Poslanci brez integralnega teksta

Predsednik slovenske vlade Janez Janša je na torkovem zasedanju državnega zbora, ki je ratificiral Lizbonsko pogodbo, dejal: "Evropska unija z Lizbonsko pogodbo dobiva instrument, na podlagi katerega ne bo sposobna samo bolj učinkovito urejati odnosov med državami članicami, graditi skupne politike in povečevati integracijo, ampak je to instrument, ki bo Evropski uniji omogočal, da bo bistveno bolj učinkovita tudi navzven," ter dodal, da upa v uspešen potek ratifikacijskih postopkov tudi v drugih državah članicah EU. Pogodba je v dobršni meri vsebinsko enak dokument, kot je bila Pogodba o ustavi za Evropo. Čeprav Lizbonska pogodba dejansko odraža duha in črko neuspele Pogodbe o ustavi za Evropo, ki je prišla v nacionalne parlamente v obliki integralnega besedila, pa je dokument, ki ga zdaj ratificirajo nacionalni parlamenti, sestavljenka iz sedaj še veljavne Pogodbe o Evropski uniji (v glavnem "maastrichtske pogodbe") in Pogodbe o delovanju Evropske unije (v bistvu "rimske pogodbe") in zato manj pregledna. Integralnega besedila še ni.

Toda tako sestavljena pogodba ni zmotila madžarskih poslancev, ki so jo ratificirali že 17. decembra lani, in ne slovenskih, ki so jo potrdili brez večjih pomislekov, čeprav bo njeno uresničevanje globoko poseglo v vsakdanje politično in gospodarsko življenje članic Evropske unije. Le v stranki Zares so vseskozi opozarjali, da se z ratifikacijo ne mudi, saj je še leto dni časa pred iztekom roka, ki si ga je zadala Evropska unija, in da je pomemben dokument, ki bo vplival na življenja vsakega "povprečnega državljana", treba temeljiteje predebatirati ter omogočiti strokovni javnosti, da pove svoje. Tudi zato so v tej stranki pred kratkim izdali prevod "Vodnika po Lizbonski pogodbi", ki ga je napisal Andrew Duff, evropski poslanec (ALDE), ki je predsednika slovenske vlade Janšo v Evropskem parlamentu opozoril skladno s sklepi iz Nice, da mora biti odločanje pregledno, tako pa ne more biti brez integralnega besedila Lizbonske pogodbe. Delček tega primanjkljaja so nadoknadili v stranki Zares z Vodnikom. Dr. Felicita Medved nam je dejala, da so se za prevod (ta je objavljen na medmrežni strani stranke Zares) odločili, ker "v Sloveniji dejansko ni bilo širše razprave o pogodbi, ki bi po našem mnenju pred ratifikacijo morala potekati. Mislim, da smo s tem ponudili zainteresirani slovenski publiki več kot druge stranke in tudi vlada".

Integralno besedilo pogodbe je namreč doslej objavila zgolj švedska vlada, ki pa se bo morebiti morala prav zato odločiti za razpis posvetovalnega referenduma. Slovenska vlada se za ta korak, ki bi znal biti tvegan, ni odločila. Tudi poslancem in poslankam, kot nam je povedal vodja poslanske skupine Socialdemokratov Miran Potrč, vlada "ni dala na razpolago bolj kvalitetnih podlag za odločanje. Nismo namreč dobili čistopisa Lizbonske pogodbe oziroma povezanega besedila starih pogodb, ki se spreminjajo. To kaže na malomaren in neodgovoren odnos vlade in tudi vodstva državnega zbora do poslank in poslancev. Na to sem opozoril tudi v razpravi v državnem zboru. Ustrezno gradivo, da bi natančno vedeli, kaj je vsebina pogodbe, bi moralo biti dostopno za kvalitetno odločanje. Ni res, da nam vlada tega ne bi mogla zagotoviti."

Če je na Švedskem poskrbela za integralno besedilo vlada, pa je Nemce presenetil neki študent, ki je pogodbo objavil za nemško govoreče na medmrežju. Na spletnih straneh lahko najdete tudi angleško verzijo pogodbe, neuradno sicer, vendar je na njo opozoril na seji parlamentarnega odbora za zunanje zadeve zunanji minister dr. Dimitrij Rupel rekoč: "Sicer pa je mogoče, vsaj mislim, dobiti konsolidirano verzijo tudi v angleški obliki na internetu. Za popravke na enem mestu pa se lahko oglasite pri kolegici Drenikovi, morda vam ona za majhno kompenzacijo, za kakšno kosilo ali kaj takšnega, odstopi svoj softver," in še dodal, da slovenska vlada premore neko obliko konsolidirane pogodbe, z njeno pripravo je kar nekaj dela. "Naša kolegica, ki sedi poleg mene, pravi, da je bilo s tem dela za en vikend. Uradno pa takšne konsolidirane verzije še ni. Dobili jo bomo, ko jo bo potrdil Svet."

Takšen lahkoten odnos do temeljne listine EU bržkone dokazuje, da je njeno sprejemanje predvsem stvar ožjih političnih elit. Tudi anketa, ki jo je takoj po ratifikaciji med poslanci naredila POP TV, je pokazala zelo borno poznavanje njene vsebine. Se pa takšen odnos lahko tudi maščuje, kar dokazuje tudi ratificiranje Pogodbe o ustavi za Evropo, pa čeprav si EU česa takšnega z Lizbonsko pogodbo ne sme privoščiti. Na to nevarnost opozarja dr. Zlatko Šabić, profesor na FDV, ki meni, da če bodo evroskeptiki "prepričljivi v svoji argumentaciji - in vsaj v Veliki Britaniji so pritiski veliki - se utegne zgoditi še kje kak referendum. Lizbonska pogodba pa je pomemben zaključek dolgotrajnega poglabljanja evropskega integracijskega procesa. Če še ta pogodba pade, utegne Evropska unija dejansko zapasti v krizo. Zato mi je toliko bolj nerazumljivo, da se politične elite obnašajo, kot da je ratifikacija rutina".

Krivde za neuspeh pač ne bo moč pripisati Komisiji EU, ampak državam članicam, ki so dovolile, da "poteka proces ratifikacije brez prečiščenega besedila, je tvegano ignoriranje javnosti. Če je državam članicam vseeno, v kakšni obliki je pogodba predstavljena javnosti v času ratifikacije, kaj naj si o svojih vladah in njihovih namenih mislijo povprečni državljani? S takim odnosom se dobesedno na pladnju ponujajo argumenti evroskeptikom," opozarja Šabič. Slovenija, ki je pohitela z ratifikacijo neintegralnega besedila pogodbe, da bi bila zgled drugim, pa to zagotovo ne more biti.