Stopicljanje na mrtvi točki

Inflacija pogosto spominja na nekakšno vojno. Politiki in ekonomisti jo razglašajo za hudičevo seme tržnega gospodarstva, ki ga je vredno v kali zatreti. Toda hkrati s svojim ukrepanjem in razlagami inflaciji celo prikrito pomagajo, da vedno znova preživi. Zato bo parlamentarna razprava o vzrokih in krivcih za našo inflacijo še največ povedala o samih politikih in o ekonomistih, ki stojijo za njihovimi hrbti. Inflacija je lahko torišče teoretskih sporov, slabo pa je, če postane predmet političnih bojev. Pri stabilizacijski antiinflacijski politiki sta namreč nujna politično sodelovanje in koordinirana akcija vlade in BS pa socialnih partnerjev in družbeno odgovornih menedžerjev. Inflacija je danes globalni pojav, ob katerem je nujno predvsem lokalno ukrepanje.

Slovensko razpravljanje o inflaciji je treba premakniti z mrtve točke številnih sterilnih razlag in sporov o vzrokih inflacije. Danes vemo, da je bila rast cen življenjskih potrebščin leta 2007 kar 5,6-odstotna in da se nevaren inflacijski pospešek, nekaj tudi zaradi statističnih razlogov, nadaljuje še prve mesece letošnjega leta. Inflacija je dvakrat višja kot leto poprej, poganjajo pa jo predvsem trije vzroki. Visoke cene nafte in primarnih surovin, nadpovprečno visoke cene hrane in nazadnje tudi spremembe relativnih cen na drugih področjih, kot so na primer storitve. Prvega povezujemo z zunanjimi šoki, druga dva pa s strukturnimi elementi domačega gospodarstva. Vlada je zlasti poudarila neučinkovitost živilskopredelovalne industrije in oligopolno tržno strukturo trgovine z živili. V ozadju so ostale bolj sofisticirane inflacijske dileme. Tu mislimo na pretirano monetizacijo gospodarstva zaradi hitrega zadolževanja javnega in zasebnega sektorja, pa bolj prociklično kot stabilizacijsko fiskalno politiko države, ki stavi predvsem na hitro gospodarsko rast na meji vzdržne brezposelnosti. Tu je tudi zmanjšanje zaupanja v institucije in nosilce ekonomskih politik, ki nazadnje povzroča naraščajoča inflacijska pričakovanja in podobno.

Toda vse skupaj lahko damo v skupen koš, če sedanji inflaciji priznamo zapletenejše in globlje ozadje, kot ga trenutno slika bruseljsko-frankfurtska naveza Barroso-Trichet. Gre preprosto za sklep, da smo na začetku globalnega zgodovinskega inflacijskega obdobja. Zato se moramo sprijazniti z višjimi inflacijskimi stopnjami in hkrati s kompleksnimi antiinflacijskimi ukrepi. Prav tako ta trenutek ni posebno produktivno izgubljati čas z iskanjem krivcev za to, da zamujamo pri antiinflacijskih usmeritvah, in ugotavljanjem, kdo je pri tem bolj odgovoren, BS ali vlada. Zagata je namreč precejšnja. BS je formalno odgovorna za inflacijske cilje, toda dejansko nima moči, ker ima protiinflacijska orodja v rokah ECB. Vlada pa lahko ukrepa, toda njeni posegi so manj učinkoviti, bolj posredni in dolgoročni. Poti do pametne politike boja proti inflaciji zato ni lahko najti.

Evropske in ameriške inflacijske lekcije so razmeroma znane in pomembne. Načeloma imamo dva temeljna pristopa v stabilizacijskih programih. Prvi verjame v široke diskrecijske ukrepe centralnih bank in vlad, drugi prisega na očiščevalno in samodejno delovanje trgov in omejeno delovanje monetarne politike. V obdobju 1960-1974 so prevladovali aktivna protiinflacijska politika, vladni fiskalni intervencionizem in razmeroma pasivna vloga centralnih bank. Toda naftni inflacijski šoki so povzročili stagflacijske procese in keynesianizem je idejno ter politično bankrotiral. Osemdeseta leta so zato uveljavila idejo ekonomskega liberalizma in poudarjene antiinflacijske vloge centralne banke. Antiinflacijska politika postavlja v ospredje samodejno delovanje trgov, zlasti trga dela. Fiskalna politika temelji predvsem na avtomatskih stabilizatorjih in celo samostojne centralne banke z osrednjim mehanizmom obrestnih mer skrbijo za čim bolj samodejno vzdrževanje ciljne inflacije. Namesto antiinflacijskega aktivizma imamo tako samodejne tržne in institucionalne mehanizme uravnavanja inflacije, nekakšno novo delovanje Sayevega zakona v Friedmanovi monetaristični preobleki.

Nova antiinflacijska doktrina je bila enako dobro sprejeta z leve in desne strani. Vzemimo angleške laburiste, ki s svojo "tretjo potjo" v marsičem kažejo luč oznanjenja tudi Pahorjevim Socialnim demokratom. Svojo novo keynesiansko makroekonomijo so tesno prilepili na postmonetaristično inflacijsko doktrino. Cilj je doseči cenovno stabilnost ob hkratni najvišji možni vzdržni gospodarski rasti. Mervin King, guverner angleške centralne banke, je to povezanost leta 2003 simpatično označil kot obdobje lepega, "NICE decade" (non-inflationary continuous expansion). In kar je najbolj bistveno, aktivistično stabilizacijsko politiko zamenjujejo preprosti antiinflacijski cilji in minimiziranje diskrecijskih ukrepov. Gre za staro Friedmanovo priporočilo (1940) in sodobno razumevanje tržno naravnanih protiinflacijskih metod (Taylorjevo pravilo, 1999). Toda ali to velja tudi za prihajajoče obdobje višje svetovne inflacije? Boj proti kronični inflaciji (Argentina, Izrael, Mehika ...) v osemdesetih letih ponuja še tri nasvete. Antiinflacijski programi morajo biti heterodoksni in prilagojeni danim razmeram, upoštevati morajo sposobnosti strukturnega prilagajanja in notranji politični konsenz.

Kakšni so skupni nauki za slovensko antiinflacijsko zgodbo? Ne potrebujemo niti jurišnih odredov znotraj političnih strank niti zvrhanega koša diskrecijskih ukrepov. Prvo vodi v politično spodbujanje inflacije, drugo je v nasprotju z optimalnim sistemskim pristopom. Politični konsenz v bistvu predvideva skupno platformo vseh najpomembnejših deležnikov glede protiinflacijske strategije, podobno kot smo to dosegli leta 2003. Nabor ukrepov mora poudariti čim bolj samodejne, stabilne in predvidljive protiinflacijske mehanizme. Kredibilnost institucij in zaupanje sta ključ do stabilizacije cen. Rdeča nit vseh stabilizacijskih procesov pa so tržne in strukturne reforme.

Inflacija je bolj podobna podnebnim spremembam kot enkratnim naravnim nesrečam. Zahteva kontinuiran proces reformnih izboljšav, toda skrben nadzor in občutek za pravo mero ukrepanja. Brezglava antiinflacijska politika lahko zato povzroči več škode kot koristi.