Darja Kocbek

2. 3. 2008  |  Mladina 8  |  Politika

Odkrivanje tople vode

Zakaj v Sloveniji politika kaže s prstom na izvajalce v gradbeništvu, ko pa je ona tista, ki pripravlja razpise, oddaja javna naročila in nastavlja direktorje Darsa?

Rajko Siročič je moral - uradno zaradi podražitev predora Šentvid - oktobra lani zapustiti mesto predsednika uprave Darsa.

Rajko Siročič je moral - uradno zaradi podražitev predora Šentvid - oktobra lani zapustiti mesto predsednika uprave Darsa.
© Matej Leskovšek

Javna naročila niso postranski dogodek za državo. Zgolj za predstavo: slovenska javna in državna podjetja, ministrstva, občine, javni zavodi in drugi zavezanci so po zakonu o javnih naročilih od leta 2001 do 2006 prek javnih razpisov razdelili gradbenim podjetjem, dobaviteljem opreme in različnega drugega blaga in storitev 2878 milijard nekdanjih tolarjev ali 12,2 milijarde evrov. Znesek 2878 milijard tolarjev ali 12,2 milijarde evrov ustreza v povprečju 30,5 odstotka vsega denarja v državnem proračunu, ki ga je imelo na voljo ministrstvo za finance.

Od 2878 milijard tolarjev oziroma 12,2 milijarde evrov je bilo 1674 milijard tolarjev oziroma 7,2 milijarde evrov razdeljenih v štirih letih, ko sta bili na oblasti vladi Janeza Drnovška in Antona Ropa, v dveh letih, ko je na oblasti vlada SDS Janeza Janše, pa 1204 milijard tolarjev oziroma 5 milijard evrov. V času vlade Janeza Drnovška in Antona Ropa je znesek denarja, ki je bil razdeljen prek javnih naročil, ustrezal 29 odstotkom denarja, ki je bil na voljo v državnem proračunu, v času vlade Janeza Janše pa 33,7 odstotka - s tem, da je bil leta 2005 občutno nižji kot v času prejšnjih vlad (25,6 odstotka), leta 2006 pa je narasel kar na 41,7 odstotka. Poročila o letu 2007 še ni.

V vseh šestih letih je največ denarja prek javnih razpisov v okviru javnih naročil razdelila državna avtocestna družba Dars. V prvih štirih letih vlad je Dars na podlagi javnih razpisih sklenil pogodbe v skupni vrednosti 282,6 milijarde tolarjev z DDV, v dveh letih vlade SDS pa 222,2 milijarde tolarjev brez DDV, izhaja iz poročil Urada za javna naročila. Za daleč največji znesek, 173,5 milijarde tolarjev brez DDV, je Dars podpisal pogodbe v letu 2006.

Prometno ministrstvo in Dars trdno v rokah SLS

Večino časa od leta 2001 do 2006 sta bila ministrstvo za promet in Dars v rokah stranke SLS. V vladi Janeza Drnovška in Antona Ropa je funkcijo ministra za promet opravljal Jakob Presečnik, le zadnjih sedem mesecev pa je bil zaradi odhoda SLS iz koalicije prometni minister Marko Pavliha. V času sedanje vlade je bil do septembra lani prometni minister Janez Božič, ki je prišel na to funkcijo naravnost z Darsa. Božiča je oktobra na prometnem ministrstvu zamenjal Radovan Žerjav, prav tako član SLS.

Dars je delniška družba v 100-odstotni državni lasti. Ustanovljen je bil z zakonom leta 1993 kot javno podjetje za gradnjo in vzdrževanje avtocest. Vodstvo Darsa zato že ves čas izbirajo politiki, ki so v vladi - pri tem pa že izbira direktorjev kaže, da gradbena podjetja niso brez vpliva. Prvo upravo je vodil Jože Brodnik (od leta 1994 do 1. marca 1999), imenovan je bil v času druge Drnovškove vlade. Pred prihodom na Dars je bil drugi človek podjetja SCT. Prometni minister je bil takrat krščanski demokrat Igor Umek in tudi Brodnika so uvrščali v to stranko, čeprav je odločno zatrjeval, da ni član nobene stranke. Brodnikov naslednik je 1. marca 1999 postal eden vidnejših članov SLS na Gorenjskem, kasneje minister, Janez Božič. Enako kot Brodnik je v avtocestno družbo prišel iz SCT.

Po Božičevem odhodu v vlado jeseni leta 2004 Dars kar leto dni ni imel predsednika uprave. Janševa vlada se je odločila Božičevega naslednika in tudi preostale člane uprave avtocestne družbe poiskati z javnim razpisom. Za predsednika uprave je nadzorni svet Darsa, ki je razpis objavil, dobil 13 prijav. Nadzorniki so med njimi izbrali Rajka Siročiča. Predsednik Darsovih nadzornikov Franc Slak je pojasnil, da so se zanj odločili, ker "je politično neobremenjen, ni povezan s SCT in je strokovnjak". Toda kmalu se je izkazalo, da ima Siročič le tri leta vodstvenih izkušenj, moral pa bi jih imeti pet. Vlada ga je oktobra 2005 kljub temu za petletni mandat imenovala za predsednika uprave Darsa. Siročič je trdil, da ni član nobene stranke, je pa bil pred prihodom na Dars zaposlen v gradbenem podjetju CGP iz Novega mesta, ki spada v konglomerat družb Darija Južne, prijatelja gospodarskega ministra Andreja Vizjaka. Siročič je moral - uradno zaradi podražitev predora Šentvid - oktobra lani zapustiti mesto predsednika uprave Darsa. Takrat naj bi sicer policijska preiskava že potekala.

Poseben odnos med gradbenimi podjetji in Darsom se kaže tudi v nekaterih drugih indicih. V zadnjih letih je tako Dars naredil zanimiv premik v načinu naročanja projektov gradnje avtocest. Če je bila pred tem uveljavljena praksa, da je Dars v enem naročilu oddal večji odsek, na primer traso avtoceste, dolgo 30 kilometrov, je v zadnjih letih uvedel nov sistem. Oddajali so se kratki odseki, dolgi le nekaj kilometrov, ločeno so se na razpisih oddajali mostovi in podobno. In tako so veliki projekti nenadoma postali manjši - s tem pa nezanimivi za tuja gradbena podjetja, ki pri tako majhnih projektih niso bila več konkurenčna. Tako je Dars sam v veliki meri izločil konkurenco - v škodo Darsa in v korist gradbenih velikanov. Ta pa so potem nemalokrat za podizvajalca v celotni trasi najela prav tuja gradbena podjetja. To je le ena izmed podrobnosti.

In kakšne so kvalifikacije današnjih prvih mož? Siročičev naslednik Tomislav Nemec je prvi predsednik uprave Darsa, ki ni bil gradbenik - ampak geodet in ekonomist -, več kot deset let je bil vodja upravne enote Ljutomer, prometni minister Radovan Žerjav pa je lani oktobra, ko ga je vlada imenovala za predsednika uprave Darsa, poudaril, da je Nemec odličen vodja poslovnih procesov. Največja vladna stranka SDS je lani v jeseni na Darsu dobila člana uprave Boštjana Riglerja, ki je bil nekdaj zaposlen v direkciji RS za ceste, zdaj pa je med drugim župan Škofljice. Tretji član uprave Darsa je postal Žan Jan Oplotnik, docent mariborske Ekonomsko-poslovne fakultete in višji znanstveni sodelavec in raziskovalec na EIPF. Vlada ga je, preden ga je imenovala za člana uprave Darsa, že imenovala v več nadzornih svetov družb, ki jih je nadzorovala ali jih še nadzoruje. Pred prihodom na Dars je Oplotnik napisal več analiz gradnje avtocestnega križa. V upravi Darsa skrbi za področji financ in trženja.

Dars naj bi ceste kupoval, ne pa gradil

Vlada je lani jeseni torej izvajanje največjega investicijskega programa v državi zaupala ljudem, ki nimajo izkušenj niti z izvajanjem investicij niti z vodenjem kakšnega večjega podjetja. Kakšni ljudje bi morali sedeti v vodstveni ekipi Darsa, je, preden je vlada imenovala sedanjo ekipo, v pogovoru za Mladino povedal gradbeni inženir in nekdanji član nadzornega sveta Darsa Janez Črnivec. "V vodstveno ekipo bi morali imenovati kadre, ki avtoceste znajo kupovati, ne le graditi. Z vidika javnih financ bi bilo pametno, da bi Dars vodil nekdo, ki ni preveč povezan z izvajalci in ki obvlada investicijski inženiring," je povedal Črnivec. Spomnil je še, da je zgodba o dražitvi šentviškega predora zelo podobna zgodbi o dražitvi predora Golovec. "Tudi takrat je bil izvajalec SCT, cena pa se je zvišala za več kot sto odstotkov. Nepravilnosti pri gradnji predora Golovec je potrdila posebna vladna komisija, a je tedanja Drnovškova vlada pokleknila pred gradbenim lobijem in njene ugotovitve odložila v predal," je povedal Črnivec.

V SLS ne morejo trditi, da omenjene študije ne poznajo. Vladna komisija je bila namreč imenovana na zahtevo takratnega predsednika SLS in podpredsednika vlade Marjana Podobnika in državnega sekretarja za ceste Žarka Preglja, ki je bil prav tako viden član SLS. Marjan Podobnik je začel leta 1997, takoj po prihodu v vlado, opozarjati na nesprejemljive podražitve posameznih odsekov avtocest, zlasti ljubljanske obvoznice s predorom Golovec. Skupaj s Pregljem sta sestavila komisijo (tako imenovana Kosova komisija), ki jo je potrdila vlada in je seveda brez večjih težav potrdila trditve o neupravičenih podražitvah celotnega odseka avtoceste, ne le predora. Zaradi tega poročila Jože Brodnik ni dobil novega mandata kot predsednik uprave Darsa.

Da gradbena podjetja zaradi slabih projektov, slabe dokumentacije in luknjastih pogodb prihajajo do izjemnih dobičkov tudi na drugih področjih, sta pokazali aferi Onkološki inštitut in Pediatrična klinika, že prej pa operacijske mize. "Ko sem slišal, da si je šla ekipa ministrstva za zdravje operacijske mize ogledat k proizvajalcu, me je skoraj zadela kap. Kupec nima kaj spraševati proizvajalca. Vprašati mora tistega, ki je takšno mizo že kupil, ker samo on ve, če je dovolj kakovostna," je v lanskem pogovoru za Mladino recimo povedal Črnivec, ki ga je v prvi nadzorni svet Darsa imenoval državni zbor. Po izteku mandata mu novega niso ponudili, "ker je preveč sitnaril in preveč opozarjal na podražitve".

Ko gre za vprašanje velikih investicij, ni problem le v dejstvu, da so vodilni ljudje povezani z izvajalci. Ne nazadnje: Siročič ni bil povezan z nobenim velikim izvajalcem. Še večji problem je namreč usposobljenost naročnikov. Dokler bodo v ministrstvih in državnih podjetjih - med njimi seveda izstopa prav Dars - javne razpise, projekte in projektno dokumentacijo pripravljali ljudje, ki niti ne vedo, kaj pravzaprav kupujejo, kaj potrebujejo in česa ne, koliko kaj stane, jim bodo zasebna podjetja kot ponudniki prodali vse, kar bodo želeli. Prav tako akcije, kakršno so policisti in tožilstvo izvedli prejšnji teden, davkoplačevalcem ne bodo koristile, dokler bodo gradnje nadzirali ljudje, ki področje premalo poznajo, da bi vedeli, ali izvajalec dela izvaja v skladu s standardi, bodisi nadzor celo izvajajo v korist izvajalca. Enako velja za dodatna dela, ki še vedno ostajajo opisana tako ohlapno, da lahko izvajalci zaračunajo tako rekoč vsak malo večji kup zemlje, ki se usuje na gradbišče, in ne nazadnje, dokler bodo šefi po ministrstvih in v javnih podjetjih podrejenim prostodušno naročali "pripravi mi javni razpis za to in to podjetje".

V korist davkoplačevalcev bodo pristojni na ministrstvih in v javnih podjetjih delali šele, ko ljudem, kot je Božidar Casar z Onkološkega inštituta, potem ko bodo opozorili na nepravilnosti, ne bo treba protestno odstopiti iz razpisne komisije. Zagotovila politikov, da bodo naredili red in poskrbeli za učinkovito in varčno porabo davkoplačevalskega denarja, bo mogoče vzeti resno šele, ko se bo vodja investicij na ministrstvu ali v javnem podjetju pohvalil, da je z unovčenjem garancij prihranil toliko in toliko davkoplačevalskega denarja, ne pa se izgovarjal, da za unovčenje nima pravne podlage.

Država bo kot kupec privarčevala milijone davkoplačevalskega denarja, ko bodo izvajalci gradbenih del in dobavitelji opreme prisiljeni ponuditi najboljše, kar imajo, po čim bolj ugodni ceni. Kdor bo hotel dobiti posel, bo moral za vsako cev ali aparat natančno obrazložiti, zakaj ga je vključil v ponudbo, zakaj prav tega, katere so prednosti in katere slabosti, za vsak evro bo moral povedati, za kaj ga je zaračunal, nadzornik pa bo strokovnjak, ki bo vedel, ali je izbrani ponudnik res vgradil, kar trdi, in ali je bilo treba vgraditi 5 ton betona ali si je kdo še brezplačno postavil vikend.

Akcija proti gradbenemu lobiju in kartelnemu dogovarjanju, ki so jo začeli kriminalisti, bo davkoplačevalcem dolgoročno koristila šele, ko bo gradbenik ob prevzemu posla, če bo hotel delati, od Darsa ali katerega drugega državnega naročnika del dobil v podpis pogodbo, v kateri bo jasno navedeno, da bo zagotovo sam nosil vse stroške za sanacijo predora, če bo vgradil napačen beton, hkrati pa plačal kazen za vsak dan, če bo z gradnjo zavlačeval in zamudil rok, ki ga bo postavil naročnik.

Primer ZZZS

Da zasebna podjetja zaradi slabega dela uradnikov in uslužbencev javnih in državnih podjetij in zavodov ne služijo le pri gradbenih poslih, je opisal nekdanji generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) Borut Miklavčič. Velik del tehničnih pripomočkov je ZZZS ob njegovem prihodu na mesto direktorja kupoval po bistveno višji ceni. Med 15 in 10 evri za neki pripomoček ni bistvene razlike, ker pa ZZZS kupi veliko količino, ni pomemben le vsak evro, ampak vsak cent. Nekatere cene je Miklavčiču uspelo znižati celo za polovico. Zgolj pri tehničnih pripomočkih je zavod na letni ravni prihranil milijardo tolarjev oziroma 4,2 milijona evrov.

A zato je bilo v štirih letih zoper Miklavčiča zaradi znižanja cen vloženih pet kazenskih ovadb, štiri so že zavržene. Na vprašanje, ali je ZZZS zapravljanje dopuščal namenoma ali je šlo le za inertnost, je odgovoril, da prav gotovo ni šlo za inertnost. "Po mojem je šlo za slabo obveščenost o cenah in kakovosti pripomočkov, šlo je za negospodarno, škodljivo upravljanje javnih sredstev, namenjenih za zdravstvo, gotovo pa so imeli od višjih cen korist dobavitelji, morda pa tudi podpisniki pogodb, pri čemer za slednje nimam dokaza. Našel sem dopis dobavitelja, ki je zavodu predlagal znižanje cene. Dopis je obležal v predalu," je pojasnil. Za zdaj nobeden uradnik ali uslužbenec v Sloveniji zaradi negospodarnega ravnanja z davkoplačevalskim denarjem še ni izgubil zaposlitve, kaj šele da bi bil obsojen. In tudi danes ne preganjajo tistih, ki so gradbenemu lobiju omogočili izredni položaj na trgu in v državnem proračunu.