Pozabljena zemlja

Kosovo sem kot problem zaznal kot mladenič v socialističnih časih, med služenjem JLA - v živčnem času afganistanske vojne konec leta 1979 in odhoda Tita v bolnico v začetku leta 1980. Vzgoja v vojski je bila seveda v duhu bratstva in enotnosti. Presenečenje se je zgodilo, ko je albanski vojak na vajah domnevno izgubil puškomitraljez. Seveda so ga pritisnili oficirji KOS. Na koncu je priznal, da ga je zakopal. Nič mi ni bilo jasno, dokler niso leto pozneje, ko sem bil že civilist, izbruhnile demonstracije in oborožena vstaja na Kosovu.

Dve ali tri leta potem sem bil spomladi kot član neke mladinske organizacije prvič na Kosovu. Naokrog so nas vozili v avtobusu, s policijskim spremstvom spredaj in zadaj. Skozi okno smo zrli v številne moške, ki so čepeli ob cesti, kadili in nas sumničavo opazovali, vozili smo se mimo s streli preluknjanih prometnih znakov in hiš, na katerih so se poznali odtisi rafalov. Odsvetovali so nam prosto sprehajanje okrog. Kljub temu smo Slovenci izvedli jogging na zasneženo smučišče na Brezovici (kjer je Bojan Križaj zmagal na državnem prvenstvu). V kratkih hlačah in brez denarja. Vaščani so nas prijazno pozdravljali, premraženosti navkljub smo se peljali s sedežnico na vrh, najedli in napili so nas - ne da bi plačali račun, nazaj nas je peljal Slovenec, ki je tam sklepal neke posle.

Krvavi obračun

Leta 1984 je Cankarjeva založba izdala knjigo Albanci. Med avtorji so bili tudi Albanci s Kosova, ki so, verjetno prvič v povojni Jugoslaviji, javno predstavili svojo plat resnice o srbskem nasilju v času balkanskih vojn in po prvi svetovni vojni, zatiranju v Kraljevini Jugoslaviji, za katero so bili vzrok tudi napadi albanskih upornikov, t. i. kaćancev (kaćti pomeni pobegniti in akti prikazati se), načrtih za etnično očiščenje Kosova in vzrokih za kolaboracijo z Italijani med drugo svetovno vojno. V knjigi je omenjena prva odločitev Kosovarjev, da imajo pravico do samoodločbe vključno s pravico do odcepitve (v smislu bodoče priključitve k Albaniji), sprejeta na ustanovnem sestanku Narodnoosvobodilnega odbora za Kosovo in Metohijo na konferenci v Bujanu čez novo leto 1943-1944. Množični upor na Kosovu proti ponovni vključitvi v Jugoslavijo konec leta 1944 pa je bil, tako kot še nekajkrat v poznejših desetletjih, tudi v knjigi pripisan "kontrarevolucionarnim silam". Jugoslovanska armada ga je krvavo zadušila, Tito je 8. februarja 1945 ukazal uvedbo vojnega stanja na Kosovu, drugi sklep Narodnoosvobodilnega odbora za Kosovo in Metohijo v spremenjeni sestavi pa je leta 1945 sprejel ustrezne sklepe o vključitvi Kosova v Jugoslavijo. S tem so odpadle kalkulacije, da bi v primeru nastanka balkanske (socialistične) federacije bilo Kosovo priključeno k Albaniji, ki je bila tedaj z blagoslovom Sovjetske zveze praktično jugoslovanski protektorat. Knjiga tudi odkrito piše o povojnem nasilju nad Albanci in brezpravnosti, ki je trajalo do Rankovićevega padca leta 1966 in v katerem so bili Albanci na Kosovu definirani kot "peta kolona". Albance so deklarirali za Turke, jih prisiljevali, da so se izseljevali v Turčijo (po nekaterih podatkih več kot 230.000), med t. i. akcijo "zbiranja pušk" pozimi 1955-1956 (povod je bila inscenirana albanska vstaja za priključitev k Albaniji) pa so - po vzoru iz časov Kraljevine Jugoslavije - izvajali hišne preiskave in pretepali ljudi (okrog 30.000, nekaj sto jih je umrlo).

Čeprav se je založba poskušala zavarovati s tem, da je v isti knjigi objavila tudi pripombe recenzentov k posameznim prispevkom, je objava izzvala v tedanji Jugoslaviji burne politične reakcije in napade na pisce.

Novi radikalizem

Ustavne spremembe, sprejete v Skupščini SFRJ 26. decembra 1968, so predvsem okrepile status avtonomnih pokrajin v odnosu do republik: pokrajini dobita ustavni zakon, v zakonodajnem smislu sta izenačeni z republikami. To je veljalo tudi za pravosodne funkcije - uvedba pokrajinskih vrhovnih sodišč, ki sta imeli enake pravice kot republiška. Še naprej je ostala razlika glede ustavne funkcije - pokrajini sta imeli ustavni zakon, ne pa tudi pravice do sprejetja ustave.

Pokrajinama se je s tem priznal status "konstitutivnega elementa federacije", amandmaji pa so bili v bistvu kompromis med radikalnimi kosovskimi zahtevami po lastni republiki (te so bile odkrito izražene v tedanjih razpravah o ustavi na Kosovu) in pa srbskimi (v "porankovičevskem obdobju" sicer zelo previdno izraženimi težnjami), da avtonomni pokrajini ostaneta čim bolj v starem okviru.

Republiški položaj se je okrepil s ponovno uvedbo zbora narodov kot samostojnega zbora skupščine s splošno pristojnostjo. V kontekstu teh sprememb je prišlo do demonstracij na Kosovu leta 1968, kar je bilo na prvi pogled presenetljivo, saj so brionski plenum, reforma in razprava o ustavnih amandmajih dajali upanje, da se bodo razmere spremenile tudi za Albance. Toda hitra gospodarska rast - seveda v kosovskih razmerah - ki se je začela konec petdesetih let z izdatnimi finančnimi injekcijami iz federacije, nenadna sprostitev na vseh področjih, kulturni razcvet, vedno tesnejše sodelovanje Kosova z Albanijo, neuravnotežen razvoj visokega šolstva, nastanek mlade kosovske inteligence, ki je bila, razumljivo, precej romantično usmerjena, obenem pa vpliv tradicije, plemenskih in družinskih povezav, nepotizem, patriarhalna morala, visoka nataliteta, nepisani zakoni, močnejši od pravnega reda, zavožene investicije, vse to je povzročilo zelo protislovno situacijo. Zbirokratizirana in avtoritarna politična elita v pokrajini ji ni bila sposobna vladati. V takih razmerah je prišlo do razprav o ustavnih amandmajih, ki so bile čustveno obarvane. Teza o Kosovu republiki je bila praktično vse do zadnjega v razpravi tudi v ustavni komisiji kosovske skupščine.

Zahteve po večjih pravicah so se radikalizirale, izkoriščalo jih je tudi iredentistično gibanje in to je pripeljalo do demonstracij, katerih pomen pa je kosovsko vodstvo zmanjševalo. Tudi večjega vpliva na jugoslovanski politični sceni tedaj niso imele. V zavest so prišle predvsem kot prvi obroč v verigi velikih mednacionalnih konfliktov in nacionalnih izbruhov ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ki so se nato večkrat ponovili v osemdesetih letih in jih je (tako kot leta 1968) dušila JLA, pa tudi policija, in ki so na koncu pripeljali v Srbiji na oblast Miloševića.

Nihče ni zmogel drugega

Če Srbi niso bili zmožni bremena odgovornosti do Albancev do konca šestdesetih let, enako velja za Albance v naslednjih dveh desetletjih, ko so postali sami vladajoči na Kosovu, Srbi pa manjšina. Morda je bila takrat, v času srbskega "liberalizma" Marka Nikezića in Latinke Perović, zadnja priložnost, da Srbi in Albanci zaživijo skupaj. Dolgoročno gledano pa je kosovski problem - kot danes vemo - postal tista usodna točka, ob kateri se je zlomil koncept ureditve mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji, dograjen z ustavo iz leta 1974. In bil je povod za razpad Jugoslavije, ki so ji sledili srbski obračun z Albanci, množični eksodus s Kosova, intervencija Nata in dolgoletna vojaška in politična zasedba mednarodnih sil, ki je Kosovo spremenila v protektorat. O velikanskem nezaupanju do Albancev v času Jugoslavije priča podatek, da je JLA v primeru zunanjega napada načrtovala zaprtje albanskih vojakov v taborišča.

Leta 1989 sta se slovenska in kosovarska usoda prvič prepletli. Jugoslovanske razmere in boj proti centralizaciji in Miloševiću so 27. februarja 1989 pripeljale slovensko opozicijo in oblast do skupnega nastopa na zborovanju v Cankarjevem domu, ki je bilo namenjeno podpori stavkajočim rudarjem na Kosovu. Takrat je 1300 rudarjev, ki so imeli pri sebi tudi velike količine razstreliva, stavkalo zaradi pričakovanega sprejetja amandmajev k srbski ustavi, s katerimi je bila odpravljena avtonomija na Kosovu. Stavka je trajala od 4. do 27. februarja, ko je bilo na Kosovu uvedeno izredno stanje. Ideja o podpori je prišla iz vrst Odbora za varstvo človekovih pravic (predlagatelji so sprva razmišljali o demonstracijah), predsednik ZSMS Jožef Školč pa jo je prenesel političnemu vrhu. Ta nad demonstracijami v času, ko je bila mitingaška politika v Jugoslaviji na vrhuncu, ni bil navdušen, zato je predlagal zborovanje v Cankarjevem domu. Organizirala ga je SZDL, govorniki na njem pa so bili tako iz vrst oblasti (Kučan) kot opozicije (predstavniki zvez in skupin). Izjavo Proti izrednim razmeram - za mir in sožitje na Kosovu so podpisali predstavniki vseh tedanjih družbenopolitičnih organizacij.

Zborovanje je v Srbiji izzvalo silne reakcije, ocenjevali so, da so se vse sile v Sloveniji združile proti Srbiji in Jugoslaviji, udeleženci velikanskega mitinga v Beogradu 28. junija 1989 pa so zahtevali obračun z albanskimi in slovenskimi voditelji in emotivno jokali, da "Jugoslavija razpada na Kosovu in v Sloveniji". Slovenski predstavniki v zveznih organih, zlasti na sejah predsedstva SFRJ in predsedstva CK ZKJ, so bili deležni hudega, sicer že večkrat preživetega političnega pritiska, ki ga je Kučan že napovedal: "Današnja seja predsedstva CK ZKJ bo takšna, kot jih je bilo to leto že ne vem koliko. Najprej skoncentriran napad, ki ga bodo sprožili Srbi prek Dušana Čkrebića, potem bo tu Slobodan Milošević s svojimi štirimi, petimi stavki, da so oni Jugoslavija, mi pa smo pritepenci, in potem ta orkester, ki ga imajo sedaj od Vojvodine do Črne gore in Makedonije." Seja predsedstva CK ZKJ, o kateri je govoril, je nato trajala štirinajst ur, spremenila pa se je v splošen napad na slovensko politiko.

Kako smo jih pozabili

Zborovanju v Cankarjevem domu je sledila gospodarska vojna Srbije proti Sloveniji, praktično pa tudi prekinitev političnih odnosov. Politični konsenz, dosežen ob zborovanju, sta slovenski opozicija in oblast nato skušali formalizirati v koordinacijskem odboru organizatorjev zbora v Cankarjevem domu in v pisanju skupnega nacionalnega programa, iz katerega pa sta na koncu izšli dve deklaraciji (Majniška in Temeljna listina). Kosovo pa je bilo praktično do današnjih dni v Sloveniji pozabljeno.

Do konca devetdesetih let je mednarodna diplomacija Miloševiću na Kosovu puščala proste roke. Še zlasti po daytonskem sporazumu ga je štela za jugoslovansko notranje vprašanje. Srbske oblasti, Gibanje srbskega odpora in njegovo militantno krilo Božur (ime rože, ki raste na Kosovu) so izvajali srbizacijo in etnično čiščenje, hišne preiskave, mučenja, številne sodne procese in uboje, odpravljeno je bilo albansko šolstvo, Albanci niso smeli prodajati nepremičnin (razen Srbom), začeli so se množično odpuščanje albanske inteligence, izgoni in izseljevanje. Albanci so organizirali ilegalno državo, vključno s šolstvom, izvedli ilegalni plebiscit, razpuščena kosovska skupščina pa je oktobra 1991 razglasila neodvisnost.

A pacifistična politika Ibrahima Rugove je naletela na nasprotovanje znotraj njihovih vrst, leta 1997 je bila organizirana OVK - Osvobodilna vojska Kosova, ki se je navezovala na tradicijo kaćancev. Splet nacionalizma, mafijskih poslov, tihotapljenja ljudi in mamil ter obveznega pobiranja davkov od diaspore je ustvaril temelje današnje kosovske družbe. Spopad s Srbi in razni pokoli (npr. v Drenici konec februarja 1998) so rodili kosovske heroje, med njimi enega od legendarnih voditeljev Adema Jasharija in njegove družine, ki so bili ubiti med pokolom v Donjem Prekazu in Lauši. Atentator na srbskega rektorja prištinske univerze Radivoja Popovića (1997) ima danes sredi Prištine celo postavljen spomenik! Obojestransko nasilje je imelo za posledico srbski eksodus. ZDA so sprva na OVK gledale kot na teroristično organizacijo, potem so jo začele intenzivno podpirati, z njenimi voditelji se je junija 1998 v Juniku blizu albanske meje srečal tudi Richard Holbrook in jih podprl. V OVK so ZDA videle možno uporniško vojsko proti Miloševiću (pozneje se jim je zgodilo kot še marsikje po svetu, niso je mogle več nadzorovati).

Napad na Srbijo

Od poletja 1998 je bila ameriška diplomacija usmerjena v pripravo intervencije, saj so srbske sile z njenimi pripadniki učinkovito obračunavale, kar je sprožilo nov albanski val beguncev, hkrati pa si je veleposlanik ZDA v Makedoniji Christopher Hill prizadeval za kompromis: kosovsko avtonomijo pod suverenostjo Srbije. Ne ta, ne druge misije, ne sporazum v Rambouilletu februarja 1999 niso rodili uspeha. Sporazum je predvideval triletno prehodno obdobje pod Natovo zaščito, ki bi Albancem omogočila samoupravo, samoodločbe pa niso predvideli. Situacija se je zaostrila, marca so umaknili opazovalce, Nato pa se je ob notranji razklanosti ob ameriškem pritisku prvič v zgodovini odločil za napad na suvereno državo, ki ni imel mednarodnega pokritja. Šibka Rusija pod Jelcinom tega ni bila sposobna preprečiti, vojna se je opravičevala s tem, da je treba preprečiti humanitarno katastrofo in da so razmere take kot pod Pol Potom v Kampučiji.

Rusija je zahtevala obsodbo Varnostnega sveta, a je ni dosegla. Varnostni svet se je nekako opravičeval s tezo, da ima poglavitno, ne pa izključne odgovornosti za ohranjanje mednarodne varnosti. Bombardiranje Srbije in srbskih enot na Kosovu, ki se je začelo 24. marca 1999 (v kopensko intervencijo se Nato ni upal spustiti), je sprožilo vzporedno vojno na tleh, katere posledica je bila ravno nasprotna od vojnega cilja: več sto tisoč Albancev je zbežalo v Albanijo, Makedonijo in Črno goro. Begunska kriza je bila velika zlasti v Makedoniji. "Politiki v Bruslju so sprožili vojno in nato odšli na velikonočne počitnice", so tedaj cinično komentirali v Skopju. Po kakšnih 38.000 preletih, več kot 10.000 bombardiranjih in raketiranjih z vojaških ladij v Sredozemlju, katerih posledica so bile t. i. kolateralna škoda med civilnim prebivalstvom in ekološke katastrofe, je Milošević klonil, čeprav jugoslovanska armada ni bila bistveno prizadeta. 10. junija, po 79 dneh bombardiranj, je Nato končal z napadi, ki so ga stali kakšnih 7 milijard dolarjev.

OZN je organizirala civilno upravo - UNMIK pod vodstvom Bernarda Kouchnerja, na Kosovo so prišle mednarodne sile - KFOR. Poskus Rusije, da premesti del enot iz Bosne in Hercegovine in v srbsko korist zavaruje vsaj del ozemlja, ni uspel. Varnostni svet OZN je sprejel resolucijo, ki je danes glavna formalna ovira za razglasitev neodvisnosti, saj govori zgolj o bistveni avtonomiji in ne postavlja pod vprašaj ozemeljske celovitosti Srbije. Kosovo je postalo protektorat, njegova multietičnost je zreducirana na nekaj srbskih enklav ter romskih in turških naselij. Nasilje v pokrajini se je nadaljevalo, gverilska vojna se je širila v Srbijo, kjer jo je z dovoljenjem mednarodne skupnosti zaustavila srbska vojska, in v Makedonijo, kjer so morale posredovati mednarodne sile, makedonske oblasti pa so bile prisiljene sprejeti vrsto kompromisov z makedonskimi Albanci. UCK je bila spremenjena v regularne sile, nasilje se je postopoma umirjalo, v devetih letih pa je na Kosovu nastala groteskna podoba mednarodne uprave, v kateri imajo države, ki Kosovo "upravljajo", vsaka svoje satelitsko naselje, svoje trgovine in lokale.

Leta 2002 smo po zaslugi kolega Pavla Zgage Slovenci dobili Unicefov projekt za reformo kosovskega šolstva. Takrat sem znova začel zahajati na Kosovo. Srbi v prenovi - razen nekaj izjem - niso hoteli sodelovati. Stanovali smo v majhnem hotelu v prištinskih hribih, tja so nas po razdrapanih cestah mimo rezidence - v resnici je šlo kar za njegovo hišo - predsednika Ibrahima Rugove vozili v vojaških džipih in z oboroženim spremstvom. Opazoval sem vse tiste desetine zapitih mednarodnih uradnikov, ki so za dobro plačo prišli na Kosovo reševat svojo usodo, številne civilne organizacije, ki so pristavile svoj lonček in poučevale Kosovarje o tem in onem, nastajanje skorumpiranih albanskih oblasti (o čemer so odkrito govorili učitelji, ki niso imeli več kot 200 evrov plače, od tega pa so morale živeti velike družine). Kakšen problem je samo nastal, ko je bilo treba registrirati avtomobile (med katerimi so bili seveda številni ukradeni)! Na Kosovu država, naj razglasi samostojnost ali ne, ne bo funkcionirala še desetletja, gospodarsko pa v sodobni zgodovini pokrajina tako ni bila nikoli sposobna preživeti. Tam se tako ali drugače obračajo milijarde dolarjev mednarodne pomoči in mafijskega denarja in temu se nihče, ki je vpleten, ne bo hotel odreči. Morebitne strateške zadeve so v resnici drugotnega pomena.

Brez luči na koncu tunela

Kaj torej storiti, kako se opredeliti, kot posameznik in kot država? Slovenci smo se osamosvojili, z Albanci na Kosovu smo v Jugoslaviji delili podobna načela. Osem in več let agonije, ki razen nekaj elitnih restavracij za tujce in kvazidemokracije niso prinesli ničesar, je prav tako preveč. Vendar: sta dve albanski državi "pravični"? Bo kljub sedanji (navidezni?) nezainteresiranosti na obeh straneh ostalo pri tem? Se velikoalbanska ideja ne bo širila v Makedonijo, Srbijo in Črno goro? Kdo bo to preprečil? Srbi so prav tako "naši prijatelji", če uporabim frazo zunanjega ministra. Kaj ni cinično od njih zahtevati, naj se zaradi približevanja EU deklarativno odrečejo Kosovu (ki je v resnici izgubljeno) in si ne prizadevajo, da dobijo vsaj njegov del, čeprav je delitev nepopularna zadeva. Se spomnite povojnega predloga na pariški mirovni konferenci, da bi Svobodno tržaško ozemlje postalo sedma jugoslovanska republika? In bi ob koncu Jugoslavije nekaj desetletij pozneje v mestih večinski Italijani zahtevali samostojno državo, Slovenci in Hrvati bi se temu uprli, mednarodna skupnost bi dala prav Italijanom, vstop Slovenije v EU pa pogojevala s tem, da se Slovenci odrečemo svoji obali? To ni tako fantastičen scenarij, kot se morda zdi na prvi pogled.

S Kosova sem nekoč prinesel dve knjigi. Kolegice Shquipe Gashi o ilegalnem albanskem šolstvu v letih 1990-1991 in 1996-1997, ki govori o brutalnem srbskem obračunu z albansko inteligenco. In knjigo Crucified Kosovo, ki opisuje 76 srbskih kulturnih spomenikov, delno ali v celoti uničenih, kljub "zaščiti" KFOR-a. Dva obraza iste zgodbe. Ameriško priznanje, ki mu bodo neizogibno sledila druga, je realnost. Tudi slovensko. Tu je zgolj vprašanje taktike - da ne bo prehudih zamer. Moralna obveza Slovenije, še posebej njene diplomacije, je širša. Da misli na to, kako bo na tem prostoru čez nekaj let ali desetletij, da pomaga vzpostavljati medsebojno zaupanje inštitucij, ki bodo ščitile civilne, državljanske in ne zgolj nacionalne pravice enih, drugih ali tretjih. Potem bodo morda tako Albanci kot Srbi na knjižnih policah imeli obe omenjeni knjigi, in ne vsak svoje. Pohvale slovenski diplomaciji, da pozna razmere, pa ne bodo le fraza. Za zdaj tisti, ki hočejo slišati relevantno mnenje o t. i. Zahodnem Balkanu, še vedno raje vprašajo Erharda Buseka ali kakšnega drugega Avstrijca kot pa slovenske diplomate.