h gospodarskemu razvoju.

Danes, kakšnih 30 let po tem, so ekonomske in demografske potrebe po priseljevanju v Slovenijo še večje. Zaradi pomanjkanja delovne sile, ki bo z leti še naraščalo, je ministrstvo za delo in družino na spletnih straneh nedavno objavilo osnutek strategije o ekonomskih migracijah. Gre pravzaprav za prvi poskus pisanja migracijske strategije, ki bo vladi predložena do konca tega leta. Doslej namreč Slovenija posebne migracijske politike, kljub napovedanim demografskim težavam, še ni imela. Priseljevanje je država večinoma omejevala z razmeroma restriktivno tujsko zakonodajo in s kvotami tujih delavcev. Novi dokument, ki predlaga veliko bolj usmerjene ukrepe, je nastal ob sodelovanju večine ministrstev, napisala pa ga je dr. Felicita Medved, sicer podpredsednica stranke Zares, ki je povabilo vlade sprejela, še preden je vstopila vanjo.

Tristo tisoč

Eden izmed podatkov, ki lepo ilustrira obstoječe razmere, je nastal v vladnem uradu za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). Po njem bi se moralo v Slovenijo zaradi omilitve demografskih in ekonomskih težav v naslednjih 40 letih priseliti in v njej ostati vsaj 300 tisoč ljudi. Torej dvakrat toliko kot v polpretekli zgodovini priseljevanja iz nekdanjih republik bivše SFRJ. V preteklem letu, lahko preberemo na straneh statističnega urada, smo v Sloveniji zabeležili najintenzivnejše selitveno gibanje po letu 1994. Sem se je priselilo 20.016 prebivalcev, od tega 18.251 tujcev. Takšen trend bi se moral nadaljevati, da se razmerje med tako imenovanim delovno aktivnim prebivalstvom in vzdrževanim ne bi že takoj drastično pokvarilo. Približno 20 tisoč priseljenih na leto namreč pomeni, da jih v državi ostane okrog 6000.

Vendar tudi to ni dovolj, da se število prebivalcev po letu 2025 v Sloveniji ne bi začelo zmanjševati, s tem pa tudi razmerje med delovno aktivnim prebivalstvom in preostalimi, piše v strategiji. Kako resen izziv pravzaprav čaka javne finance, predvsem pa slovensko politiko, kaže "visoka varianta", povzeta po evropskem statističnem uradu. Po njej bi moral neto priliv v Slovenijo znašati približno 13.500 ljudi na leto. Da bi ohranili število delovno aktivnih ljudi, bi morala država vsako leto sprejeti skoraj 70 tisoč ljudi ali 600 tisoč v naslednjih 40 letih. Pa tudi v tem primeru bi se razmerje med delovno aktivnimi in ostalimi poslabšalo. Ker niti z izredno visokim priseljevanjem demografske strukture v Sloveniji ni mogoče izboljšati, še piše v dokumentu ministrstva za delo, bi morala biti migracijska politika usmerjena predvsem k zviševanju gospodarske rasti oziroma k selekcioniranju določenih poklicnih skupin, ki jih v Sloveniji primanjkuje.

Felicita Medved pojasnjuje, da omenjene statistične projekcije, ki kažejo na potrebe po nekaj sto tisoč priseljenih, ni treba dramatizirati. Bolj jo skrbi, da Slovenija imigrantov ne bi bila sposobna privabiti. Po vsej verjetnosti jih bo v prihodnjih desetletjih prišlo veliko manj, kot kažejo izračuni. "Konkurenca, predvsem za strokovno izobražene, je že sedaj zelo velika. Mi seveda kratkoročno potrebujemo nižje- in srednješolsko izobražene, vendar bo tudi Slovenija morala v boj za talente. Miselnost je treba spremeniti. Znano je, koliko zdravnikov potrebujemo, medicinskih sester, ljudi s tehničnimi ali računalniškimi znanji," pravi. Poleg tega so bile demografske razmere s stališča migracijskega potenciala v sedemdesetih in osemdesetih v državah izvora veliko boljše, še dodaja, danes pa imajo tam že podobne težave s staranjem prebivalstva, kot jih imamo v Sloveniji.

Predlagani ukrepi so bolj ali manj pričakovani: Slovenija se bo morala promovirati kot privlačna lokacija za priselitev. Približno tako, kot v svojih brošurah in kampanjah počnejo države "novega" sveta - Nova Zelandija, Avstralija, Kanada in ZDA. Morali bi spodbujati priseljevanje visoko produktivnih in usposobljenih delavcev ali migrantov s finančnim kapitalom. Izboljšati bi morali sistem obveščanja priseljencev o možnosti podjetništva, o ukrepih za rast podjetništva, povečati bi morali vključevanje brezposelnih priseljencev v programe samozaposlovanja. Vsi visokošolski zavodi bi morali do leta 2010 zagotoviti vsaj 5 odstotkov tujih visokošolskih učiteljev in pripraviti take programe, da bodo privlačni tudi za tuje študente. Sledi povečevanje števila tujih podiplomskih študentov ...

Imigranti kot grožnja

S podobnimi izzivi se pravzaprav ubada vsa "stara" Evropa. Vprašanje je, kako v vse bolj neuravnovešeno demografsko strukturo "integrirati" priseljence iz Severne Afrike in Srednjega vzhoda, ki sta za Evropo glavni "bazen" črpanja delovne sile. Tam bo namreč v nasprotju z evropskimi državami prebivalstvo do leta 2040 naraslo za več kot 120 milijonov, medtem ko naj bi se prebivalstvo v EU po sedanjih trendih zmanjšalo za 50 milijonov, kar bi nekatere sektorje, kot opozarja Evropska komisija, dobesedno paraliziralo.

EU za zdaj še nima posebne demografske in migracijske politike. Evropa v zadnjih letih na migrante ali begunce gleda predvsem z vidika ogrožanja notranje varnosti, čemur sledita obrambna reakcija in strog policijski nadzor. Enega izmed drugačnih inštrumentov migracijske politike oziroma kontroliranega priseljevanja v območje EU je Evropska komisija predlagala šele novembra to leto. Po vzoru tako imenovanih zelenih kart, ki dajejo izbrancem pravico do dela in druge ugodnosti v ZDA, naj bi Evropa vpeljala modre karte. Z njimi bi privabili predvsem visoko izobražene, takšne z univerzitetno izobrazbo in vsaj triletnimi delovnimi izkušnjami. Po predlogu komisije bi prosilec dobil dovoljenje za delo in bivanje, če bi že imel podpisano pogodbo z delodajalcem vsaj za eno leto za plačo, ki je dvakrat oziroma trikrat višja od minimalne plače v državi. Kvote tako priseljenih bi lahko posamezne države same določale.

Toda vsaj v slovenskem gospodarstvu za zdaj še ni posebnih potreb po visoko izobraženih delavcih. Po anketi, ki jo je gospodarsko ministrstvo v sodelovanju z gospodarsko in obrtno zbornico opravilo to leto, podjetjem primanjkuje delavcev v gradbeništvu, prevozništvu, kovinarstvu, elektroinštalaterstvu, avtomehaniki, gostinstvu ... Jasno pa je tudi, v katere države bi lahko Slovenija pošiljala reklamne "brošure". Na slovenskem trgu dela je bilo junija 2007 zaposlenih 61.920 tujih delavcev, daleč največ, pravzaprav skoraj vsi so bili iz držav bivše SFRJ: 30.969 iz BIH, 12.188 iz Srbije in Črne gore, 7741 iz Hrvaške in 5499 iz Makedonije. Iz vseh ostalih tretjih držav je izhajalo le 2510 zaposlenih. Tudi v anketi ministrstva za delo so podjetja izrazila željo po delovni sili z območja bivše Jugoslavije.

Če je ekonomska dimenzija priseljevanja jasna, pa je drugače s politično. Borut Pahor, predsednik Socialnih demokratov, poudarja predvsem tako imenovano absorpcijsko sposobnost. "Dokler bo ta sposobnost za absorpcijo sledila temu toku integracije, bi jaz ta trend puščal odprt. Takoj ko bi politika zasledila probleme v teh sožitjih, bi moral biti to znak, da politika premisli, kako naprej. To zato, ker vidim probleme Bruslja, Londona, ker vidim, kje so pasti nekih odprtosti. Odprta družba da, vendar moramo skrbno paziti tudi zmožnost vključevanja - takoj ko zaznamo probleme," pravi.

"Občutljivost" slovenske večinske družbe pa je bila že doslej precej visoka in pravzaprav v nasprotju z visokimi potrebami po tujih delavcih. Eno zadnjih raziskav o načinih integracije priseljenih v Slovenijo so opravili na Inštitutu za etnične študije leta 2004. Osnova za raziskavo je bila anketa med priseljenci iz drugih republik nekdanje SFRJ in njihovih potomcev, ki so po osamosvojitvi zaprosili za državljanstvo. Med vprašanimi se je za "Slovence" opredelilo 24,8 odstotka anketirancev. Ta številka sicer lahko kaže na visoko stopnjo integracije, vendar pa je iz nje moč sklepati tudi na visoke pritiske večinske družbe.

Slovenska občutljivost

Dr. Miran Komac, eden od nosilcev raziskave, je na podlagi raziskav Slovenskega javnega mnenja ugotovil, da se je v Sloveniji večinsko prebivalstvo že zelo zgodaj precej negativno odzvalo na priseljence. Tako je denimo že leta 1970, pred večjimi priselitvami, kar 42,5 odstotka vprašanih v tedanji raziskavi javnega mnenja dejalo, da je na splošno slabo, ko prihajajo ljudje iz drugih delov Jugoslavije delat v Slovenijo. Ta odnos pa se je še okrepil zaradi ekonomske krize. Leta 1986 je že več kot 60 odstotkov vprašanih dejalo, da bi morala Slovenija imigracijo ustaviti ali pa vsaj omejiti.

Komac je zato zaključil, da so bili priseljenci v tistem času dojeti kot "tujek v narodnem telesu". V slovenski percepciji južnoslovanskih narodov naj bi bila trdno zasidrana Cankarjeva opredelitev jugoslovanstva, ki pravi: "Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci - po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali pa goriški viničar furlanskemu".

Ta odnos večinskega prebivalstva so začutili tudi imigranti. Kar 70 odstotkov anketirancev je odgovorilo, da nestrpnost med ljudmi obstaja. To so predvsem menili po narodnosti v Sloveniji živeči Srbi in Bošnjaki. 40 odstotkov jih je tudi odgovorilo, da je po osamosvojitvi nestrpnosti več, približno toliko pa se jih je včasih ali pogosto znašlo v položaju, ko so prikrili svojo identiteto. "Lahko bi bili bolj enakopravni s Slovenci, ni pošteno, da nas ponižujejo, svoje plače si zaslužimo in ničesar ne dobimo zastonj. Slovenija se je zgradila s pomočjo doseljencev. Saj so sami prišli v druge države in nas iskali," je zapisal eden od anketiranih.

Kako torej ekonomske potrebe po priseljevanju uskladiti s politično dimenzijo? Enega od odgovorov daje dr. Silva Mežnarič, znana preučevalka migracijskih politik na območju nekdanje Jugoslavije, ki je aktivna tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem. "Problem integracije je eden glavnih političnih problemov in eden osnovnih akademskih problemov sodobne sociologije. Vsaj v Evropi. Žal pa je to področje nedodelano, nereflektirano in partiklularizirano po posameznih državah in emigracijskih področjih. Prav tako je praviloma v konfliktu z nacionalnimi politikami," pravi.

Zanjo problem ni toliko v "absorpciji", ampak v razlogih, zaradi katerih se lahko v bistvu razredni konflikti prikazujejo za etnične, kot se je denimo pred leti zgodilo v Franciji, v pariških predmestjih. "Problem je, da so naše družbe razredno stratificirane. Vendar pa jih tako ne vidimo. Ne moremo reči, kaj je spodaj in kaj je zgoraj. In če v tako nedefinirano situacijo pride vsako leto 10 tisoč novih priseljencev, ki so v glavnem spodnji sloji, se bodo drugi nad njimi izživljali. Na Hrvaškem, kjer je brezposelnost veliko večja kot v Sloveniji denimo zato, ker imajo delo. Skratka, lahko pride do razrednega konflikta, ki se pa nato prikazuje še kot etnični."

Rešitev po njenem nikakor ni v omejevanju priseljevanja, ampak v regulaciji tržišča dela, ki mora izhajati iz analize potreb delovne sile in nacionalne integracijske politike. Pri osnovanju integracijske politike, pravi Mežnaričeva, ki bo ena izmed pomembnejših odločitev nove hrvaške vlade, bodo na hrvaškem inštitutu za manjšin in etnične skupine "vztrajali pri uradu za migracijsko politiko, kot ga imajo nekatere države EU, od Francije do Avstrije ... Imigracija je tako pomembno področje, da se ne more prepustiti neki ad-hoc skupini ali ministrstvu za socialo".

Fenomen Švedska

Eden izmed uspešnejših primerov je Švedska. Švedska ima enega najvišjih deležev priseljencev v Evropi. Tačas je približno 25 odstotkov prebivalcev te dežele rojenih v tujini ali pa imajo vsaj enega od staršev, ki je rojen v tujini. Čeprav je ta številka precej višja kot v Sloveniji pa, sodeč po raziskavah javnega mnenja, Švedi nimajo tako negativnega mnenja o priseljencih, kot ga imamo v Sloveniji. In to kljub temu, da je Švedska še pred leti sprejela ogromno beguncev z območja nekdanje Jugoslavije, nedavno pa precej beguncev iz Iraka.

Odgovor na vprašanje, kako Švedski uspeva integrirati priseljence v družbo, je verjetno prav v njeni integracijski politiki, za katero so se odločili že v sedemdesetih letih in jo stalno nadgrajujejo zaradi negativnih posledic velikega števila priseljencev, predvsem po tem, ko je začelo prihajati do segregacije. Integracijska politika je osredotočena na razmere in mehanizme v celotni družbi in je del splošnih politik. Še več pozornosti pa namenjajo uvodnemu integracijskemu procesu, ki je prikrojen posameznim priseljencem in je v pristojnosti občin. Za jezikovne tečaje in druge uvodne programe občine denimo dobijo državna sredstva, za vsako osebo pa mora občina oblikovati individualni uvodni integracijski načrt.

Konec koncev - kot pravi Felicita Medved - pa je ključen del integracijske politike tudi sprememba pogleda na samopodobo države, ki ne sme biti več dojeta kot izključna domovina enega naroda. Na Švedskem denimo v uradnih tekstih ne uporabljajo izraza etničnosti, ali pa zelo redko. "Švedi imajo drugačen pristop, tudi do koncepta naroda, so pa tudi starejša država in niso v iskanju politične narodne identitete. Zavedajo se, da žive skupnost različnosti. Seveda se bomo morali s tem srečati tudi mi," dodaja Medvedova.

Oktobra je organizacija Migration Policy Group v Bruslju predstavila že drugo študijo politik integracije migrantov v 25 državah članicah Evropske unije, Švice, Kanade in Norveške (www.integrationindex.eu). Slovenija se v nobenem od raziskanih sklopov ni izkazala za vzorno: od dostopa migrantov do trga dela, združevanja družine, pridobivanja stalnega prebivališča, politične participacije, dostopa do državljanstva do politik antidiskriminacije. Na sam konec seznama med vsemi 28 državami se je Slovenija uvrstila pri političnih pravicah, razmeroma nizko pa še pri dostopu trga dela in pri dostopu do državljanstva. V skupnem seštevku točk seveda vodi Švedska, sledita ji Portugalska in Belgija. Slovenija se je uvrstila na sredino indeksa, skupaj s Francijo in Luksemburgom. Na zadnje mesto pa so se uvrstili Avstrija, Ciper in Latvija.