Podobnikovo sprenevedanje

Računsko sodišče je po ustavi najvišji organ kontrole javne porabe v državi. Ko torej tako pomemben organ ugotovi, da je bilo po krivdi ministrstva za okolje in prostor državljanom v štirih letih zaračunanih za skoraj osem milijonov evrov preveč dajatev za odvoz smeti, je to skrajno resna zadeva. Še huje je, ko ugotovi, da ministrstvo kljub pozivom ni odpravilo pomanjkljivosti, zaradi katerih je do takšnega oškodovanja sploh lahko prišlo. Ministrstvo ni poskrbelo niti za to, da bi državljanom škodo poravnalo, kaj šele, da bi se ob dokazih pokesalo. Računskemu sodišču ob tako malomarnem ravnanju ni preostalo drugega kot poziv predsedniku vlade, naj Janeza Podobnika razreši s funkcije ministra. Za kako hud ukrep gre, pove podatek, da se je sodišče v vsej svoji zgodovini zanj odločilo le petkrat, od tega trikrat v mandatu prejšnjega predsednika Vojka Antončiča in dvakrat v mandatu sedanjega predsednika Igorja Šoltesa. K razrešitvi odgovorne osebe je na primer pozvalo v primeru davčne uprave, podjetja VO-KA in slovenjegraške bolnišnice. Še nikoli pa se ni zgodilo, da bi pozvalo k razrešitvi ministra. Ker sodišče takšnega poziva ne izreče na pamet, ampak na osnovi tehtnih argumentov, bi od predsednika vlade pričakovali, da ga bo brezpogojno upošteval. Vendar Janez Janša te namere ni pokazal. Nasprotno. Prepričuje nas, da gre za napake, storjene v mandatu prejšnje vlade, zato odgovornosti zanje ne more nositi sedanji minister. Priznava sicer, da je ministrstvo "najbrž naredilo napako, ker se ni pravočasno odzvalo na poziv računskega sodišča", da pa so "naknadno kooperativno sodelovali in računskemu sodišču zadevo pojasnili". Zaključuje, da se bo o tem, kako ukrepati, odločil šele, ko bo dobil ministrovo pisno pojasnilo.

Še bolj se spreneveda Podobnik. Zavrača vse očitke, tudi tistega, da je ministrstvo zamudilo rok za oddajo odzivnega poročila, v katerem je bilo dolžno navesti, kako in do kdaj namerava odpraviti napake. Ker je prepričan v svojo nedolžnost, s funkcije ne namerava odstopiti, dvomi pa tudi, da se bo za razrešitev odločil premier. A dejstva kažejo, da Podobnik zavestno zavaja javnost.

Usluga županom

Zakon o varstvu okolja je jasen: "Povzročitelj onesnaževanja je dolžan plačati okoljske dajatve, s katerimi se obdavčuje onesnaževanje okolja. Okoljske dajatve so prihodek proračuna države." Denar, ki ga zavezanec za pobiranje okoljske dajatve (na primer javno podjetje Snaga) pobere od občanov, bi moral biti nakazan v državni proračun, od tam pa bi ga ministrstvo za okolje prek javnega razpisa odstopilo občinam za investicije v programe varstva okolja, pri čemer bi morale občine izvedbo investicij dokazati. Namesto tega ministrstvo že leta dopušča bližnjico, po kateri okoljske dajatve ne gredo v proračun, pač pa jih zavezanci nakazujejo direktno v občinske proračune. Ker se ministrstvo s takšnim sistemom izogne vsakoletnemu javnemu razpisu, se zdi rešitev na prvi pogled logična. Težava je, ker je tak obvod netransparenten, nepravičen, predvsem pa v nasprotju z zakonom in uredbo o okoljski dajatvi. Ta obvod je mogoče izvajati samo zato, ker sta ga s podaljševanjem prehodnih določb uredbe zavestno dopuščali tako prejšnja kot sedanja vlada.

Janševa vlada je sicer nakazala drugačno politiko, ko je pustila, da so se prehodne določbe s 1. januarjem 2007 iztekle, tako da se je denar končno začel stekati v državni proračun. Toda le dobrega pol leta pozneje, točneje 7. avgusta 2007, je vlada na pobudo ministrstva za okolje v uredbo znova vključila sporne prehodne določbe, po katerih gre denar spet direktno v občinske proračune. Vlada se je za ta korak odločila, čeprav jo je računsko sodišče opozorilo na spornost tovrstnega početja. Da stvari smrdijo, je namreč znano že več let. Naj spomnimo, da je parlamentarna komisija za nadzor javnih financ oktobra 2003, ko ji je predsedoval še Andrej Bajuk, ministrstvo za okolje pozvala, naj oceni učinkovitost in pravilnost sistema zaračunavanja okoljskih dajatev. A ministrstvo poziva ni upoštevalo. Preslišalo je tudi poziv računskega sodišča julija 2005, naj predstavi, kako namerava ukrepati zaradi neusklajene sistemske ureditve pri zaračunavanju okoljskih dajatev. Podobnik je vztrajal, da so avgusta 2007 v uredbo vnesli prehodne določbe, in to celo potem, ko te že nekaj mesecev niso več veljale. Takšno ravnanje ni sporno le z vsebinskega, ampak tudi s pravnega vidika. V pravni državi naj bi pravila igre odrejali zakoni in uredbe, ne pa prehodne določbe, ki jih arbitrarno podaljšujejo, odstranjujejo in spet dodajajo.

Zakaj je Podobnik vztrajal pri vrnitvi uredbe v stari sistem, po katerem gre državna dajatev neposredno v občinske proračune, ni jasno. Domnevno zato, ker naj bi nanj pritiskal županski lobi. Ustavno sodišče je namreč pred leti razveljavilo več občinskih odlokov o okoljskih dajatvah in morda je Podobnik občinam želel narediti uslugo. Ta teorija je toliko bolj verjetna, ker velik del županov prihaja iz vrst SLS.

Podobnikova bližnjica

Ključno je seveda vprašanje, zakaj je obvod, ki izključuje državo, tako nevaren. Največja slabost bližnjice je, da ni jasno, kdo je pravzaprav odgovoren, če občani za odvoz smeti plačajo preveč. Občina v sedanji situaciji reče: ne vem, ali smo dobili plačano preveč ali premalo, zato poračuna ne moremo narediti. Upravljalec odlagališča reče: jaz občanu ne morem vrniti ničesar, ker ima denar občina. Država pa reče: to ni moja stvar, ampak stvar občine.

Argument ministrstva, da so lani (v obdobju, ko prehodne določbe niso veljale in so se dajatve stekale v državni proračun) pripravili dokumentacijo za razpis, s katerim bi denar iz državnega proračuna razdelili med občine, vendar na koncu razpisa niso objavili, ker so ugotovili, da bi ves denar pobrale večje občine, ne vzdrži resne presoje. Po zakonu o varstvu okolja je namreč vsaka občina upravičena do takšne okoljske dajatve, kakršna je zbrana na njenem območju, če seveda dokaže, da denar vlaga v okoljske investicije. Če bi torej prek razpisa do denarja lahko prišle le velike občine, bi to pomenilo, da je razpis v nasprotju z zakonom, zato bi ga morali razveljaviti, pravi vrhovni državni revizor Samo Jereb. Prav tako ne vzdrži argument državnega sekretarja na ministrstvu za okolje Radovana Tavzesa, češ da je vseeno, po kakšni poti občine pridejo do denarja - prek razpisa ali direktno. "Vlada se je odločila, da ga odstopi občinam, kar je administrativni ovinek manj, kot če bi ga jim razdelila na razpisu," je izjavil Tavzes. Predsednik računskega sodišča Igor Šoltes je nad izjavo zgrožen: "To je tako, kot bi rekel, da bo vozil sto kilometrov na uro, namesto predpisanih šestdeset, ker bo tako hitreje prišel na cilj."

Ne vzdrži niti argument ministrstva, da preseženih sredstev, pobranih za dajatve, ni treba vračati, ker so jih občine tako ali tako porabile za investicije v okolje. Če bi to držalo, bi lahko državljanom za odvoz smeti zaračunavali tudi po milijon ali več evrov mesečno. A to bi bil absurd. Pobrati in investirati je dovoljeno samo dajatve, ki so odmerjene po formuli, predpisani z zakonom!

Do kako hudih posledic lahko pripelje Podobnikova bližnjica, je pokazala revizija računskega sodišča o pravilnosti in smotrnosti zaračunavanja in porabe takse za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov v letih od 2002 do 2005. Revizorji so preverjali indice v zvezi z nesorazmernimi in previsokimi zneski okoljskih dajatev, ki so bile zaračunane občanom, pri čemer so poleg mariborskega javnega podjetja Snaga revidirali še mestno občino Maribor in ministrstvo za okolje. Ugotovitve revizorjev, ki so jih javnosti predstavili avgusta lani, so bile šokantne. Snaga je občanom v letih 2002, 2003 in 2004 zaračunala za 2,3 milijona evrov preveč. Mestna občina Maribor, ki je sredstva okoljskih dajatev prejela za financiranje investicij v infrastrukturo, pa do konca leta 2005 Snagi ni vrnila presežka zbranih okoljskih dajatev.

Danes je znano, da Mariborčani še vedno niso bili deležni poračuna, saj sta Snaga in občina šele pred kratkim sklenili pogodbo, po kateri se bodo poračuni začeli izvajali z letošnjim marcem. Računsko sodišče je občini in Snagi izreklo negativno mnenje v zvezi s pravilnostjo poslovanja pri zaračunavanju in porabi sredstev okoljske dajatve, ministrstvu za okolje pa naročilo izvedbo sedmih popravljalnih ukrepov: izdelavo navodil o izvedbi poračuna, izdelavo navodil o načinu zaračunavanja, vzpostavitev notranjih kontrol pri nadzoru pravilnosti zaračunavanja dajatev, predložitev sprememb uredbe o okoljski dajatvi glede prve odmere, mesečne akontacije in postopka odstopa dajatve, predložitev sprememb uredbe o cenah, vključitev dajatve v ceno storitve javne gospodarske službe ter izdelavo seznama razlik za posamezne zavezance. Pričakovali bi, da bo ministrstvo navodilo izpolnilo. Toda od sedmih zahtevanih ukrepov je uresničilo samo enega - računskemu sodišču je posredovalo le seznam presežka plačanih dajatev, pa še to po izteku skrajnih rokov.

Zamujeni roki

Ministrstvo je imelo za pripravo odzivnega poročila na voljo 90 dni, kar je najdaljši rok, ki ga sme določiti računsko sodišče. Kljub temu do 19. novembra lani, ko se je rok iztekel, poročila ni oddalo, prav tako pa sodišča tudi ni uradno zaprosilo za podaljšanje roka. Sodišče je zato ministrstvo opozorilo, da mora poročilo oddati v petnajstih dneh, saj bo sicer avtomatsko prišlo do hude kršitve obveznosti dobrega poslovanja. In kaj so naredili na ministrstvu? Prvi del poročila so na pošto oddali na dan poteka petnajstdnevnega roka, drugi del pa šele dan po preteku tega roka. Sodišču tako ni preostalo drugega kot poziv k razrešitvi ministra. Iz seznama, ki ga je sodišču posredovalo ministrstvo, je razvidno, da je bilo na ravni države v štirih letih (od leta 2002 do vključno leta 2005) državljanom pobranih kar za 7,8 milijona evrov preveč dajatev za odvoz smeti. Janšev izgovor, češ da je do nepravilnosti prišlo še v mandatu prejšnjega ministra, je tu brezpredmeten. Računsko sodišče k razrešitvi Podobnika namreč ni pozvalo zaradi omenjenih 7,8 milijona evrov, pač pa zato, ker v treh letih mandata ni naredil nič, da bi spremenil sistem, zaradi katerega do takšnega oškodovanja sploh lahko prihaja. Ali kot pravi Šoltes: "Res je, da revidirano obdobje zajema delovanje dveh ministrstev, vendar je bila neizvedba popravljanih ukrepov odločilno dejstvo, na podlagi katerega smo izdali poziv za razrešitev ministra. Ker ministrstvo za okolje in prostor na podlagi v avgustu izdelanega revizijskega poročila ni odpravilo ugotovljenih nepravilnosti oziroma nesmotrnosti, smo ocenili, da gre za hudo kršitev obveznosti dobrega poslovanja."

Kakšen je možen epilog? Podobnik bo predsedniku vlade najverjetneje poslal načrt dejavnosti, v katerem bo navedel popravljalne ukrepe, pri čemer bo roke za izvedbo večine ukrepov postavil v čas po parlamentarnih volitvah. Natanko tak načrt je namreč pred kratkim posredoval računskemu sodišču. S tem bo poskrbljeno za vtis, da je ministrstvo napake voljno odpraviti, dejansko reševanje problema pa bo preloženo na naslednjo vladno garnituro.