Stanje? Resno, zelo resno.

Inflacija postaja nočna mora slovenske politično-ekonomske scene. Politiki si jo podajajo kot vroč kostanj, analitiki neprestano razpredajo o vedno novih vzrokih zanjo, potrošniki pa nemočno spremljajo dvig cen na trgu. V sedanjem trenutku sta šokantna predvsem dva procesa. Izjemno visoke napovedi nekaterih podražitev in nemoč v spoprijemu z inflacijskimi problemi. Prvi problem nakazuje, kako inflacija prebija psihološke mikroekonomske meje in postaja del nevarnih inflacijskih pričakovanj. Drugi dokazuje, da trenutno nismo sposobni oblikovati konsenzualne in koordinirane protiinflacijske akcije vseh razpoložljivih makroekonomskih politik.

Slovenska medletna inflacija je dvakrat višja od inflacijskega povprečja v območju evra. Hkrati pa so nove napovedi zvišanja cen v absolutnem in relativnem smislu izjemno visoke in šokantne. Kaj to pomeni? Na eni strani dokazujejo, da so vzroki inflacije globlji, strukturni in bolj dolgoročni. Hkrati pa je očitno prebita psihološka meja inflacijskih pričakovanj, ko ekonomski subjekti celotno poslovno in nakupno politiko začnejo podrejati predvsem svoji cenovni politiki. Oboje je enako nevarno z vidika možnega in kratkoročno učinkovitega protinflacijskega ukrepanja. Razmere so shizofrenične. Sistemski vzroki so rešljivi na dolgi rok, hkrati pa mikroekonomski vzroki inflacije zahtevajo takojšnje ukrepanje, če želimo preprečiti psihološke metastaze inflacijskih pričakovanj.

Poglejmo nekaj ilustracij. Inflacijo doma in v tujini poganjajo cene nafte in hrane. Toda naftne cene so in bodo ostale ujetnik globalnih strateških interesov ZDA, Rusije in EU. Podobno velja za cene hrane. Lansko leto je pognala kvišku borzne cene hrane pridelava rastlin za proizvodnjo biogoriv. Hkrati pa je kmetijska politika v ZDA, zlasti pa v EU, polna najbolj grobega intervencionizma in nesmiselne zaščite, ki je spravila na kolena tržno proizvodnjo hrane v tretjem svetu. In nihče si tega ne želi spremeniti. Podoben globalni fatalizem lahko najdemo tudi na monetarnem področju, v nevarni igri šibkega dolarja in močnega evra. Skupno sporočilo je nedvoumno. Teh procesov ni mogoče obvladovati brez globalne koordinirane akcije. Toda svetovne institucije v tem hipu stavijo na ohranjanje rasti in ne na zniževanje inflacije.

Tudi doma so zgodbe podobne. Nadpovprečna slovenska inflacija je rezultat naše neprilagljivosti na inflacijske šoke. Temelji pa na oligopolnih distribucijskih tržnih strukturah, neučinkoviti pridelave in predelavi hrane, pa cenovnih prenosih pri prevzemu evra in naši šibki protiinflacijske psihologiji. Ničesar od tega ne moremo spremeniti s hitrimi ukrepi, ker gre za zatečeno stanje ali pa dolgotrajne procese prestrukturiranja. Nič nenavadnega ni, da je do preboja cen prišlo na reguliranih trgih, kot sta področje prehrane in energetike, in da njihovo prestrukturiranje ne more zaustaviti kratkoročnih inflacijskih nevarnosti.

Nemoč stopnjuje tudi psihologija inflacijskih pričakovanj. Inflacija, ponovimo še enkrat, je prav toliko monetarni kot psihološki fenomen. Za fenomenologijo cen stojijo namreč vrednostna razmerja in vrednote. Denar kot merilo cen in stabilne cene dejansko temeljijo na zaupanju. Thomas C. Schelling, Nobelov nagrajenec za ekonomijo leta 2005, je ta fenomen opisal kot nasprotje mikro motivov posameznikov in skupnega makro obnašanja ljudi, ki jih je izjemno težko predvidevati in nadzorovati. Inflacijsko ravnotežje je v Sloveniji krhko, zaupanje v institucije in delovanje trgov pa majhno in zato zelo hitro pride do višjih cenovnih odbojev in problematičnih inflacijskih rezultatov. Inflacijska pričakovanja so se zadnje mesece vztrajno krepila in danes večina meni, da bo inflacija v letu 2008 višja kot poprej. Inflacijska spirala je torej že vgrajena in je tukaj, nezavedno.

Kaj torej storiti? Imamo dve možnosti. Prva je fatalistična in najbolj ustreza sedanjim razmeram. Čakamo, kaj se bo zgodilo, analiziramo posledice in upamo, da se bodo reči umirile same po sebi. Vmes seveda poskrbimo za prerazdelitev odgovornosti, kot je bila zadnja zavajajoča izjava ministrstva za finance, da ECB v svojem decembrskem poročilu trdi, kako fiskalna politika v Sloveniji ni razlog za inflacijo. To je trenutno vodilna strategija vlade in UMAR-ja. Druga možnost je aktivna protiinflacijska strategija. Ta zahteva koordinirano delovanje BS, vlade, socialnih partnerjev in civilne družbe, ki do sedaj delujejo povsem nepovezano. Bistvena naloga te akcije je kratkoročna zaustavitev inflacijskih pričakovanj in zniževanje asimetričnih inflacijskih šokov na sprejemljivo in primerljivo evropsko raven.

Kratkoročno prijemljejo predvsem makroekonomske politike, strukturne pa so bolj dolgoročne. Trenutno tako monetarna politika ECB kot tudi domača fiskalna politika delujeta v Sloveniji proinflacijsko in prociklično. Potrebujemo torej nevtralizacijo monetarnih pritiskov prek obvladljive regulacije bančnega sektorja in veliko bolj restriktivno proračunsko politiko, kot jo predvideva vlada v letih 2008 in 2009. Sedanji proračunski presežek ne kaže restriktivnosti fiskalne politike, če dejansko povečuje efektivno povpraševanje. Dejstvo je, da sta prav fiskalna in plačna politika osrednji orodji, ki ju imamo, toda z njima slabo ravnamo že nekaj časa. Ključna bo plačna politika, saj so stroški dela največja stroškovna nevarnost, socialne stiske zaposlenih pa največje politično tveganje te vlade. Potrebujemo radikalnejšo in bolj selektivno razbremenitev stroškov dela, predvsem pa spremembe celotne plačne politike. Tu so tudi potrošniška združenja, pa mediji, strokovna javnost in vsi, ki lahko pomagajo pri protiinflacijskih ukrepih. Koordinirana protiinflacijska aktivnost ne zagotavlja uspeha, lahko pa znižuje tveganja. Bitke proti inflaciji so dejansko boj za stabilnost naše blaginje in tukaj preprosto potrebujemo strokovni in politični konsenz.

Obdobje višje inflacije bo daljše in bolj trdovratno, kot so mnogi pričakovali. To zahteva hitro in koordinirano akcijo protiinflacijskih politik. Sidranje inflacijskih pričakovanj okoli želene ciljne inflacije mora postati prvovrstna naloga Janše, Kranjca, Semoliča, pa tudi Kutinove in vseh drugih. Vsi smo v istem čolnu in nikogar ni, ki bi lahko veslal namesto nas.