Ali tajkuni obstajajo?

Vojna proti tajkunom in oligarhom se utegne zavleči še globoko v predvolilno leto 2008. Za začetek je oblast v "boj proti tajkunsko-političnim povezavam, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo," kot je novembra pojav v literarnem slogu definiral in odkril predsednik vlade, poslala novega v. d. direktorja urada za varstvo konkurence Janija Soršaka, ki je odprl nekaj novih front.

Zaradi galopirajoče inflacije, ki vse bolj obremenjuje verodostojnost vladne fiskalne politike, je Soršak napadel trgovce - Mercator, Spar in Engrotuš. Ti so po mnenju vlade krivi za inflacijo. Zaradi koncentracije lastništva v Večeru in Mercatorju je Soršak napadel podjetja, povezana s Pivovarno Laško. Ta naj bi bila kriva, da upada javnomnenjska podpora vladi. Če bi Soršak v tej zgodbi zmagal, bi vlada posredno dokazala, da v Sloveniji obstajajo tajkuni, ki nadzirajo medije in ji znižujejo rejtinge. Spomnimo se, da je vlada tajkune odkrila v trenutku, ko so ministri pri Ormožu analizirali za koalicijo "slabe izide predsedniških volitev".

Ali tajkuni obstajajo? Definicij je več. A če vzamemo edino relevantno, tisto, ki jo uporablja vlada, potem so nekatere tajkunsko-politične povezave, ki "razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu", tako rekoč na dlani in jih ni treba iskati s prefinjenimi metodami mreženja in dokazovanja usklajenih delovanj, kot se jih gre sedaj varuh konkurence. Spomnimo se nekaterih primerov.

Primer tajkunstva št. 1 - uvod v politični prevzem gospodarstva

Z zmago na volitvah so člani in simpatizerji koalicijskih strank prevzeli vzvode državnega in paradržavnega gospodarstva. Morda je ta trditev predrzna. A zanimiv je pogled na seznam neizvoljenih kandidatov SDS na zadnjih parlamentarnih volitvah. Ti so bili nagrajeni s funkcijami v državnih podjetjih.

Neuspeli kandidat SDS v kranjskem volilnem okrožju Bogomir Vnučec sedi v nadzornem svetu Casinoja Bled, kjer je namestnik predsednika. Ervin Bužan (neuspeli kandidat SDS v Postojni) je sedaj član nadzornega sveta Intereurope. Jani Grbec (tudi Postojna) je član nadzornega sveta družbe Hit Alpinea. Franc Branko Grošl (ljubljanska volilna enota Bežigrad) je predsednik nadzornega sveta Adrie Airways. Stanislav Hren (Celje) je član nadzornega sveta Elektra Celje. Ljubo Žnidar (tudi Celje) sedi v nadzornem svetu Kapitalske družbe (Kad), enako Franc Sever, ki je sedaj v nadzornem svetu Termoelektrarne Šoštanj. Slavko Kmetič (neuspeh v Novem mestu) sedi v nadzornem svetu Rudnika Trbovlje. Gregor Jeza (Maribor) in Alojz Glavač (Ptuj) sta člana nadzornega sveta Fotone ...

Vlada, še posebej pa SDS, se je leta 2007 skušala otresti očitkov o politizaciji gospodarstva, zato so se ministri ali sekretarji umaknili iz nadzornih svetov. Med vidnejšimi je na položaju člana nadzornega sveta Istrabenza ostal državni funkcionar Božo Predalič, generalni sekretar vlade in nekdanji direktor tednika Demokracija. A na podlagi vladnega ukrepa in odločitve SDS se je iz nadzornih svetov in uprav gospodarskih družb, ki so v lasti države, umaknila zgolj peščica najvidnejših funkcionarjev, večina preostalih članov stranke je ostala na položajih. Večina najvidnejših članov izvršilnega odbora SDS je raje zapustila odbor kot položaje v pomembnih podjetjih.

Gregor Gomišček, denimo, nekdanji član izvršilnega odbora SDS, ostaja član nadzornega sveta Zavarovalnice Triglav. Nekdanji član izvršilnega odbora SDS Drago Šiftar ostaja predsednik nadzornega sveta Nafte Lendava, nekdanji član izvršilnega odbora SDS Igor Marinšek ostaja izvršni direktor Mobitela in predsednik nadzornega sveta Nove Ljubljanske banke. Tudi Jože Zagožen, nekdanji član izvršilnega odbora SDS, še naprej vodi Holding Slovenskih elektrarn.

Primer tajkunstva št. 2- demonstracija moči predsednika vlade

Še bolj kot oškodovanje državnega premoženja, ki ga je posebej omenilo že računsko sodišče, je pri aferi Mercator pomemben demonstrativni učinek. To je bil po svoje tudi znak celotnemu gospodarstvu, kako se sklepajo največji posli v Sloveniji. Hkrati je šlo za opozorilo, da se to lahko zgodi vsakemu podjetju, ki nima konsolidirane lastnine. Zato so se v vseh večjih podjetjih začeli ukvarjati z urejanjem lastništva. V številnih se je kot edina rešitev pokazal menedžerski odkup.

Boško Šrot (Pivovarna Laško), Matjaž Gantar (KD Group), Zoran Janković in nekdanja državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu Andrijana Starina Kosem ne tajijo več, kaj se je zgodilo 12. avgusta 2005 na sestanku v vladni palači. Še neobjavljeno pojasnilo Pivovarne Laško (sicer napisano za tednik Demokracija, katerega ustanovitelj je SDS, ki pa ga ni objavil) se glasi: "Prav ta vlada oziroma njen predsednik je na sestanku v vladnih prostorih, 12. avgusta 2005, prodal Mercator dvema udeležencema tega sestanka (Laškemu in Istrabenzu, op. av.). Sicer so bili na tem sestanku štirje nevladni predstavniki. Nismo se pogovarjali samo o nakupu oziroma prodaji Mercatorja. Premier nam je delež v Mercatorju prodal, pogoji prodaje pa niso bili vezani na že izpeljani prevzem Uniona, pač pa so bili pogojevani s tem, da se omogoči premieru popoln vpliv na časopis Delo." Podobno je Šrot pojasnil tudi v nedavnem intervjuju za Delo.

Šlo je za posel, vreden več kot 35 milijard nekdanjih tolarjev; Mercator je pač največje slovensko podjetje. Že čez nekaj tednov je država oziroma sta paradržavna sklada Kad in Sod brez javnega razpisa in prevzemne premije Istrabenzu in Pivovarni Laško prodala svoj skoraj 30-odstotni delež v Mercatorju, malce kasneje so bile res izpeljane uredniške spremembe v Delu. Sicer je Šrot še dejal, da je poskušal Laško v nakup Mercatorja prisiliti Janković, ki naj bi bil Janši zagotovil, "da nas lahko prisili v prodajo Dela, tako da vrže naše proizvode z Mercatorjevih polic". Zaradi tega naj bi bila Pivovarna Laško popustila pritiskom v zvezi z Delom. Janković se na to trditev še ni odzval. Janšev kabinet pa je izjavo samo zanikal: "Niti vlada niti predsednik vlade si nikoli nista prizadevala, da bi dnevnik Delo na kakršen koli način postal od vlade odvisen časopis. Še posebej pa so smešne trditve, da naj bi to dosegli s pomočjo Zorana Jankovića ali Matjaža Gantarja."

A te trditve niso tako smešne, še posebej, ker jih je potrdil tudi Matjaž Gantar v zadnjem intervjuju za Mladino. Priznal je, da je bilo Delo sprva obljubljeno njemu, a se je vlada odločila drugače, ker se ni strinjal z nastavitvijo Danila Slivnika za predsednika uprave Dela in ker je nasprotoval nakupu tednika Mag. Zato se je spet mešetarilo z delnicami Dela. Sprva je Laško delnice v vrednosti 5 milijard tolarjev prodalo družbi KD Group, nato jih je ta prodala nazaj Laškemu. Sicer se zdi, da le Gantar pri tem poslu ni bil nagrajen (Laško in Istrabenz sta dobila poceni delnice Mercatorja), toda vzporedno s tem so potekali še nekateri drugi posli, pri katerih je sodelovala država.

Decembra 2005 je Gantar prodal državi oziroma Holdingu Slovenskih elektrarn (HSE) 18,27-odstotni delež v Termoelektrarni Šoštanj in 19,47-odstotni delež v Termoelektrarni Brestrnica. Celoten posel, ki je vključeval še nekaj drugih delničarjev, je bil vreden kar 11,5 milijarde tolarjev in že tedaj je marsikateri poznavalec slovenskega trga električne energije ugotovil, da je država s tem naredila Gantarju uslugo, saj mu je za deleža plačala bistveno več, kot sta bila dejansko vredna. Še neposrednejši je bil poslanec Milan M. Cvikl (SD) v intervjuju za Mladino: "Iz HSE-ja se je umaknil Vizjak, a šele po tem, ko je Zagožen zelo ugodno odkupil delnice Dravskih elektrarn, kar je bil seveda posel, povezan s prevzemom Dela."

Vsi so povedali vsak svojo zgodbo. Le Igor Bavčar še molči. Zakaj?

Primer tajkunstva št. 3 - če si pri koritu, denarja ne potrebuješ

Istrabenz, ki ga vodi predsednik uprave Igor Bavčar, je pred nekaj meseci, septembra 2007, zaslužil okrog 100 milijonov evrov. Kako? Enostavno. Spomnimo se: konec leta 2005 mu je vlada omogočila, da je za 18,7 milijarde tolarjev kupil delnice Mercatorja. Vendar denarja za nakup ni imel, zato je šel po posojilo v Banko Koper. Tam ga je tudi dobil, in sicer z danes tako poudarjano zastavo ciljnih delnic, torej delnic Mercatorja. Ko danes gospodarski minister Andrej Vizjak v boju proti tajkunstvu dokazuje, da z novim zakonom o prevzemih podjetniki ne bodo mogli dobiti posojila z zastavo delnic ciljnega podjetja, Bavčarja seveda ne omenja. Istrabenz je po dveh letih del teh delnic prodal Infondu Holdingu, ki spada v "osončje" Pivovarne Laško, in s tem zaslužili skoraj 100 milijonov evrov.

Bavčar seveda ni kriv, da mu je uspel odličen posel. Omogočila mu ga je politika. Kljub temu pa je kriv, ker je s svojim zavajanjem omajal kredibilnost slovenskih gospodarstvenikov, saj je dve leti trdil, da je Istrabenz "v poslovni sistem Mercator vstopil kot dolgoročni finančni investitor". Toda - ali je "Bavčar" kot eden od pomembnih gospodarskih sistemov še gospodarski sistem ali zgolj bolj ali manj špekulativna holdinška organizacija, ki bogati s preprodajo deležev?

Poglejmo glavna dejanja Istrabenza v zadnjih letih. Sprva je iz strateških razlogov dokončno prodal bencinske črpalke (avstrijski) družbi ÖMV. Nato je čez čas začel povečevati svoj delež v Petrolu. Medtem se je z nakupom Droge Kolinske in deleža Mercatorja se je iz strateških razlogov "preusmeril" v živilsko industrijo. Nato je večji delež v Mercatorju prodal, sedaj pa naj bi se pripravljal še na prodajo Droge Kolinske. Če jo želi prodati po višji ceni, mora dokončno prevzeti podjetja, v katerih Droga Kolinska še nima večinskega deleža. Zato Istrabenz potrebuje denar. Svežega, realnega denarju mu je zmanjkalo. In - konec leta 2008 mu je na pomoč vnovič priskočila država.

Kot so nedavno razkrile Finance, je Droga Kolinska v lasti Istrabenza v začetku decembra izdala za 30 milijonov evrov obveznic. Z obveznicami bo Droga Kolinska prišla do svežega denarja. In kdo je kupec obveznic? Kupile jih bodo družbe v državni lasti, med njimi oba paradržavna sklada. A te obveznice Droge Kolinske imajo le 5,25-odstotno obrestno mero. Kljub temu naj bi se to, denimo državni kapitalski družbi (Kad), splačalo. Tako je vsaj dejal njen prvi mož Tomaž Toplak. Zanimivo pa je, da drugače Kad doslej ni bil zadovoljen niti z višjo obrestno mero. Kot je znano, so državna podjetja letos spomladi želela nagajati DZS, sicer tudi lastniku časopisa Dnevnik. Zato so poslala zahtevo po zamenjavi obveznic DZS v delnice, čeprav imajo obveznice DZS kar sedemodstotno letno obrestno mero, ki obresti pa imetnikom izplačujejo vsakih šest mesecev.

Za takšnimi potezami države je težko videti ekonomsko logiko, očitna pa je politična razsežnost. Državna Kad in Sod sta želela maja zaigrati dejavnejšo vlogo pri lastništvu DZS (Dnevnik), hkrati pa sta z argumentom umika države iz gospodarstva prodala deleže Dela Pivovarni Laško. Danes, ko vlada ni več v prijateljskih odnosih z Laškim, ista oblast preverja koncentracijo medijskega lastništva v pivovarni.

Primer tajkunstva št. 4 - višji dobički za lastnike kapitala in podpora menedžerskim prevzemom

Vladajoča koalicija je na začetku svoje poti pripravila teren za tisto, čemur sedaj pravijo tajkunsko-politične povezave. Znižala je obdavčitev kapitalskih dobičkov za polovico, omogočila lažje menedžerske prevzeme in znižala davčno obremenitev najbogatejših.

V predvolilnem letu 2004, ki je bilo zaznamovano s korupcijsko-klientelističnimi razpravami, je vlada pod vodstvom LDS končala tudi davčno reformo, s katero je želela obdavčiti visoke kapitalske dobičke. Slovenski gospodarstveniki, ki so zaradi tega prodajali svoj kapital, ga prepisovali na družinske člane ali ga celo prenesli v tujino, kar je storil Matjaž Gantar, so si z novo vlado, ki je obdavčitev kapitalskih dobičkov znižala, prijateljsko podali roko. Ljubezen se je nadaljevala. Poleti 2006 so v parlamentu opozicijski poslanci vztrajali, da je treba otežiti menedžerske odkupe podjetij, ki so potekali na sporen način. Menedžerji so brez kapitala podjetja kupovali tako, da so za bančno posojilo zastavili delnice ciljnega podjetja. Toda koalicija je spet naredila kapitalistom uslugo in predlaganih dopolnil ni sprejela.

Sedaj se je ideologija zasukala. Koalicija je sprejela novelo zakona o prevzemih in novelo zakona o bančništvu, s katero je preprečila zastavo vrednostnih papirjev ciljne družbe za pridobitev bančne garancije. Začenja se boj proti tajkunom. Morda se je uresničila teza ekonomista Maksa Tajnikarja, ki jo je izrekel po prodaji Mercatorja: "Ti, ki so bili na sestanku z Janezom Janšo 12. avgusta, so nazadnje zavladali nad njim." Vendar gospodarstvo ne more biti krivo za neslutene priložnosti, ki jih je dobilo. Boj oblasti "proti tajkunsko-političnim povezavam, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo," je boj oblasti proti svojim lastnim metodam. Je plod nenačelnosti in nepripravljenosti spoprijemanja s posledicami svojih dejanj.