Čudež! Pa nisem zadovoljen.

Ko sem se v četrtek prejšnji teden vračal iz Ljubljane v Trst, sem na mejnem prehodu na Fernetičih opazil velik bager, ki je na italijanski strani podiral stražno kabino. Imel sem občutek, kot da bi mi popravljali krivico, ki mi je bila storjena pred več kot pol stoletja. Naj razložim, zakaj. Dovolj sem star, da se spomnim, kako smo ob koncu vojne in po njej šli iz Sežane na Opčine brez postanka na Fernetičih. Zadnjič se je to zgodilo okoli 15. septembra 1947, ko naj bi bila stopila v veljavo pariška mirovna pogodba, ki je odpravila rapalsko mejo in začrtala novo med Jugoslavijo in Svobodnim tržaškim ozemljem. Po nekajdnevnih pripravah, ki jim nisem razumel pomena, smo se v jutranji sivini odpeljali z avtom v Trst, ker se je moj oče bal Titovega režima. Vozili smo po široki, povsem prazni sežanski glavni ulici. Samo stara ženska je stala na pločniku, mahala z metlo in nekaj glasno pretila odhajajočim "kapitalistom". Ko smo nato prišli v skromno podnajemniško stanovanje v središču Trsta, sva s sestro najprej odkrila prašen, s temnozelenim žametom prevlečen divan in začela po njem navdušeno skakati. Mama in teta pa sta se ob ugotovitvi, kje smo pristali, bridko razjokali.

Tako se je zame začelo novo obdobje, ki je vse do danes usodno zaznamovalo moje življenje. Nova meja na Fernetičih se je namreč grobo zarezala v življenjski prostor naše družine, pretrgala sorodstvene vezi, pogojevala gospodarske in kulturne interese. Najprej je bila praktično neprehodna. Dobro se še spomnim, kako smo kasneje s torbami, polnimi hrane, skušali priti na jugoslovansko stran, kjer so nas čakali znanci in prijatelji. Bili smo v večji skupini, ki pa so jo miličniki ostro zavrnili in poslali nazaj na anglo-ameriško območje. Takrat sem na cestišču med obema stražarnicama prvič videl velike cementne bloke, podobne zmajevim zobem, ki naj bi preprečili, da bi kdo s tovornjakom prebil obmejne drogove in se nasilno zatekel iz socialističnega v zahodni paradiž. V naslednjih letih so se razmere sicer nekoliko uredile, iti v Ljubljano ali k babici v Kranj pa je bil za nas še vedno pravi podvig, saj nisi nikoli vedel, ali ti bodo na jugoslovanskem konzulatu dali vizum ali ne. Pozneje, ko sem bil že toliko odrasel, da sem lahko potoval sam, sem šel - preden sem se sploh odpravil na konzulat - v Narodno in študijsko knjižnico k tovarišici Tončki Čok, ki je dijakom dajala nekakšna "moralnopolitična" spričevala, s katerimi smo nato, verjetno brezplačno, prišli do vizuma. Čeprav sem se takrat gibal v katoliških, jugoslovanskemu socializmu prav nič naklonjenih krogih, moram reči, da mi tega papirja ni nikoli odrekla. Prva relativna sprostitev je prišla nato leta 1954 po londonskem memorandumu, ki je de facto razdelil STO med Italijo in Jugoslavijo, in naslednjega leta po videmskem sporazumu, s katerim sta beograjska in rimska vlada dovolili, da smo se prebivalci obmejnega območja s prepustnicami prosto gibali v pasu, širokem v zračni črti deset kilometrov na eni in na drugi strani meje. Za nas je to pomenilo, da smo lahko šli na nedeljsko kosilo do Senožeč, kmalu pa smo se odpravili tudi do Ljubljane, saj nas ni nihče vprašal za potne liste.

Londonski memorandum in videmski sporazum sta imela za tiste tržaške Slovence, ki se zaradi informbiroja niso odtujili matici, dve posledici: z ene strani sta jih pahnila pod neljubo suverenost Italije, z druge pa sta jim vendarle dovolila, da so vzpostavili s svojim naravnim zaledjem plodne gospodarske in intelektualne stike, kakršni so se v mojem primeru sklenili z doktoratom na ljubljanski univerzi in s polnopravno vključitvijo v slovenski prostor.

Pomena tega dejstva sem se zavedel že zgodaj, precej kasneje, šele v devetdesetih letih, pa sem začel razumevati, da je odločilno vplivalo tudi na politični in kulturni razvoj Slovenije same. Kajti zaradi teh dogovorov, ki so jih dogradili še osimski sporazumi, je dobila naša domovina, edina med republikami jugoslovanske federacije, da o preostalem socialističnem svetu niti ne govorim, kolikor toliko prehodno mejo na zahod. S tako izjemnim položajem, ki se je še utrdil v šestdesetih letih s politiko odprtih vrat in z odpravo vizumov, se je začela v Sloveniji prava kulturna revolucija, katere plod je bil intelektualni in družbeni nemir potitovskega obdobja. Sintagma "najbolj odprta meja v Evropi" ni bila samo propagandna floskula, čeprav je treba vendarle reči, da nas je ta ločnica, kljub vsej prehodnosti, obremenjevala, vsaj tiste, ki smo jo prestopali vsak dan ali skoraj vsak dan. Policijske in carinske kontrole so postajale sicer vedno bolj ohlapne, za marsikoga od nas, ki so nas stražarji na meji poznali, celo prilika za kratek pomenek ali prijazen pozdrav, vendarle včasih tudi moteče, posebno ob božičnem, velikonočnem ali poletnem preseljevanju narodov. Ob takih prilikah se je tudi zgodilo, da si se zagozdil v vrsto avtomobilov, ki ji ni bilo videti konca. Z vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo so se razmere še dodatno zboljšale, saj so na meji odpadle carinske kontrole. Sedaj, ko se naša domovina pridružuje schengenskemu območju, pa se nenadoma dogaja čudež, o katerem nisem mislil, da ga bom doživel: kakor pred šestdesetimi in več leti bom lahko šel z Opčin v Sežano ali nazaj brez postanka, pa čeprav bežnega, na Fernetičih.

Moral bi biti zadovoljen, pa nisem povsem. Naj razložim, zakaj. Kdor, kakor počenjam jaz, stalno niha med Trstom in Koprom, se ne more odtegniti vtisu, da se na obalnem pasu od Izole do Tržiča oblikuje megapolis, o katerem je jasnovidni arhitekt Max Fabiani govoril že v začetku prejšnjega stoletja. Ta urbana enota, katere nastajanje bo odprava mejnih kontrol še pospešila, bo po sili razmer dvojezična, ker bodo v njej živeli Slovenci in Italijani skupaj. Ko to ugotavljam, se zavedam ogromnega gospodarskega in kulturnega potenciala takšnega velemesta za celoten zaledni prostor v Sloveniji in Furlaniji, hkrati pa se sprašujem, ali so razmere za mirno in enakopravno sožitje med narodoma že povsem dozorele. Skupina Slovencev iz Trsta in iz Ljubljane, v katero spadam, je na začetku prejšnjega tedna objavila dokument o slovensko-italijanskih odnosih včeraj, danes in jutri, ki je sad večmesečne razprave. Dolgo smo se spraševali, ali je primerno, da omenjeno besedilo opremimo tudi s pogledom v zgodovino, ki ni bila enostavna in prijetna, nazadnje pa smo sklenili, da bomo to storili predvsem zato, ker smo želeli poudariti, da se z vstopom Slovenije v schengensko območje za nas končuje poglavje v knjigi slovensko-italijanskih odnosov. Nanj ne bomo pozabili, ker tistega, kar je bilo, ni mogoče preprosto odpisati, ne bomo pa ga eksploatirali za gojenje rekriminacij do sosednjega naroda. V novih razmerah, ki jih zagotavlja skupno članstvo v Evropski uniji, smo pripravljeni napisati novo stran, kar zadeva sosede, in ji dati novo vsebino. Zato je naš dokument posvečen predvsem razglabljanju o možnostih plodnega sodelovanja na meji, medsebojnega kulturnega in intelektualnega oplajanja, seveda na temelju enakopravnosti in priznavanja enakih pravic za vse.

Ob tej zahtevi pa se postavljata dve vprašanji. Prvo zadeva našo politično elito, o kateri nisem povsem prepričan, da je dorasla izzivu, s katerim se bomo morali na Primorskem spoprijemati od 22. decembra. Če njeno delovanje ocenjujem iz koprskega zornega kota, se ne morem otresti vtisa, da Slovenci v obalnem prostoru zaradi parcialnih strankarskih interesov nismo sposobni uskladiti državotvorne akcije in si sami žagamo vejo, na kateri sedimo. Potem pa so tu še Italijani, o katerih se tudi bojim, da se niso še povsem otresli zamere zaradi izgube "vzhodnih" ozemelj, ki so jih morali "odstopiti" Jugoslaviji. Naj v podkrepitev tega občutka navedem samo dve epizodi, ki sta vpleteni v dogajanje teh dni. Konec oktobra je italijanska poštna uprava tiskala znamko, na kateri je videti vladno palačo iz časov stare Avstro-Ogrske z napisom: "Fiume - terra orientale gia italiana" (Reka - vzhodna, že italijanska dežela). Šlo je za potezo z iredentističnim priokusom, kar dokazuje že to, da so oblasti zadnji trenutek sklenile znamko zadržati. Med istrskimi begunci je bil seveda ogenj v strehi, saj so vladi očitali, da nima poguma, in ji za zgled ponujali Nemčijo, ki je menda podobne znamke že posvetila svojim "vzhodnim" območjem.

Ob pomoči prijatelja, ki živi na Bavarskem, sem vprašal nemško poštno upravo, ali to drži. Odgovor, ki je prišel v štiriindvajsetih urah, je bil jedrnat: "S to tematiko ni bilo nobenih poštnih obeležij, nobena pa tudi niso načrtovana." Te dni se je znamka pojavila v prosti prodaji. Moj komentar? Pač drugačna politična obzirnost Nemcev in Italijanov do sosedov. Toda to še ni vse. Pomembnejša je razprava, ki teče v rimskem parlamentu o osnutku novega statuta dežele Furlanije - Julijske krajine. Ta je v omenjeni ustavni listini poudarila svoj "avtonomni" položaj znotraj italijanske republike, ki ga deli z deželami Trident - Južna Tirolska, Aosta, Sardinija in Sicilija, in se pri tem sklicevala na etnično raznolikost svojega prebivalstva. Ta poudarek pa vladnim krogom sredinsko-levičarske usmeritve v Rimu ni všeč, saj zanikajo, da bi dežela dobila avtonomijo zaradi večnacionalne strukture, to pomeni, da skušajo omejiti njene pristojnosti prav na tem občutljivem področju. Očitno hočejo vplivni krogi v Rimu (pa tudi v Trstu in Gorici) ohraniti neposredni nadzor nad slovensko manjšino v Furlaniji - Julijski krajini in nad politiko te do Republike Slovenije, ker se bojijo, da ne bi bilo prevelikih popuščanj "agresivnim" Slovanom tostran in onstran meje. Ne gre spregledati niti tega, da je današnja Italija v hudi moralni krizi, tako da jo je New York Times pred kratkim primerjal z Beneško republiko v času njenega razkroja. Ali ni v iskanju povezovalnih vrednot, ki naj iztrgajo državljane iz razširjenega malodušja, najprimerneje zabrenkati na nacionalistične strune in nadaljevati politiko, ki se je v zadnjih šestdesetih letih pogosto obrestovala, pa naj je bila na oblasti desnica ali levica?

Vse naštete ugotovitve, ki jih ponujam v razmislek ob odpravljanju kontrol na slovensko-italijanski meji, me silijo k napovedi, ki ni povsem optimistična. Trend integracije prostora ob Tržaškem zalivu je po mojem nezadržen. Da pa ne bo tako enostaven in nekonflikten, kakor ga prikazuje uradna retorika na slovenski strani, se mi zdi povsem očitno. Slovenci smo v drugi polovici prejšnjega stoletja svoje odnose z Italijo pogosto gradili pod vtisom evforije pogodb, ki jih je z njo sklepala beograjska vlada. Tako leta 1947, 1954, 1975 in 1983. Vsakokrat je bilo videti, da se odpirajo nova obzorja medsebojnega sodelovanja in nove možnosti sproščenega dialoga. Dogodki, ki so sledili podpisu omenjenih svečanih listin, so nas redno bridko razočarali. Zunanja politika držav ima pač značilnosti "dolgega trajanja" in s tem moramo računati, če hočemo biti realistični.