30. 12. 2007 | Mladina 51 | Politika
Čudež! Pa nisem zadovoljen.
Nisem povsem prepričan, da je naša politična elita dorasla izzivu, s katerim se bomo morali na primorskem spoprijemati po pridružitvi Slovenije schengenskemu območju.
Dr. Jože Pirjevec, zgodovinar, redni profesor na Univerzi v Trstu, strokovnjak za zgodovino slovanskih narodov in vzhodne Evrope, dopisni član SAZU.
Ko sem se v četrtek prejšnji teden vračal iz Ljubljane v Trst, sem na mejnem prehodu na Fernetičih opazil velik bager, ki je na italijanski strani podiral stražno kabino. Imel sem občutek, kot da bi mi popravljali krivico, ki mi je bila storjena pred več kot pol stoletja. Naj razložim, zakaj. Dovolj sem star, da se spomnim, kako smo ob koncu vojne in po njej šli iz Sežane na Opčine brez postanka na Fernetičih. Zadnjič se je to zgodilo okoli 15. septembra 1947, ko naj bi bila stopila v veljavo pariška mirovna pogodba, ki je odpravila rapalsko mejo in začrtala novo med Jugoslavijo in Svobodnim tržaškim ozemljem. Po nekajdnevnih pripravah, ki jim nisem razumel pomena, smo se v jutranji sivini odpeljali z avtom v Trst, ker se je moj oče bal Titovega režima. Vozili smo po široki, povsem prazni sežanski glavni ulici. Samo stara ženska je stala na pločniku, mahala z metlo in nekaj glasno pretila odhajajočim "kapitalistom". Ko smo nato prišli v skromno podnajemniško stanovanje v središču Trsta, sva s sestro najprej odkrila prašen, s temnozelenim žametom prevlečen divan in začela po njem navdušeno skakati. Mama in teta pa sta se ob ugotovitvi, kje smo pristali, bridko razjokali.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
