Zaprimo mejo!

Marko Pavliha, politik in profesor, ki je še lani spomladi opravljal funkcijo podpredsednika državnega zbora, danes pa je član poslanske skupine Socialnih demokratov, je v soboto v Delu objavil "javno pobudo slovenski vladi glede nadaljnjega političnega obnašanja do Hrvaške". V članku politik govori o dvoličnosti Hrvaške, o obljubah, ki jih nepopustljivi prijatelji sprejemajo "s figami in s še čim bolj nespodobnim in trdim v žepu", in o tem, kako Hrvati za svoje težave vedno najdejo zunanje sovražnike. "Evropa je podobne scenarije že videla, na primer v obliki tretjega rajha in ideje o veliki Srbiji: mar smo na poti še k enemu?" je v članku zapisal Pavliha.

Vendar politik pozna tudi rešitev. Vladi predlaga, naj vztraja pri pokončni drži, hkrati pa naj bi Slovenija začela izvajati protiukrepe. "Izkoristiti moramo možnosti in priložnosti, ki jih ponuja schengenski mejni režim ... Striktna mejna kontrola bo sicer povzročila daljše čakalne dobe, a hkrati intenziven politični in gospodarski pritisk na Hrvaško. Zavedati se je treba, da hrvaško gospodarstvo temelji predvsem na turizmu. Mejno rešeto in dolgi postanki bodo sicer vzbujali žolčno nejevoljo, vendar bodo mnoge turiste odvrnili od Hrvaške, kar je pozitivno za slovensko gospodarstvo." Ministrstvo za zunanje zadeve se o pobudi ni želelo izreči, na ministrstvu za notranje zadeve, ki je odgovorno za izvajanje mejne kontrole, pa pravijo, da slovenska policija na meji opravlja temeljno in temeljito mejno kontrolo: temeljita je namenjena državljanom tretjih držav, torej tistim, ki ne uživajo pravic Skupnosti prostega gibanja, temeljna pa vsem drugim. "V času turistične sezone potujejo prek državne meje večinoma državljani EU, EGP in Švice ter njihovi družinski člani, pri katerih pa se praviloma opravlja samo temeljna mejna kontrola. Zakonik tudi določa delno opustitev mejne kontrole zaradi izjemnih in nepredvidljivih okoliščin, kadar nepredvidljivi dogodki privedejo do tako gostega prometa, da je čakalna doba na mejnem prehodu predolga." Podrobneje Pavlihove pobude niso želeli komentirati.

A Pavliha svojega predloga ne umika. "Z njim mislim zelo resno, ker očitno nimamo druge izbire. Sicer pa sem kot pravnik dolžan pozivati k striktnemu spoštovanju predpisov." Zaostritev mejnega režima zanj torej ni še en "bogokleten poziv", pač pa preprosto in logično dejstvo. Omenjeni poslanec je sicer januarja lani vladi predlagal, naj "javno odsvetuje Slovenkam in Slovencem, da letos preživijo počitnice na Hrvaškem". Takrat niti vlada niti Slovenci Pavlihove pobude niso vzeli resno.

Zahteva po zapiranju meja, ki je bolj instrument hladne vojne kot pa sredstvo odprte politike, ni edini odziv, ki ga je v Sloveniji povzročila enostranska in zagotovo nepremišljena hrvaška uvedba ekološko-ribolovnega območja. Odzivi večine slovenskih političnih strank so bili praviloma ostri, do Hrvaške neprijazni. Predsednik stranke Zares Gregor Golobič je dejal, da "Hrvaška izgublja verodostojnost resne kandidatke za polnopravno članstvo v EU", Katarina Kresal je vlado pozvala k odločnejšim ukrepom, vladna SLS, pravzaprav njena Slovenska narodna zveza, pa je ponovila, da bi moral državni zbor sprejeti posebno resolucijo o pravični meji s Hrvaško. Tudi Jožef Jerovšek (SDS) je dejal, da se bo Hrvaška, če ne bo spremenila sklepa o ekonomsko-ribolovni coni, "praktično sama izločila iz pogajalskega procesa približevanja Evropski uniji". Pričakovano so najdlje stopili pred tedni še enoti poslanci SNS in napovedali razpis posvetovalnega referenduma o vstopu Hrvaške v EU. O podobnem referendumu je sicer že lani govoril Marjan Podobnik.

Kaj lahko pomenijo takšni odzivi? Na prvi pogled so lahko dobro sredstvo političnega in diplomatskega pritiska na nepopustljivo sosedo, hkrati pa tudi usluga vladi, ki mora zaradi predsedovanja EU ubirati bolj diplomatske tone. Slovenska vlada je tako tudi ravnala, diplomatski pritiski iz Bruslja so bili močnejši od tistih, ki so prihajali iz Ljubljane, Ivo Sanader pa je tudi zaradi uradnih evropskih izjav že napovedal oživitev pogajanj. A brambovske izjave slovenskih političnih strank skrivajo populistično past. V trenutku, ko zmerne politične stranke začno zagovarjati radikalnejša politična stališča, ko zasedejo politični prostor, ki ga navadno obvladuje ekstremnejša manjšina, je ta prisiljena k še večji zaostritvi svojih političnih stališč. Nato se proces radikalizacije ponavlja znova in znova, dokler ni vsa politika ujeta v populistične obljube. Recimo v tiste o nedeljivosti Piranskega zaliva, o smiselnosti slovenskega epikontinentalnega pasu, o meji na reki Mirni, o "slovenski" Reki itd. Stališče Marka Pavliha je stališče etabliranega politika, člana poslanske skupine največje opozicijske stranke in ne stališče človeka s politične margine. Predsednik SD Borut Pahor se na mnenja svojega političnega sopotnika ni odzval.

Milan Brglez, predstojnik katedre za mednarodne odnose na ljubljanski fakulteti za družbene vede, pravi, da populizem v mednarodnih odnosih državi pač ne more koristiti. "Politični populizem vedno škodi pogajalskemu procesu o nerešenih vprašanjih. Za prava pogajanja po mednarodnem pravu, ki naj bi vodila do nekega kompromisa, ki bi bil kakorkoli (lahko tudi zgolj simbolno) sprejemljiv za obe strani, velja, da gre vedno za logiko daj-dam, populistična logika pa je logika ničelne vsote (mi dobimo vse, če drugi vse zgubi). Ta logika, ki jo je sicer občasno mogoče vsiliti, nikoli ne privede do trajne, za obe strani legitimne rešitve."

Slovenija ima tudi sama nekaj izkušenj s takšnimi pozivi. Navsezadnje jo je Slobodan Milošević ob razpadanju Jugoslavije skušal kaznovati s pozivi k bojkotu slovenskih izdelkov.