Doktor sprevračanja

Minister Dimitrij Rupel je leta 1976 v Bostonu doktoriral iz socioloških znanosti, v času znanstvenega delovanja pa se je ukvarjal s sociologijo kulture in umetnosti. A Rupel ne bi smel biti le doktor sociologije, saj je hkrati tudi zelo uspešen spin doktor, strokovnjak za odnose z javnostmi, ki se z obratom pozornosti praviloma izvleče iz zanj neugodnega položaja.

Kaj se je zgodilo, ko je Dnevnik objavil zapisnik s sestanka med ameriškimi in slovenskim diplomatom? Namesto da bi politika in javnost razpravljali o ameriških smernicah, o ameriških željah in zahtevah ter o odgovorih slovenske zunanje politike, so politiki, strokovnjaki in tudi novinarji začeli govoriti o izdaji državnih skrivnosti, o krivcih, o državotvornosti, iskali so se agente tujih tajnih služb in družine, ki škodujejo Sloveniji. Ruplu je obrat popolnoma uspel, s sporno preiskavo je sicer poteptal nekaj človekovih pravic, a velik del Slovenije je na zaupni diplomatski zapisnik, ki sicer ne nosi oznake zaupnosti, "pozabil". Ruplovo ministrstvo je samo zato, da bi odvrnilo pozornost od dokumenta, katerega razkritje Sloveniji, kot pravi minister sam, "ni povzročilo kakšne velike škode", zgolj politično, kršilo pravice do informacijske zasebnosti najmanj enega uslužbenca na ministrstvu za zunanje zadeve.

Takšne preusmeritve pozornosti so sicer stalnica Ruplove politične kariere. Ko se je sredi mandata prejšnje vlade zaplezal z diplomatsko akademijo, on in njegovi politični sopotniki v javnosti niso razmišljali o spornosti dodeljevanja proračunskih sredstev, pač pa so govorili o temnih silah, ki stopajo iz ozadja. Tako je Rupel, takrat še minister v vladi Antona Ropa, oktobra 2003 v pismu Izvensodni proces zapisal, da nekdo "izganja še zadnje predstavnike politike, ki je dosegla osamosvojitev Slovenije pred dvanajstimi leti. In kdo to vodi? Vlada? Vlada v Vladi zoper Vlado?" Ruplu in slovenski državi naj bi bile sicer nasprotovale rdeče sile kontinuitete, ki naj bi jih bil vodil nekdanji predsednik Milan Kučan. Pravi krivec za sporno obljubo o dodelitvi proračunskih sredstev je torej poskušal pozornost s suma zlorabe uradnega položaja speljati na polje političnih zarot.

Podobno je bilo slaba tri leta pozneje, poleti 2006, ko je zunanje ministrstvo podprlo predlagani kompromis o dvojezični topografiji na avstrijskem Koroškem, ki v Avstriji ni dobil zadostne politične podpore. Konec junija se je v javnosti pojavila informacija o pogovoru med predstavniki slovenske in avstrijske vlade, ki je dokazovala, da naj bi se bil Rupel dogovarjal s tistim delom avstrijske politike, ki je manjšini ponudil manj, kot bi ji lahko. Rupel je takrat svoje kritike obtožil, da rušijo "zgodovinski sporazum", na ministrstvu pa so začeli preiskavo, kdo je Karlu Smolletu, predsedniku Narodnega sveta koroških Slovencev, razkril podatke o diplomatskih pogovorih na Dunaju. In politika še enkrat ni razpravljala, kako to, da so slovenski diplomati podpirali sporazum, ki mu je nasprotoval del slovenske manjšine in ki je nazadnje ostal brez podpore tudi med avstrijskimi strankami, pač pa je bila pozornost usmerjena na vprašanje, zakaj z ministrstva odtekajo informacije. Ni bila pomembna vsebina sporazuma, pač pa forma, ki se je pojavila v javnosti. "Torej ne gre le za 'izdajo zaupnosti', ampak za nasilen političen konstrukt, ki naj bi diskvalificiral MZZ, njegovega ministra in veleposlanika, posredno pa celo vlado in koalicijo," je Rupel takrat zapisal v pismu poslanskemu kolegu Jožefu Jerovšku.

Vendar se Rupel v nečem bistveno razlikuje od klasičnih spin doktorjev. Zanj preusmeritev pozornosti ni zgolj tehnika politične propagande, pač pa pri njej praviloma uporablja ultimativen argument o blaginji slovenske države, tisti, ki opozarjajo na njegove politične napake, tako postanejo sovražniki Slovenije. Izdajalci, tatovi zaupnih dokumentov, predstavniki nekega drugega časa. Takšna, manihejska logika je zelo enostavna in prepričljiva, ne gre zgolj za preusmerjanje pozornosti, pač pa za branjenje Slovenije. Tako je Rupel v času približevanja Natu dejal, da "nasprotniki Nata (ali EU) na neki način ne delajo težav le vladi, ampak vsej državi ... Kdor nasprotuje vladi, v tem primeru nasprotuje državi." Ergo - tisti, ki razkrivajo zapise o diplomatskih pogovorih, javnosti ne obveščajo o morebitnih pritiskih ZDA na Slovenijo, pač pa izdajajo državne skrivnosti in kradejo lastnino ministrstva. Tisti državni tožilec, ki je zaradi diplomatske akademije ovadil ministra Rupla, se ni odločil na podlagi utemeljenega suma, pač pa zato, ker so mu tako prišepnili Sloveniji nenaklonjeni politični botri. In tisti, ki so opozarjali, da bomo zaradi Nata povečevali vojaški proračun, da bomo slovenske vojake pošiljali na vojaške misije zunaj Evrope in da bomo pristali tudi v Iraku, niso postavljali legitimnih vprašanj o smiselnosti povezav z vojaškim paktom, pač pa so želeli škodovati Sloveniji. Ko Rupel poskuša preusmeriti pozornost javnosti, torej ne uporablja mehkih metod politične propagande, pač pa se vedno zateče k argumentu državotvornosti. Težava je le v tem, da sta praviloma minister in vladajoča politika tista, ki določata, kaj je državotvorno, tisti, ki takšno politiko kritizirajo, ki o njej pišejo kritične članke, pa ne.

Preden je veleposlanik Rupel januarja 2000 postal minister v Drnovškovi vladi, je v Sobotni prilogi Dela v svojih člankih večkrat kritiziral slovensko zunanjo politiko in posredno tedanjega zunanjega ministra Borisa Frleca. Takrat je s položaja veleposlanika javno napadel svojega šefa. Leta 2000 Rupla niso obtožili, da škoduje Sloveniji, pač pa je za nagrado dobil položaj zunanjega ministra.