Kako do medkulturnega dialoga

EU je letošnje leto razglasila za evropsko leto medkulturnega dialoga in to naj bi postala ena od prednostnih vsebin slovenskega predsedovanja. Gre za novo odpiranje EU kot večkulturne družbe, za soobstoj kultur kot umetniških, znanstvenih in vrednostnih praks, za kulturni razcvet lastnih identitet, ki naj bi umestil kulturo kot eno ključnih prvin nove politične legitimnosti razširjene EU in pomemben dejavnik njenega trajnostnega razvoja. Toda to je zgolj politična retorika. Za njo ne tiči iskreno iskanje medkulturnih poti nove kozmopolitske Evrope. EU potrebuje medkulturni dialog predvsem kot politično krinko za potrjevanje nove evropske politične pogodbe. Slovenija kot mlada predsedujoča tranzicijska država simbolizira drugačnost "druge" Evrope. Toda slovenski evforični nastop ni mogel prikriti težav, ki jih ima Janševa vlada prav sedaj s kulturo političnega in socialnega dialoga.

Prva lekcija novega medkulturnega dialoga je prišla iz Pariza. Sarkozy je s hkratnim sosledjem javnih tiskovnih konferenc v Parizu in Ljubljani, kjer sta se soočali napovedi slovenskega in kasnejšega francoskega predsedovanja, pokazal, kakšna je realna podoba evropskega političnega medkulturnega dialoga. Ne šteje niti Portugalska, še manj kajpada Slovenija, dejansko gre zgolj za enoleten politični odlog nemško-francoskega dialoga. In ta že petdeset let opredeljuje mehko moč vzpostavljanja EU. Dokler bodo evropske politične elite poganjali stari vzorci odločanja in inercija moči, noben poziv k medkulturnemu dialogu ne more premagati aktualnega demokratičnega deficita v Uniji. Za začetek bo morala ratifikacijo minimalistične politične pogodbe EU prepustiti državljanom in nagovor njim bi bil pravi poizkus in hkrati preizkus evropskega medkulturnega dialoga.

Evropske državljane je treba prepričati, da EU ni zgolj mašinerija, ki za njihovimi hrbti odloča o njihovi usodi. Lizbonska pogodba je za navadne državljane neberljiva in nerazumljiva pravna latovščina in tu se konča kakršenkoli dialog. Stari predlog je vsaj pri prvih 114 členih ponujal razumljive rešitve glede temeljnih pravic in vrednot, predsednika in manjše komisije ter skupno zunanjo in varnostno politiko. Politični dialog je prvi korak h kulturi medsebojnega razumevanja in sodelovanja. EU mora preprosto omogočiti boljše sodelovanje državljanov, razviti mora koncept evropskega državljanstva in to je edina prava pot medkulturnega dialoga. Medkulturni dialog sam po sebi ne more demokratizirati Evrope.

Druga lekcija je politično-ekonomska. Medkulturni dialog naj bi nekako nadomestil kulturni primanjkljaj EU, ki že petdeset let temelji predvsem na ekonomskih vzvodih skupnega trga, kapitalskega prepletanja in denarja.Toda rešitev ni v tem, da sedanji kulturni primanjkljaj na račun ekonomije nadomestimo z nasprotno idejo, ko bi kultura morda prevladala nad ekonomijo. Nesporazum je bil očiten tudi v Ljubljani. Če spregovorijo kulturniki, tam ni ekonomistov, če govore ekonomisti, navadno ne omenjajo kulturnih vrednot. Toda reči so usodno prepletene. Podobno kot trg, denar in kapital ne morejo delovati brez vrednostnega sistema, torej kulturne substance ekonomskega sistema, tudi kultura brez materialnih temeljev ne more preseči sterilnih meja svoje duhovne transcendence. Evro je dober dokaz teh labirintov. Cervantes, Mozart ali pa Goethe se nam nasmihajo zgolj z evropskega drobiža, ki odlično simbolizira trenutno ekonomsko vpetost medkulturnega dialoga.

Maastrichtska pogodba v 128. členu prinaša legalne temelje skupne kulturne politike, od leta 1996 imamo tudi poročila o razvoju kulture znotraj EU. Toda skupni evropski kulturni projekti in drobiž za financiranje teh projektov ostajajo že desetletja povsem v ozadju evropskih integracij. Ljubljanski posvet je vključil trajnostni razvoj v medkulturno razpravo, češ da ponuja dialog med ekonomijo, socialo in okoljem. Toda ostal je na pol poti. Odprt model trajnostnega razvoja, ki postaja nekakšna blagovna znamka nove Evrope, bi moral vpeljati povsem jasno četrto, medkulturno komunikacijsko dimenzijo. Tu ni veliko filozofije. Evropa se stara in demografsko krči. Če želi ohraniti sedanjo blaginjo, potrebuje priseljevanje, odpiranje vrat priseljencem nas sili v sklepanje političnih in ekonomskih zavezništev. EU potrebuje medkulturni dialog, da bo demografsko preživela in se ekonomsko razvijala. Desna ksenofobija je pri tem enako neuporabna kot levičarska multikulturnost. Prvi prišleke zavračajo, drugi jih puščajo v lastnih kulturnih getih. Ekvivalentna menjava kulturnih vrednot je edina pot nove ekonomske kulture in želenega evropskega trajnostnega razvoja.

Tretje brezpotje medkulturnega dialoga simbolizira kar sama predsedujoča Slovenija. Ne more biti globalnega medkulturnega dialoga, če ga ne zmoremo najprej na lokalni ravni. Desnosredinska Janševa vlada ima že od samega začetka težave s kulturo dialoga, najprej z "izbrisanimi", potem z Romi, včeraj z mediji in danes s sindikati. Politika in ekonomika medkulturnega dialoga mora biti najprej lokalna, da lahko postane globalna. Tega primanjkljaja ne more nadomestiti simbolni kapital nove državne identitetne kulture, ki jo vsevprek ponujajo. Slovensko sporočilo EU bi moralo biti nedvoumno. Postsocialistična ali vstopna evropska tranzicija se mora spremeniti v dejansko transformacijo. Toda Janševa vlada je namesto kulture dialoga vpeljala kulturo demokrature, ponudila je mitologijo tržnega gospodarstva in politično aroganco. Poskušala je osvojiti sedanjost, toda ni obvladovala preteklosti, vmes pa je izgubila zaupanje, ki je kulturni kvas odprte tržne družbe. Kriza njene politične kulture je končala v ekonomski kloaki inflacije in socialnih uporov. Slovenija s takšno podobo ne more postati dežurni evropski svetilnik medkulturnega dialoga.

Za medkulturni dialog je nujna kozmopolitska Evropa. Tega od Kanta do Becka neuresničenega sna ne more uresničiti z dosedanjo politično slepoto, ekonomskim determinizmom in kulturnim deficitom. Evropska pot se začenja z vladavino prava, politično in socialno enakopravnostjo, predvsem pa s kozmopolitsko kulturno identiteto. Ko bomo sprejeli te reči, bo kultura medsebojnega razumevanja in dialoga prišla sama od sebe.