Kaj je v resnici rekel Havel?

Tudi na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti je govoril premier Janez Janša. Naj bo, saj je bil med najpomembnejšimi osamosvojitelji. V svojem govoru je povedal marsikaj primernega. Pietetno je, da se je ob tej priložnosti spomnil na tiste, ki so branili plebiscitno odločitev, na padle in njihove svojce. Pietetno pa bi bilo, če bi se spomnil tudi padlih nedolžnih vojakov JLA. Žal pa Janša tudi v tem govoru ni mogel brez politične manipulacije. Utemeljeno je njegovo vprašanje: "Zakaj kljub vsem tem uspehom, kljub temu, da Sloveniji vsi priznavajo, da je uspešna (...), zakaj kljub vsemu temu srečujemo ponekod zamorjenost, srečujemo neko nelagodje? Ob teh uspehih ni vedno pravega in iskrenega veselja?" Delno si je že sam odgovoril v govoru ob dnevu človekovih pravic, namreč da obstaja "kakšnih dvesto tisoč naših sodržavljanov", ki živijo "na pragu ali pod pragom tega, čemur pravijo prag revščine". Kako boš vesel, če komaj preživiš ali pa le s pomočjo dobrodelnih organizacij? Vendar zdaj vprašanje sprašuje po eksistencialnem občutju ljudi, po atmosferi v družbi: "Zakaj se leta 2007 odpirajo nekatere stare dileme ..." in "se zdi, kot da smo še vedno sprti"? In: "Od kod torej ta poškodovanost, poškodovanost moralnega okolja?" Sam si odgovori s citati iz govora češkega predsednika Vaclava Havla na novega leta dan 1990, ki je potem, ko je opisal dediščino češkega komunizma, dejal: "Toda to ni naš glavni problem. Glavni problem je v tem, da živimo v moralno kontaminiranem okolju.". To je preciziral: "Govorim o vseh nas, vsi smo se navadili na totalitaren sistem, ga sprejemali kot nekaj trajnega in ga tako pomagali ohranjati. Ne moremo kriviti zgolj nekdanje oblastnike za vse. To bi bilo preveč enostavno. Hkrati pa bi to pomenilo, da ne sprejemamo odgovornosti za to, da danes ravnamo drugače. Neodvisno, svobodno, razumno. Svoboda in demokracija vključujeta udeležbo in zato tudi odgovornost nas vseh. Za nazaj, za danes in za naprej. Če bomo to doumeli, se bo upanje vrnilo v naša srca." Havel odgovornosti za nekdanji komunistični režim ne omeji na oblastnike, na komunistično levico, razširi jo tudi na ljudi, ki so ta režim le pasivno prenašali. Apelira nanje, naj se osvobodijo, naj se iztrgajo sprenevedanju in laži in prevzamejo odgovornost zase nase.

Janša ni dojel globine Havlovih besed, takoj preide v politični napad, češ da pri nas s predsedniškega mesta ni bilo nikogar, "ki bi pozval k spoštovanju resnice". In da se je tako "skušalo resnico ogoljufati", in sicer z idejo o več resnicah. Govorjenje o več resnicah je metafora. Res je resnica ena, vendar resnica ni Resnica, ni absolutna resnica, ki bi jo katerikoli smrtnik imel v zakupu, ampak je v sebi raz(s)porna, če hočete protislovna. Zato bi bilo primerneje reči, da obstaja več interpretacij resnice ali več prepričanj, izkušenj, skratka več osebnih "resnic". Dobronamerno razumevanje bi doumelo, da tisti, ki prizna "več resnic", dejansko svoje resnice nima za Resnico, ampak resnico (razumevanje, izkušnje ...), in dopušča, priznava kot legitimne tudi drugim, drugačnim "resnicam".

Janša ne pozna nobenega takšnega dopuščanja. V dvorani sedi nekdanji predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan, ki nima nobene možnosti reagirati na takšne obtožbe. Četudi je omenil spravno slovesnost v Rogu, Janša Kučanu ne prizna nobene zasluge za prvi spravni korak pri nas in za obžalovanje, ki ga je bil tedaj eksplicitno izrekel.

Toda vrnimo se k Havlu in citirajmo tiste njegove besede, ki izhajajo iz spravnega dozorevanja njega samega: "Da, jaz sam, sarkastični kritik vseh ošabnih razlagalcev tega sveta, ki je naš svet, sem se moral spomniti, da sveta ni mogoče samo razlagati, temveč ga je treba razumeti. Ni dovolj, da ga primemo za njegove lastne besede, temveč je treba napeti ušesa in prisluhniti 'polifoniji' njegovih sporočil, ki so mnogokrat protislovna. Ni dovolj, če z znanstvenim jezikom opisujemo, kako stvari delujejo in pojavi nastopajo, temveč jih je treba občutiti in doživeti v njihovem bistvu." (Iz Havlovega govora pod naslovom Godot ne bo prišel, ker ga ni.) "Občutiti in dojeti stvari v njihovem bistvu" pomeni: so-občutiti človeško tragiko ljudi, ki so v epohalno nepoljubno izbranem času imeli "nalogo", zasesti prestol Nadčloveka, Boga. Komunizem in nacifašizem sta doslej najbolj tragična načina tega človekovega prizadevanja. (Tudi za sam nemški narod je bil nacizem - ob vsej nedvomni zločinskosti - najbolj tragično obdobje njegove zgodovine.) Se pravi, da je treba polpretekli čas in njegove ljudi obravnavati z dopuščanjem, z občutljivostjo, celo s sočutjem.

In Havel še doda svojo samorefleksijo: "Hotel sem pospešiti tek Zgodovine, tako kot otrok vleče rožo, da bi hitreje rasla." Toda roža ima svoj čas, da se razcveti! In svoj čas imajo tudi rane, da se zacelijo; ljudje potrebujemo čas in mir, da dozorimo za sožitje - ne pa neprestano netenje sovraštva! Ne verjamem, da Janša tega Havlovega citata ne pozna, saj sem ga citirala v svoji knjigi Svet kot zarota, v knjigi o Janši in namenjeni predvsem njemu.

Janša teh misli seveda ne citira in njegovega pomena ne razume. Nasprotno! Že ob dnevu človekovih pravic je v svojem govoru omenil probleme v zvezi s sprejemanjem Zakona v vojnih grobiščih in Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Slednjega da "ni možno sprejeti zaradi ideoloških blokad", češ da se "vsaka razprava o tem spreminja v kulturni boj". V govoru ob dnevu samostojnosti in enotnosti pa navrže še problem napisov na spominskih obeležjih ob grobovih likvidiranih po vojni: "In sprašujemo se lahko, kakšen narod smo, da nismo sposobni niti dostojno pokopati svojih mrtvih in se moramo o tem prepirati. Tudi o tem, leta 2007, kaj bo pisalo na njihovih grobovih". Res je - toda kdo je za to odgovoren? Janša vso krivdo pripiše levici. In nedvomno je bila za to v času prejšnje vlade odgovorna vodilna LDS in levica sploh, ki je pač imela večino v parlamentu. Preprosto ni bila ideološko in človeško dorasla tej nalogi! Tudi tedanji predsednik Slovenije se po mojem mnenju in vedenju ni dovolj in stvari primerno angažiral v tej smeri. Toda za to, da do sprejetja spornega zakona ni prišlo, je bila soodgovorna tudi desnica, saj je zahtevala nesprejemljive dodatke in spremembe - vse s ciljem zmanjšati ali celo zanikati narodnoosvobodilni boj.

Toda za današnje zaplete pri sprejemanju teh zakonov je odgovorna današnja vladna garnitura. Ne le formalno, temveč tudi v vsebinskem pogledu. Glede napisov ob grobovih je v času prejšnje vlade - po dolgih razpravah - že bilo v veliki meri doseženo soglasje. Predlog 9. člena zakona o vojnih grobiščih, ki ga je sprejela zdajšnja vlada, pa se glasi: "Besedilo posvetilne narave na grobiščih vojaških oseb, padlih ali umrlih v vojni zaradi vojnih dogodkov, se glasi: 'Padlim v vojni, Republika Slovenija', na grobiščih vojaških ali civilnih oseb, umrlih zaradi vojnega nasilja 'Žrtvam vojnega nasilja, Republika Slovenija', na grobiščih vojaških ali civilnih oseb, umrlih zaradi revolucionarnega nasilja pa 'Žrtvam vojnega revolucionarnega nasilja, Republika Slovenija'." Pozorni bralec bo opazil, da ni nikjer civilnih žrtev okupatorskega in domobranskega nasilja (če že izpostavimo "vojno revolucionarno nasilje"!); "skrite" so pod splošno, nedoločno "vojno nasilje". Napis žrtvam "vojnega revolucionarnega nasilja" je namenjen tako za obeležja žrtvam "vojnega revolucionarnega nasilja" kot povojnim žrtvam, se pravi likvidiranim po vojni. Takšen predlog napisa zakrije prav to pomembno dejstvo, dejstvo, zaradi katerega je ta zločin toliko hujši in za katero je bila dejansko odgovorna država oziroma Komunistična partija, ki je državo "olastninila". Dejstvom primernejši je bil prejšnji predlog: "Žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja." Povojni likvidirani so bili žrtve vojne - vsega, kar se je v desetletjih sektašenja z obeh, s cerkvene in komunistične strani nakopičilo in dogajalo v njej - IN revolucionarnega nasilja. Zdajšnji predlog zamegljuje dejstva.

Da gre res za to, mi potrjuje tudi vladni predlog za postavitev spomenika "neznanemu junaku kot znamenje v spomin vsem Slovencem, ki so padli za domovino" (vladni predlog 7. člena). Morda se ta pozicijski predlog navezuje na moj davni predlog za postavitev obeliska, "na katerem naj bi preprosto pisalo 'Umrli za domovino'". Svojo misel sem utemeljila: "Res so vsi umrli za domovino. Vsak za svojo ljubljeno, izsanjano." (Krivda in greh). Toda beseda umrli ima eksistencialni, ne politični pomen. Domobranci so verjeli, da se bojujejo za "vero in dom", ki naj bi ju komunizem smrtno ogrožal bolj kot okupator. (Tako jih je prepričevala cerkev, kler!) In v tem smislu, torej glede na svoje prepričanje, so umrli za "svojo ljubljeno, izsanjano" domovino. Toda bojevali so se pod nemškim poveljstvom in proti tistim, ki so se bojevali za osvoboditev izpod prav tega okupatorja. Ni mogoče vsega izenačiti, še posebej ne na simbolnih obeležjih!

In predvsem: zakaj spreminjati že nekoč formuliran in sprejet predlog za postavitev osrednjega spomenika, na katerem naj bi bili izpisani Župančičevi verzi: Domovina je ena / nam vsem dodeljena / in eno življenje / in ena smrt. Pod njimi pa bi bilo napisano: Našim mrtvim, in letnice: 1914-1918, 1941-1945, 1945-1952, 1991. Tak predlog je namreč sprejela Komisija vlade Slovenije za ureditev zamolčanih grobišč v prejšnjem sestavu; poslali smo ga na takratno (Ropovo) vlado, ki ga je tudi sprejela, sprejela pa ga je tudi Mestna občina Ljubljana. Še več: županja Danica Simšič nas je seznanila s tem, da je velik del potrebnega gradiva že narejen in tudi že predvidena lokacija na nekdanjem pokopališču Navje, ki naj bi bilo spremenjeno v spominski park. O sklepu o postavitvi tega spominskega obeležja in o drugih nedokončanih zadevah (ker so nas prehitele volitve in zmaga nove koalicije) sva s predsednikom prejšnje Komisije Petrom Kovačičem Peršinom napisala pismo osebno premieru Janši in dobila odgovor njegovega kabineta, da so pismo poslali na resorno ministrstvo. In potem ni bilo nič. In sva pisala še enkrat, nakar tudi s strani kabineta predsednika ni bilo nobenega odgovora, kaj šele s strani Janše!

Toda čemu je bilo treba dezavuirati ta predlog komisije in tudi prejšnje vlade? Zakaj spomenik "neznanemu junaku" in ne recimo "našim žrtvam" , kakor je - mimogrede rečeno - zapisano na osrednjem francoskem spomeniku žrtvam vseh njihovih vojn ? Zato da med junake implicitno prišteješ tudi domobrance. Pri tem pa bi mimogrede izpadle vse civilne žrtve, seveda tudi tiste, ki so jim k takemu "statusu" s svoje strani pripomogli domobranci in izdajalci. Ampak po mojem domobranci junaki niso bili. Žrtve pač - če gledamo s stališča absurdnosti naše polpretekle zgodovine. Ali tudi konkretno: žrtve Cerkve, njene protikomunistične politike. Pa tudi žrtve komunističnega nasilja - še posebej če pomislimo na "domobransko rajo", na ljudi, ki se pred sektaškim nasiljem niso imeli kam umakniti ali pa so bili prisilno mobilizirani v vaške straže oziroma v domobransko vojsko. Vendar jim sama ne morem priznati statusa junakov - če že zaradi drugega ne, pa zato, ker so v svojem boju imeli vsaj hrbet krit - pred okupatorji - partizani pa niti tega ne.

Vse to so zadeve, ki mladih ne zanimajo, toda zadevajo tudi njih, pa če se tega zavedajo ali ne - ker v naši družbi ni in ni miru in sami pravzaprav ne vedo, od kod vsa ta trenja in napetosti in sovraštvo. Ta premierova ocena drži. Toda njegov namen ni bil - primarno - rešiti ta vprašanja, ampak jih izkoristiti za politični boj proti svojim političnim nasprotnikom. Dokaz za to je poleg omenjenih manipulacij v predlogih vojnih zakonov prav v njegovih govorih. V govoru ob dnevu samostojnosti in enotnosti se je postavil za govorniški oder kakor Bog, ki ima Pravico peti levite svojim "ovčicam": nekdanjemu predsedniku države, pravkar izvoljenemu predsedniku države, ki mu je tudi kar določil nalogo, garnirano z dodatnim dvomečim vprašanjem, ali bo to zmogel ... Pa tudi navzven se Janša kaže kot tisti, ki ima pravico diktirati drugim državam, kako naj ravnajo, recimo "nasvet" Portugalski v zvezi s sprejemanjem nove evropske pogodbe ...

Dobesedno spravil pa se je na tej svečanosti na Boruta Pahorja z vprašanjem: "Je mladi predsednik stranke, ki je naslednica ali pa ena od naslednic tega izvirnega greha, pripravljen prevzeti nase to odgovornost, ki mu jo nalaga zgodovina?" Janša ve, kaj komu nalaga zgodovina. Vprašanje je nedostojno, nesramno! Ne le zato, ker se "mladi predsednik" ni mogel oglasiti na tako provokativno vprašanje, temveč zato, ker je bil prav Borut Pahor tisti, ki je točno pred desetimi leti predlagal državnemu zboru deklaracijo o narodni spravi z vključeno oceno polpretekle zgodovine in z obsodbo komunističnega režima. Tedanja opozicija (desnica) je dejansko ni podprla, ker je pod vplivom Nove zaveze terjala vključitev domobranskih stališč do izključne odgovornosti komunistov za vse gorje. Podprla pa je ni niti tedanja pozicija, ki preprosto ni prenesla obsodbe komunističnega režima in povojnega zločina. Pahor je tako ostal sam. Podobno je bilo ob sprejemanju takratne variante zakona o vojnih grobiščih; tudi tu je odpovedala levica, ki tedaj ni prenesla napisa na povojnih grobiščih "Žrtvam vojne in revolucije" in tudi ne "Žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja" - s čimer se je strinjala celo Zveza združenj borcev NOB! Toda prva, ki je dezavuirala tak napis, je bila Nova zaveza - in za njo vsa desnica - ki je spet štulila zraven državljansko vojno, z namenom suspendirati narodnoosvobodilni boj. Potuhnila se je tudi cerkev, ker je bila v omenjenem predlogu deklaracije o narodni spravi izpostavljena tudi njena institucionalna odgovornost za medvojno dogajanje in je bila torej tudi njej namenjena kritika. Tako je dobronameren predlog padel v vodo - in za dolgo podaljšal naše spore.

In zakaj se je Janša spravil na Pahorja, ko mu je toliko časa dajal tako rekoč popolno (po mojem celo nekritično) podporo, tudi s podpisom tistega obskurnega "pakta", nekakšne nove "Dolomitske izjave". Zato ker je nekega dne rekel nekaj kritičnega o njegovi politiki. Tako je to: ali si absolutno z menoj ali pa si moj sovražnik, ki ga lahko ozmerjam in ponižujem tudi izza govorniške mize na javni, slavnostni proslavi!

Sprejetje take deklaracije bi imelo zgodovinski pomen zato, ker bi bili z njenim sprejetjem postavljeni politična "platforma" (na ravni zgodovinskega, sociološkega, politološkega, filozofskega ... raziskovanja seveda ni nobeno obdobje do kraja raziskano!) in etična osnova za nadaljnje strpno, tolerantno bivanje nas vseh. Poslej bi bilo vsako zbujanje sovraštva nelegitimno, saj bi bilo pod etično ravnijo, ki bi jo postavila taka deklaracija. Zdaj, ko stvari niso dorečene, vsaka stran po svoje neti sovraštvo do druge strani. Pri tem se levica (oziroma tisti, ki priznavajo pomen NOB) predvsem brani, kar jo sicer le do neke mere opravičuje, da ne izreče jasne (ob)sodbe: revolucionarno polaščanje oblasti med samo vojno in po vojni, povojna likvidacija vrnjenih domobrancev ter vse drugo nasilje je bilo zločinsko. Saj ne zanikam, da je bilo izrečeno tudi obžalovanje, vendar je bila obsodba medla, češ da je šlo za "napake" ... Prav ta nedorečenost (ob)sodbe pa daje osnovo za neprestano netenje sovraštva do komunistov - ne le do njih kot do nosilcev neke zgodovinske vloge, temveč do njih kot ljudi. Sovraštvo do njih in omalovaževanje ali celo zanikanje pomena narodnoosvobodilnega boja pa vedno znova potiska nekdanje borce v obrambno pozicijo in se ne osvobodijo z jasno besedo ... In tako smo v začaranem krogu. Pretrgala bi ga po mojem mnenju le sprejeta izjava o narodni spravi z oceno polpreteklega obdobja in z obžalovanjem, izjava, ki bi jo kot pravni naslednik prejšnje države sprejel državni zbor ali po sprejetju razglasil predsednik države. Brez tega simbolnega dejanja ne bo šlo!

Janševa vlada niti poskušala ni s kakšnim predlogom besedila o narodni spravi! Ker ji za to tudi ne gre. Njej in njemu gre predvsem za čim večjo, če le mogoče popolno oblast. In torej za nadaljevanje našega spora - kljub vsej verbalni akrobaciji o spravi, koncu spora itd. Za tako oblast pa potrebuje tudi neko ideološko osnovo, najprej pa točko 0, od koder naj bi izhajala njena apriorna legitimnost. Zato je treba komunistični režim čim bolj očrniti, kot Zlo, in vzpostaviti lastne zasluge - osamosvojitev - kot Dobro. Očrniti tudi s polresnicami, kot je npr. tista, ki jo je izrekel premier sam ob vstopu Slovenije v schengensko območje, ko je dejal: "Skoraj smo pozabili, ampak še dvajset let nazaj se je na naših mejah, ki so bile takrat meje med Jugoslavijo, Italijo, Madžarsko in Avstrijo, na tiste, ki so ilegalno prestopali t. i. zeleno mejo, ki so želeli v prostor večje svobode in napredka, streljalo." Le kaj so si lahko mislili navzoči tuji diplomati in funkcionarji EU ob tej izjavi? Janša kritizira novinarje, ki so svojo peticijo o stanju na področju medijev pri nas poslali tudi na evropske institucije, češ, kaj si bodo mislili o stanju pri nas ... in se niti ne zaveda, da sam neprimerno bolj osira lastno državo pred "tujino". Dejansko pa v primeru streljanja pred dvajsetimi leti ni šlo za množino (se je streljalo), niti ne za koga, ki bi hotel iz Jugoslavije v svobodo, ampak za italijanskega ribiča, ki je ilegalno vstopal v naše območje in se ni odzval na poziv, naj se ustavi ... Jasno, da je bila to tragedija in državni zločin, ki je pri nas vzbudil proteste laične in strokovne javnosti in zahteve, naj se vojska z meje umakne - to je premier tudi zamolčal. ... Če zraven prištejemo še tistih dvesto tisoč (predvsem) ekonomskih izseljencev, ki jih je Janša mirno pripisal zločinskosti komunističnega sistema, je razviden njegov jasni namen: očrniti komunizem do demonskosti zato, da bo bolj zacvetela Janševina, država, umerjena po njegovi meri. Namesto sprenevedanja, polresnic in laži, ki so označevali prejšnji režim, Janša uvaja ali vsaj dopušča novo sprenevedanje, polresnice in nove poneverbe. Ob takem vladanju se oddaljujemo od možnega mirnega sožitja vseh z vsemi živimi, ki smo tukaj doma, in vse bolj tonemo v politično paranojo preganjanja "sovražnikov". Janša brez sovražnikov ne more, ti so conditio sine qua non njegove oblasti.

In če končam z Janševo novoletno poslanico, ki me je sploh pripravila do tega pisanja. V njej med drugim pravi: "Takoj po koncu vodenja Evropske unije in parlamentarnih počitnicah bodo v Sloveniji državnozborske volitve. Nekatere stranke so se odločile za zgodnjo volilno kampanjo že ob začetku predsedovanja. To odločitev obžalujem. Vendar vlada in največja vladna stranka naslednjih šest mesecev ne bosta izvajali predvolilne kampanje, saj bi bilo to neodgovorno. Vlada bo namreč vse moči namenila prizadevanjem za večjo blaginjo državljank in državljanov Slovenije ter za odgovorno vodenje Evropske unije." Če to ni - na zanikujoč, zakamufliran način - zgodnja predvolilna kampanja! To, kar zdaj počne opozicija, je Janša počel tudi sam, ko je še bil v opoziciji. Ampak tako je to: kar je Meni dovoljeno, drugim ni!

Verjamem pa v zdravo pamet in sočutje ljudi, v njihovo osvobojenost in dozorelost za odgovornost: za včeraj, za danes in za jutri. Da ne bodo dolgo prenašali tega nesmisla!