Preslišana opozorila in nasveti

Prejšnji teden je filozof dr. Tine Hribar v intervjuju za Sobotno prilogo Dela prvič po letu 2004, ko je oblast v Sloveniji prevzela koalicija pod vodstvom Janeza Janše, javno ocenil njeno delovanje. Hribarjeva ocena ni brez teže, saj je leta 2004 presenetljivo podprl ustanovitev Zbora za republiko in nastajajočo koalicijo pod Janševim vodstvom. V svojem mnenju je bil neizprosen: "Janševa desnica ni dolgo časa zdržala, do volitev in morda še dva meseca po volitvah, potem pa se je spet začelo. Najprej z zakonom o RTV, na podlagi katerega je prišlo do serije zamenjav novinarjev. Namesto da bi sledili geslu, ki sem ga takrat ravno tako predlagal: 'Kdor ni proti nam, je z nami.'" Janša je postal stari Janša in klerokatolicizem je znova stopil na plan, je dejal Hribar.

Pred tremi meseci je Hribar izstopil iz Zbora za republiko z izjavo: "Doslej sem podpisoval izjave, kritične do vsakokrat obstoječe oblasti, nazadnje ustanovno izjavo Zbora. Izjave Zbora samega pa po doseženi zmagi slej ko prej ostajajo zgolj apologetske, brez vsake kritične distance do zdajšnje vlade. Ker ne želim sodelovati v takšnem agitpropovskem organu, izstopam iz predsedstva Zbora za republiko."

Med drugim je Hribar v intervjuju tudi dejal: "Zdaj lahko brez zadržkov objavim vsebino referatov na ustanovnem zasedanju Zbora spomladi 2004 in na proslavi ob četrtstoletnici izhajanja Nove revije. Doslej jih nisem hotel razglašati; želel sem, da nasveti in opozorila ostanejo interne narave, saj bi jih utegnili sicer že vnaprej razumeti kot napad na Janšo in njegovo koalicijo." Z dovoljenjem dr. Hribarja objavljamo oba referata. Iz hkratne objave referatov je razvidno, zakaj je dr. Hribar od leta 2004 do leta 2007 bistveno spremenil svoj odnos do zdajšnje vladajoče koalicije.

Za "novi Demos"

Uvodni nagovor dr. Tineta Hribarja na Zboru za republiko, 23. junija 2004

To, o čemer bom govoril nocoj, lahko v širši oziroma razvitejši obliki preberete jutri v časopisu Demokracija, v katerem bo objavljen intervju s predlaganim naslovom. Z menoj sta se želela pogovarjati oba, Demokracija in Mag. Zakaj sem se odločil za Demokracijo? Zato ker je Demokracija glasilo Slovenske demokratske stranke, ki jo imam za legitimno naslednico Demosa, katerega predsednik je bil pokojni dr. Jože Pučnik, in nekdanje Slovenske demokratične zveze, katere podpredsednik je bil Janez Janša. In danes smo na točki, ko je nujno obnoviti Demos, oblikovati "novi Demos", če želimo Republiko Slovenijo zares uveljaviti v okviru Evropske unije, hkrati pa avtonomno vstopiti, namreč prav kot Slovenci, v globalizacijske procese. Pri tem ob obnovi Demosa ne gre toliko za samo ime, za Novi Demos v formalnem pomenu, kolikor za izvorne vrednote Demosa.

Demos je pomenil demokratično opozicijo Slovenije. Zakaj je obnova takšne opozicije potrebna danes, prav danes, ko demokracija na Slovenskem obstaja vendarle že več ko deset let? Zato ker je v vladajoči koaliciji prevladala struja, ker je znotraj tako imenovane Liberalne demokracije Slovenije same zavladala frakcija, ki nima pojma o tem, kaj je demokracija. Še več, ki nima pojma, kaj je civilizacija in kaj so njene temeljne vrednote. Zato se je naš politični voz zadnja leta nagnil preveč na levo, tako zelo, da bi nas utegnil, če ne bi nastopili zoper to nagibanje, potegniti za seboj v prepad, vse skupaj.

Gre za prevlado tistih znotraj Liberalne demokracije Slovenije, ki jim pravim vulgoliberalci. In to iz dveh razlogov. Prvič zaradi tega, ker je njihov domnevni liberalizem nekaj vulgarnega, nekaj, kar se podreja arogantni samopašnosti in nenasitni pogoltnosti. Drugič pa zaradi tega, ker ta "liberalizem" ni evropski liberalizem, ni liberalizem evropskega razsvetljenstva, marveč gre pri njem v resnici za marksomanstvo, za obnovo marksizma z nadvse očitnimi značilnostmi leninizma, tj. boljševizma. Takšna značilnost vulgoliberalizma je sledenje geslu Kdor ni z nami, je proti nam, ki ga pravkar, vsem na očeh, preskušajo v gonji zoper zunanjega ministra Dimitrija Rupla.

Površinsko gledano je komunizem propadel zaradi ekonomskih razlogov, globinsko videno pa se je sesul, ker je že na začetku zavrgel vse pravrednote človeštva, vse etične vrednote iz sklopa, ki mu pravimo svetovni etos: od svetosti življenja in posvečenosti mrtvih do dostojanstva človeka in zlatega pravila. Slovenski vulgoliberalci te zavržene komunistične poteze niso nikoli zares obsodili, narobe, ponavljajo in obnavljajo jo. Še zmerom zavračajo, natančneje rečeno, še dandanes, petnajst let po propadu komunizma in njegove ideologije, se požvižgajo na vrednote svetovnega etosa, na te pravrednote človeške civilizacije. Ob sprejemanju Ustave Republike Slovenije so vulgoliberalci ob nesrečnem sodelovanju slovenskih klerokatolikov iz prvega stavka njene preambule izločili prvi dve pravrednoti, svetost življenja in dostojanstvo človeka, lani, ob parlamentarnem uzakonjenju laži, ko so se ponovno znesli nad nepokopanimi mrtveci, s čimer na simbolni ravni še v tem, 21. stoletju nadaljujejo državljansko vojno, pa so se pregrešili še zoper posvečenost mrtvih. Tako rekoč mimogrede so prelomili kajpada še zlato pravilo, ki nam narekuje, naj drugemu ne storimo tega, česar ne želimo, da bi drugi storil nam. Sicer pa je edino pravilo vulgoliberalcev tako in tako pravilo izkoristi drugega. Izrabi drugega kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli.

Še te dni predsednik vlade in minister za šolstvo, ki bi moral imeti še posebej spoštljiv odnos do preteklosti, razglašata: preteklost naju ne briga. Toda nepokopani mrtveci iz preteklosti so tudi nepokopani mrtveci sedanjosti. Dvajset tisoč mrliških listov, potrdil o smrti pomorjenih v preteklosti, družine mrtvih še zdaj nimajo; notranje ministrstvo in ministrstvo za pravosodje pa se do tega vprašanja še dandanes vedeta skrajno malomarno. In zdajšnji odnos do preteklega Zločina ni pretekli, marveč sedanji odnos. Je izraz sedanjega etičnega oziroma neetičnega občutka. Če je ta odnos moralno neobčutljiv, kakršen je pri vulgoliberalcih še zdaj, gre z moralnega vidika za zdajšnje reproduciranje zločinske zavesti. Rad bi rekel, da gre za nezavedno reproduciranje; toda po vsem, kar je bilo povedanega o Zločinu, gre za zavestno navezavo na zločinsko preteklost. Za zavestno reprodukcijo zločinske zavesti. Ne glede na vse sprenevedanje.

Pred pol leta sem na TV izjavil, da je treba slovenski politični prostor znova centrirati, ga ponovno uravnotežiti. Toda tega uravnoteženja ni mogoče opraviti v zraku. Potrebujemo trdno podlago; in takšna podlaga je lahko samo etična podlaga. Podlaga, kakršno nam ponuja svetovni etos. Ne glede na to, ali smo religiozni ali ne. Namreč religiozni v običajnem, cerkvenem pomenu: v pomenu vere v Boga. Kajti religiozni v pomenu religioznosti globljega pomena smo vsi, ki verjamemo v svetost življenja in posvečenost mrtvih. Vsi, ki imamo za podlago svojega ravnanja tisto, kar vsebuje in narekuje svetovni etos. Brezverci na tej ravni so le zanikovalci svetovnega etosa, etični nihilisti, kakršni so naši vulgoliberalci.

S tem smo spet pri vrednotah Demosa, ki je na začetku strpno združeval religiozne in nereligiozne v že navedenem običajnem pomenu. Te vrednote bi bilo treba obnoviti, kajti le tako lahko pride do "zmagovite koalicije" na etični podlagi, do tistega, čemur pravim "Novi Demos". Naj poudarim še enkrat: ne gre predvsem za ime, za poimenovanje, temveč za vsebino. Desnica ne more zmagati, pa tudi dobro to ne bi bilo, če se ne poveže s politično sredino. Ta postaja iz dneva v dan večja. Širi se, kajti v to skupino, v katero javnomnenjske raziskave uvrščajo tako imenovane "neopredeljene", se steka vse več tistih, ki zavračajo sedanje podrejanje vulgoliberalcem iz LDS. Skoraj bi rekel slovenskemu vulgoliberalizmu, toda kot tak je ta "liberalizem" v svetu zelo osamljen pojav, v Zahodni Evropi pa je izumrl; torej njegove slovenskosti ne gre posebej poudarjati.

Navezava na laično, sekularizirano okolje slovenskega svobodomiselstva, nekoliko starinsko rečeno, torej navezava na postmoderno svobodomiselstvo, ki sprejema konservativne vrednote, kakršne so vrednote svetovnega - tudi krščanskega - etosa, pomeni opustitev tradicionalnega zatekanja desnice pod obnebje nasilja, četudi gre pri tem za pravno nasilje. Ker na Slovenskem desno ideologijo v najostrejši različici predstavlja klerokatolicizem, to konkretno pomeni: cerkvena hierarhija naj ne pretirava s svojimi zahtevami - poudarjam, pravno ustavnimi, ne etičnimi, ki se jim ne more odreči in ki jih podpiram tudi sam. Desna sredina ne more zmagati brez cerkve, toda tudi s takšno cerkvijo, kakršna je bila zadnja leta, ko je bilo verno občestvo podrejeno političnemu klerokatolicizmu, ne.

Po mojem bo za desne stranke, za Bajukovo Novo Slovenijo in desno, pogojno rečeno, Janševo SDS na podlagi dosedanjih izhodišč slej ko prej glasovalo največ od trideset do petintrideset odstotkov volivcev. Za zmago, ki je mogoča le ob pritegnitvi desne sredine kot take, potrebujete torej še več kot petnajst odstotkov glasov. Zato se do Slovenske ljudske stranke ni treba, ni dobro obnašati omalovažujoče ali podrejajoče, saj je na evropskih volitvah kljub vsemu dobila dobrih osem odstotkov glasov. Če namreč v celoti vzeto dr. Bajuk dobi več, dobi Janša sorazmerno manj, in obratno, prištetega pa pri tem ni nič. Treba je torej dobiti še kakih deset odstotkov laične, sredinsko-sredinske javnosti z območja neopredeljenih.

Skratka, temeljno geslo "Novega Demosa" ali kakorkoli se bo že imenovala nova "zmagovita koalicija", ne more biti geslo vulgoliberalcev. Ne more biti izločujoče geslo Kdor ni z nami, je proti nam, marveč le združujoče geslo Kdor ni proti nam, je z nami.

Desnico streznitev še čaka

Referat dr. Tineta Hribarja na akademiji Nove revije, 30. Maja 2007

Komaj se je začelo, pa se mi zdi, da smo že sredi 21. stoletja. Tako hitro se spreminja svet zadnja leta in tako hitro se vrstijo dogodki v svetu. Tudi med nami, Slovenci.

Pri Novi reviji smo prehitevajoče se dogodke skušali ne samo spremljati, ampak jih tudi oblikovati. Občutek imam, da nam je to uspevalo. Menim, da so razmere na Slovenskem, panoramsko gledano, dobre. Skratka, ne glede na vse perturbacije sodim, da Slovenci kot nacija uspešno napredujemo in da pri nas, čeprav z nihanji in zastoji, dozoreva tudi demokracija. Kako v tem kontekstu vidim nadaljnje delovanje Nove revije?

Možne položaje in vloge Nove revije naj osvetlim s šahom, s položajem figur na šahovski plošči in z vlogo igralcev. Novorevijaši bi se smeli le izjemoma spustiti na raven šahovskih igralcev, nikoli pa ne na raven šahovskih figur. Dogajalo pa se je, zlasti v zadnjih, poosamosvojitvenih letih oboje. Prepogosto smo se spreminjali v politične igralce, v igralce na polju politike, nekajkrat pa smo dopustili tudi to, da so z nami igrali kot s političnimi figurami, kot s figurami pri zavzemanju oziroma ohranjanju oblasti.

Mesto Nove revije kot mesečnika za kulturo, rečeno iz njene srčike, kot časopisa za mišljenje in pesništvo, ni v prostoru politike, marveč v prostoru duhovnosti; to pa ni prostor političnih zavez in obvez, marveč prostor duhovne svobode in prostosti. Kot misleci, recimo, kot teoretiki oziroma filozofi moramo skrbeti za pravila igre, za oblikovanje in uporabo teh pravil, posledično torej tudi za to, da politiki, ki so aktivni igralci, igrajo po pravilih igre, se pravi po pravilih demokracije, ne pa v nasprotju z njimi. In šele tedaj, če kot teoretik ugotovim, da ne igrajo po pravilih, sem upravičen, hkrati pa kot državljan tudi dolžan poseči v politiko. Tako rekoč od zunaj. Zato koeksistenca med politiko in kulturo ni mogoča, mogoča je le kohabitacija. Sobivanje je seveda nujno, sožitje pa je lahko le pogojno, torej začasno. Zelo naporno, če ne celo nemogoče je sedeti na dveh ali celo več stolih hkrati.

Sam sem aktivno posegel v politiko le nekajkrat, v času odprave komunističnega totalitarizma in vzpostavitve demokracije oziroma v času osamosvajanja. In se kar se da hitro, brž ko je bilo mogoče, iz politike tudi umaknil. Za več kot deset let. Ponovno sem se vključil šele z referatom na Zboru za republiko, 23. junija 2004. Če se ne motim, je bil moj podpis na vabilu na njegovo javno tribuno prvi javni podpis po več kot petnajstih letih, se pravi po 1. juniju 1988, ko sva s Spomenko prva, v uredništvu Nove revije seveda, podpisala zahtevo za izpustitev Janeza Janše, to zahtevo naslednji dan skupaj s sopodpisi skoraj sto najvidnejših slovenskih kulturnikov predložila v Cankarjevem domu zasedajočemu Zboru slovenskih kulturnih delavcev in ta jo je soglasno potrdil, z aklamacijo petsto parov rok. S tem je omogočil oblikovanje Bavčarjevega Odbora za varstvo človekovih pravic.

Na Zboru za republiko sem nastopil, ker je postalo jasno, da vladajoči liberalci sploh niso liberalci, marveč, ideološko gledano, marksomani, politološko gledano pa oblastniški hegemoni, polni arogantne samopašnosti in nenasitne pogoltnosti. Zaradi vsega tega sem jih poimenoval vulgoliberalci, kot take pa sem jih prepoznal z dveh vidikov, z vidika njihove psevdoliberalističnosti in z vidika njihove vulgarnosti. Kajti njihovo glavno vodilo, ki jih je pripeljalo do tu, kjer so zdaj, je bilo Izkoristi drugega; izrabi bližnjega kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli. Če bi bil na levici, bi se zato bal, da se bodo tega vodila še naprej držali tudi dandanašnji prestopniki iz LDS k drugim strankam.

Liberalci so z rastočim številom let na oblasti vse bolj uveljavljali geslo Kdor ni z nami, je proti nam, to že kar naglas, potihoma pa si mislili: Kdor je z nami, je lahko le pod nami. Takšna drža slej ko prej pokoplje vsako politično opcijo.

Zato sem tudi novi, desnosredinski opciji, ki sem jo podprl s svojim nastopom na Zboru za republiko svetoval, naj ne zapade temu pogubnemu geslu. Žal mu je zapadla tudi ta, še več, vse bolj mu zapada. Vse bolj se oddaljuje od edino demokratično sprejemljivega gesla Kdor ni proti nam, je z nami. Pozablja na opozorilo, da se na oblasti lahko obdrži le, če bo s svojo odprtostjo oziroma širino segala čez sredino in če svojih konservativnih vrednot, ki jih na etični ravni podpiram tudi sam, ne bo uveljavljala z nestrpnostjo in s takšnim ali drugačnim, četudi le pravniškim nasiljem. Politkomisarsko oziroma klerokaplansko izključevanje, celo izobčevanje drugače mislečih je vse očitnejše. Zato ni nikakršno naključje, da se je na nekatere vodilne položaje, tudi v kulturi, povzpela vrsta zvestih služabnikov bivšega komunističnega režima, se pravi konvertitov iz obdobja po osamosvojitvi. Metode nadzorovanja in zastraševanja iz svojih učnih let so seveda prinesli s seboj.

Kljub temu sem še zmerom prepričan, da sem ravnal prav, ko sem leta 2004 podprl zamenjavo oblasti. Sicer ne bi prišlo do samostreznitve levice, še naprej bi bila zaprta pot do njene nujne pomladitve in morebitnega prerojenja, na katero stopa zdaj. Ob tej navedbi bi rad opozoril, da desnico (ki sem jo podprl tudi zaradi tega, da se ne bi zaradi večletnega odrivanja od oblasti zakrknila in se zaradi zagrenjenosti prepustila kakim bolj napadalnim oblikam delovanja) pomladitev in prerojenje še čakata, v prihodnosti. Toliko prej, ker se samouničevalne posledice sedanjega obnašanja že kažejo; ponekod jasno in razločno, drugod zastrto in prikrito.

Desnico torej prava streznitev še čaka. Čakajo pa jo, kajti od njih bi se bila dolžna dostojno posloviti takoj, ko je prišla na oblast, tudi nepokopani mrtveci. Za prejšnjo, levičarsko je zdaj začela tudi sedanja, desničarska vlada ponavljati: Usmerimo se v prihodnost, ne ozirajmo se na preteklost. Sprašujem se, kako je ob tem z občutkom krivde pri vseh tistih, ki so po ukazu Ustave Republike Slovenije ob nastopu funkcije prisegli na svojo vest. Kajti temeljne vrednote človeštva in človečnosti, pravrednote človeka kot človeka, kakršna je spoštovanje posvečenosti mrtvih, niso zadeva tega ali onega časa, marveč so nadčasovne. Zato ni niti trenutka, ko se ne bi bilo treba ozirati nanje.

Zelo žalostno bo, če se bo nazadnje po štirih letih izkazalo, da je prejšnja vlada naredila v zvezi z nepokopanimi mrtveci več kot pa sedanja. Kajti prejšnja, "liberalna" vlada je opravila večino nujnih opravil, spodrsnilo ji je, a še to ne povsem po njeni krivdi, marveč po krivdi levičarske večine v parlamentu, le ob sprejetju zakona z lažnim napisom Žrtvam vojne in povojnih usmrtitev. Skoraj ni mogoče verjeti, toda ta zakon še zmerom velja, še več, vse kaže, da bo veljal tudi ob naslednjih volitvah in čez.

Pri tem ne gre le za eno, marveč za dvojno dimenzijo zapostavljanja vrednote, kakršna je posvečenost mrtvih. Najprej gre, krščansko rečeno, za greh zoper to vrednoto samo, kot tako. Nato pa gre, kakor pričata izkustvo in zgodovina, vselej za analogen odnos tudi do drugih temeljnih vrednot človeškosti in človečnosti, do svetosti življenja, človekovega dostojanstva in zlatega pravila, pravila vseh svetovnih religij, drugače rečeno, zlatega pravila svetovnega etosa: Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi. Takšno zapostavljanje kajpada pomeni, da zapostavljavci visijo nad etičnim breznom in da je zaradi tega etično labilno, moralno vprašljivo, če že ne nemoralno, vse njihovo početje. Če ne spoštujemo posvečenosti mrtvih, bomo slej ko prej, neposredno ali posredno, kar se pravkar dogaja tudi nam, Slovencem, sodelovali pri ubijanju in se ob pobitih materah in otrocih z reproduciranjem laži sklicevali na obrobno škodo, na domnevno nujne, a stranske posledice. Ne vemo kdaj, a to početje se bo sčasoma nedvomno obrnilo proti nam, se nam zagotovo vrnilo kot bumerang. Ljudje se morda vsega tega ne zavedajo docela, toda zaznavajo; in - zapomnili si bodo.

Vse to je vsem dobro znano. Zato naj brez dodatnih razlag preidem, za konec in čisto na kratko, k tistemu, kar bi Nova revija, če bo želela ostati na višini časa, morala početi v prihodnosti. To pa je natančnejši zaris evroslovenstva, skupaj z izdelavo načrta slovenskega prispevka k drugi renesansi Evrope. In s sozarisom evropskega prispevka k uveljavitvi svetovnega etosa kot minimalnega skupnega imenovalca svetovnih civilizacij, njihovega zavezništva in s tem svetovnega miru. Bržkone ne večnega, kot bi dejal Kant, morebiti pa stoletnega miru. Modna, a prazna recitiranja o medkulturnem dialogu k temu ne morejo prispevati veliko. Stvari se je treba lotiti na ravni svetovnega etosa, resno in poglobljeno, z metodami fenomenologije in hermenevtike.

Tudi tega tukaj ne bi razvijal na široko. Deloma sem to naredil v jubilejni 300. številki Nove revije, v uvodnem besedilu Drugi začetek. Vzporedno z novorevijaškim drugim začetkom naj bi se, če naj Slovenci postanemo narod reflektirane pričujočnosti, dogodil tudi drugi začetek slovenstva. Zmagoslavno sklepno, končno dejanje slovenske samovzpostavitve in samouveljavitve prihodnje leto, leta 2008, naj hkrati postane že tudi nov začetek slovenstva kot evroslovenstva.

Slovenstva kot presežnega smisla slovenske nacije in kot samolastne osmislitve vsakogar od nas sredi evropske in svetovne zgodovine.