Vojna se začenja

Slovenski film evropeizacije se preprosto vrti hitreje, kot ga lahko sploh dojemamo na racionalni političnoekonomski ravni. Pred tremi leti smo stopili v EU, pred letom smo sprejeli evro, letos pričenjamo celo politično vodenje EU. Tako smo še pred sprejetjem nove ustavne pogodbe, ki bo spremenila tovrstna pravila igre, dobili, čeprav smo majhna in mlada država, domala ekskluzivno in še pred leti nedoumljivo politično priložnost. Zato pa je bilo leto 2007 političnoekonomsko dramatičnejše, kot smo pričakovali. Ponudilo je vrsto zasukov in sprememb in šele leto 2008 bo pokazalo, kakšne so njegove ekonomske čeri in možnosti notranjega političnega preobrata. Prvo polletje bo predvsem evropsko, drugi del leta pa bo v celoti podrejen parlamentarnim volitvam.

Preteklega leta se bomo spomnili po treh rečeh. Vlada se je hvalila z največjo ekonomsko rastjo, najnižjo brezposelnostjo in s pozitivno uravnoteženimi javnimi financami. Politično smo doživeli močan zasuk v levo. Pahorjeva SD je postala najbolj priljubljena politična stranka v državi, kaotična LDS se je prelevila in porazdelila v tri politične partije in nazadnje je levica z naskokom dobila tudi predsedniške volitve. Tretji zasuk je nastal na političnem trgu velikega kapitala. Poslovne elite so se večinoma odrekle sodelovanju s sedanjo politično oblastjo, kapital pa je politikom prevzel tudi medijski prostor. Prvič smo okusili novo ravnovesje med močjo kapitala in labirinti demokracije. In doživeli smo kajpada tudi dramatičen odgovor Janeza Janše na takšno "evropeizacijo" slovenskega kapitalizma.

Ljudje so očitno opazili bolj senčne plati preteklega leta. Gospodarske uspehe je skazila inflacija, staro politično kooperativnost med Pahorjem in Janšo je zamenjal odkrit spopad za oblast, veliki akterji poslovnih in političnih elit pa so konec leta kar tekmovali v razkritjih svojih zakulisnih iger, povezanih z Mercatorjem in Delom. Kot v starem grškem Hadu je povsod smrdelo po žveplu, ljudje so v zraku začutili duh političnih prevar, razjezila jih je naraščajoča socialna diferenciacija. Zato sta njihov pesimizem in nezadovoljstvo narasla veliko bolj, kot so politiki pričakovali. Desni zasuk k "sproščeni Sloveniji" je doživel pomemben politični poraz, še posebej za vodilno SDS, podobno kot je pred leti "zgodba o uspehu" postala klavrna basen o politični izgubi LDS. Leto 2005 je netilo reformna pričakovanja in leto 2006 je postavilo Janšo na politični Olimp, še posebej ko je spektakularno prevzemal osrednje kapitalske in medijske mreže, toda leto 2007 je prineslo velik preobrat. Reformni naboj se je povsem izgubil, politični trk s kapitalom je bil razorožujoč, težave z izvajanjem sprememb pa vse očitnejše. Doživeli smo resno legitimacijsko krizo sedanje oblasti.

Zato bo leto 2008 političnoekonomsko polno tveganj in nenavadnih obratov. Dosedanje izkušnje kažejo, da zunanji evropski politični blišč ne prinaša odrešujočih notranjih političnih koristi. LDS je izgubila volitve v času zmagoslavnega vstopa v EU, SDS je lani potonila, čeprav smo prevzeli evro in stopili za ekskluzivno zaveso schengenske meje. Odločilna bodo notranja ekonomska razmerja in zato je naraščajoča inflacija pravi znanilec vedno večjih političnih težav Janševe administracije. Zgodba z visoko gospodarsko rastjo nima prave politične teže in je za nameček tudi luknjasta. Rast poganjajo napačni gospodarski sektorji, zaostajamo pri tehnološkem preboju na evropskem in svetovnem trgu. Poleg tega jo ljudje razumejo kot nekakšno naravno danost, inflacija pa jim vsakič znova zmanjšuje realno košaro dobrin in vpliva na politično občutljivo socialno diferenciacijo.

Vlada tudi leta 2008 z veliko verjetnostjo izgublja bitko z naraščajočimi inflacijskimi pričakovanji. Janša in Bajuk še vedno vztrajata, da so vladne ekonomske politike dobre in da je fiskalna politika pri slovenski inflaciji povsem nevtralna. Toda zmanjšanje deleža javne porabe v BDP je, podobno kot sedanji presežki javnih financ, preprost računovodski trik napihnjenih dohodkov, dejansko pa absolutna poraba in zadolževanje države naraščata, in to poganja domače efektivno povpraševanje prek monetarne vzdržnosti. Domača fiskalna politika je v teh razmerah dejansko prociklična in nikakor antiinflacijska. Za nameček tudi ECB izgublja nadzor nad cenami in inflacijskimi pričakovanji, njena politika obrestnih mer pa v slovenskih razmerah deluje povsem asimetrično in dejansko proinflacijsko. Rešitev bi bila v nadpovprečni rasti produktivnosti in omejevanju drugih stroškov. Toda tehnološko zaostajamo, proizvodnja in prenos znanja sta omejena, v volilnem letu pa je bitka s sindikati in plačnimi zahtevami navadno izgubljena. Ker vlada ne obvladuje tudi drugih strukturnih politik za povečanje konkurenčnosti in nevtralizacijo inflacije, so njeni načrtovani protiinflacijski ukrepi dejansko obsojeni na neuspeh.

Vlada bo izgubljeno bitko z inflacijo nadomestila z nekakšno vojno za politične glasove na drugih področjih. Njena nova strategija za leto 2008 je povsem prepoznavna. Janša je ost naperil proti tajkunom, ki naj bi poosebljali zlo kapitala in velike socialne diferenciacije. Hkrati z davčno reformo in draginjskimi dodatki želi zavarovati socialno najbolj ogrožene sloje. Leto 2008 bo zaznamoval politični boj za socialno všečne volilne glasove, socialna demagogija pa bo prevladovala na desnici in levici. To bo resen izziv za Pahorjevo SD in njeno senčno vlado, pa tudi za Golobičev vzpon z novo stranko Zares. Slovenci so naklonjeni egalitarnemu konservativizmu, državnemu intervencionizmu in libertarni avtonomiji, zato bo za politični marketing v predvolilnem času ključna zgodba, kako se upreti inflaciji, ohraniti socialno vzdržno rast in zagotoviti mednarodno konkurenčnost ter razvoj.

Politična bitka za leto 2008 se začenja. Ključ do zmage na jesenskih volitvah leži v ekonomski zgodbi. Ljudje želijo rezultate, nagrajujejo politične menedžerje, ki zagotavljajo ekonomske spremembe. Zato bo leto 2008 čas upanja in zaupanja v prave ljudi in dobre rešitve. Bilo bi napačno, če bi nazadnje politično zmagal zgolj ekonomski Nejanša, janšizem pa bi preživel.