Nova (slovenska) univerza

Prejšnji teden je malo manjkalo, da bi Slovenija dobila novo univerzo. In to dobesedno, saj bi se imenovala Nova univerza. Senat za akreditacije pri Svetu za visoko šolstvo, ki je pri nas pristojen za ustanavljanje fakultet in univerz, je sicer na koncu odločil, da ustanovitve pete univerze ne bo podprl. Edina zasebna univerza tako za zdaj ob treh javnih - ljubljanski, mariborski in primorski - ostaja Univerza v Novi Gorici.

Pobuda za ustanovitev nove univerze je marsikoga presenetila. Ne sicer zaradi pobude same, saj je sedanja vlada že pred časom objavila dokument, v katerem se je zavzela za to, da bi slovenski visokošolski prostor razdrobili na sedem do deset univerz, od katerih bi jih bila polovica zasebnih. Takšno politiko je potem zagovarjal nekdanji resorni minister Jure Zupan, njegova manj izpostavljena naslednica Mojca Kucler Dolinar pa se ni od nje nikoli distancirala. Zadnje čase se je veliko govorilo sicer tudi o katoliški univerzi, ki naj bi jo ustanovila RKC oziroma z njo povezane inštitucije. Pobuda za ustanovitev Nove univerze je bila presenečenje zato, ker njeni ustanovitelji svoje želje niso obešali na veliki zvon.

Čeprav bi bil nastanek pete univerze za javnost zanimiv, saj gre šele za drugo tovrstno pobudo pri nas, je marsikdo zanjo izvedel šele, ko je bila njega vloga že vložena na svet za visoko šolstvo in ko je vlogo že obravnaval njegov "prvostopenjski" organ, komisija za družbene vede, poslovne vede in pravo.

Prav ta komisija se je v zadnjem tednu, ko je med drugim obravnavala tudi pobudo Nove univerze, znašla v središču pozornosti javnosti, saj je njen predsednik, zgodovinar s Fakultete za družbene vede dr. Janko Prunk, protestno odstopil s položaja. Kot je povedal ob odstopu, tega ni storil le zaradi Nove univerze, temveč je bil zadnje leto nezadovoljen zaradi prehitrega in neutemeljenega ustanavljanja novih šol na področju družboslovja, predvsem pa ustanavljanja zasebnih šol za vsako ceno. Po podatkih Študentske organizacije Slovenije je svet za visoko šolstvo v samo zadnjih treh letih akreditiral več kot 300 študijskih programov ter 24 novih visokošolskih institucij, od katerih jih je 18 zasebnih.

Ustanoviteljski trojček

Kaj vemo o Novi univerzi? Sprva je bilo predvideno, da se bo imenovala Nova slovenska univerza, a so načrti padli v vodo, saj bi oznaka "slovenska" zahtevala soglasje vlade, ta pa soglasja ni izdala. Kot pravijo na svetu za visoko šolstvo, bi imela Nova univerza tri ustanovitelje: Evropsko pravno fakulteto, ki deluje na Brdu pri Kranju, novogoriško Evropsko pravno fakulteto in prav tako novogoriško Fakulteto za uporabne družbene študije.

Siva eminenca prvih dveh ustanoviteljic Nove univerze je Peter Jambrek, nekdanji ustavni sodnik, minister v Bajukovi vladi in predsedujoči Zboru za republiko. Jambrek oziroma "njegov" Inštitut za ustavno ureditev in človekove pravice, d. o. o., je namreč Fakulteto za državne in evropske študije ustanovil skupaj s Tonetom Jerovškom oziroma "njegovim" Zavodom za pravno svetovanje. Evropsko pravno fakulteto pa je ustanovil skupaj z Miho Pogačnikom oziroma "njegovim" Inštitutom za mednarodno pravo. Ta, druga fakulteta, ki je sicer nastala, potem ko je Pogačniku in zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu spodletela ustanovitev razvpite diplomatske akademije. Pogačnik je sicer znan po plodnem sodelovanju z državnimi inštitucijami, od ministrstva za finance je recimo lani prejel 28.000 evrov za pravno svetovanje, z zunanjim ministrstvom je podpisal pogodbo za mesečni avtorski honorar v višini 5200 evrov neto, njegovo podjetje Iustica pa je pripravilo najdražji zakon v času aktualne vlade na temo nepremičnin v skupni vrednosti 103.154 evrov. Pri snovanju zakonov sta v mandatu sedanje vlade sodelovala tudi Jambrek in Jerovšek. Skupaj s še enim profesorjem prava, Gorazdom Trpinom, sta za 37.563 evrov pripravila osnutek zakona o visokošolski in razvojno-raziskovalni dejavnosti, ki so ga visokošolski partnerji raztrgali z argumenti, da je pisan v škodo javnih univerz in izrazito v korist zasebnih.

Celotni prihodki Jambrekovega inštituta so v letih 2003 do 2005, ko je bil ta ustanovitelj le ene fakultete, znašali od 24.000 do 32.000 evrov. Leta 2006, ko je začela delovati še druga fakulteta, pa so se dohodki za štirikrat povečali, na 138.000 evrov. Že v prvem letu delovanja je s pomočjo takratnega ministra Zupana zapolnila vse tri letnike. Zasebnemu šolstvu naklonjeni minister je namreč sočasno s tem, ko je zmanjšal vpis na redni študij na javnih družboslovnih fakultetah, odobril vpis 210 študentov na nove zasebne družboslovne fakultete, ki jim je država pred tem podelila koncesije za izvajanje javne službe.

Za tretjo fakulteto, ki želi soustanoviti Novo univerzo, stoji ljubljanski Inštitut za interdisciplinarna in aplikativna raziskovanja, ki ga poosebljajo dekan Fakultete za uporabne družbene študije Borut Rončević ter predavatelji Matej Makarovič, Matevž Tomšič in Janez Povh. Od četverice se javno najbolj izpostavljata Makarovič in Tomšič, največkrat kot politična komentatorja, naklonjena desnici. Fakulteta je zaslovela tudi po tem, da ji je uspelo precej hitro skleniti kar nekaj projektov z državnimi inštitucijami (od raziskovanja javnega mnenja do analize medijev), zaradi raziskave za družbo Hit na področju igralništva pa je bila deležna očitkov, češ da naj bi do tega prišlo predvsem po zaslugi strankarskega pedigreja raziskovalca Mateja Makaroviča in nekdanje članice uprave Hita Jane Grbac. Oba sta namreč člana največje vladne stranke SDS.

Odločevalci in predavatelji

Ker so ustanovitelji Nove univerze znani, si je toliko bolj zanimivo podrobneje ogledati postopek, ki je tekel v zvezi z njeno odobritvijo na svetu za visoko šolstvo. Senat za akreditacije ustanovitve Nove univerze, kot rečeno, ni podprl, kar je bilo za mnoge presenečenje. Predvsem zato, ker se je svetova "prva inštanca", torej komisija za družbene vede, poslovne vede in pravo, strinjala z njeno ustanovitvijo. Morda je prav odločanje na tej komisiji njenega predsednika v odstopu Janka Prunka, ki je sicer član SDS in doslej ni nasprotoval ustanavljanju zasebnih visokošolskih inštitucij, pripravilo do tega, da je v sobotnem Delu o članih komisije dejal, da so "bolj bog pomagaj".

V komisiji, ki šteje le sedem članov, namreč med drugim sedita prav Peter Jambrek in Matej Makarovič, ki sta soustanovitelja Nove univerze. Člana komisije pa sta tudi Krešo Puharič in Gorazd Trpin, ki sodelujeta s fakultetami, ki naj bi se vključile v Novo univerzo. V sedemčlanski komisiji so torej vsaj štiri osebe tako ali drugače povezane z Novo univerzo. Ker sta bila na dan glasovanja dva člana odsotna, poleg predsednika Prunka še Rasto Ovin, ki je imel delovne obveznosti, so bili torej štirje od petih navzočih članov komisije povezani z Novo univerzo. Edini član komisije, ki z njo ni bil povezan, je nekdanji predsednik upravnega odbora Gea College, zdaj pa podjetnik Matjaž Škabar, ki v svetu za visoko šolstvo predstavlja gospodarsko sfero.

Ker je naš visokošolski prostor majhen, je svet za visoko šolstvo do neke mere predvidel takšne konfliktne situacije. Enajsti člen poslovnika sveta tako določa zgolj, da član komisije, ki je "sodeloval v akreditacijskem postopku že na visokošolskem zavodu, v postopku pred komisijo nima pravice glasovanja". Kot nam je zagotovil Makarovič, sta se z Jambrekom, čeprav sta bila na seji navzoča, vzdržala glasovanja. Kaj pa Puharič in Trpin? Iz Puharičevega odgovora ni bilo moč razbrati, ali je glasoval ali ne, Trpin pa nam je odgovoril, da na fakultetah, "ki naj bi se združile v novo univerzo, nimam nobenih ustanoviteljskih, lastninskih ali katerih drugih pravic ali interesov, tako da pri odločanju ne moremo govoriti o konfliktu interesov". Puharič in Trpin sta torej skupaj s petim navzočim članom komisije Škabarjem glasovala o ustanovitvi Nove univerze. In tako pravzaprav ne more biti presenečenje, da je Nova univerza dobila podporo komisije. In da so se ji odprla vrata senata za akreditacijo.

Glasovanje zbuja kar nekaj vprašanj. Prvo je gotovo to, ali je bila komisija ob glasovanju sklepčna, saj je glasovala manj kot polovica njenih članov. Drugo vprašanje pa je, ali je primerno, da sta o Novi univerzi glasovala tudi člana komisije, ki predavata na fakultetah "bodoče" Nove univerze. Predsednik komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos pravi, da opisana situacija načeloma ustreza definiciji konflikta interesov, kot ga opredeljuje kodeks ravnanja javnih uslužbencev. "Vendar pa bi bilo treba najprej ugotoviti, ali člana komisije Puharič in Trpin sodita v katero od kategorij, ki ju opredeljuje ta kodeks," dodaja Kos.

In tu se seveda zaplete. Kosova komisija se je s takšnimi primeri srečala že večkrat, eden izmed njih pa je bil povezan ravno s svetom za visoko šolstvo in njegovim takratnim predsednikom Petrom Jambrekom. Svet je namreč, medtem ko ga je vodil Jambrek, požegnal ustanovitev njegove druge fakultete. In ker se je Jambrek vzdržal glasovanja, se formalnopravno ni zgodilo nič spornega. "V državnih inštitucijah trenutno konflikt interesov zakonsko opredeljuje le zakon o javnih uslužbencih. Obstaja tudi kodeks ravnanja javnih uslužbencev, kjer v uvodu piše, da ga bo vlada, ki ga je sprejela, uporabljala tudi za ministre in druge funkcionarje. Jambrek pa ni ne javni uslužbenec ne funkcionar, temveč v odnosu do vladnih inštitucij nastopa v vlogi strokovnjaka. Ko je kot predsednik strokovnega sveta za visoko šolstvo ustanavljal svojo fakulteto, tako preprosto ni bilo predpisa, na katerega bi lahko obesili njegov konflikt interesov," je o tistem primeru pred časom o tem primeru povedal Kos.

Tajkunizacija visokega šolstva?

Prunk je za Delo izjavil, da je ustanavljanje zasebnih šol lahko velik biznis. Da se v visokem šolstvu vse vrti okrog denarja, se strinja tudi nekdanji prorektor ljubljanske univerze in evalvator Evropskega združenja univerz Ivan Leban, saj "državne univerze pobirajo zasebni denar preko izrednega študija, zasebne univerze pa si prizadevajo pridobiti denar davkoplačevalcev preko 'koncesioniranih študijskih programov'". Leban tudi meni, da lahko Slovenija prenese le tri univerze v pravem pomenu te besede (s tremi bolonjskimi stopnjami) in sistem visokih strokovnih šol (dve bolonjski stopnji) v regijskih središčih. Na Norveškem, kjer imajo štiri milijone prebivalcev, so šele po nekaj desetletjih premisleka ustanovili peto univerzo v Stavangerju. Poleg tega se univerze po svetu, recimo na Madžarskem, Danskem in v Belgiji, v zadnjem času združujejo, da bi dosegle kritično maso in večjo kakovost. "Mi pa 'balkaniziramo' naš visokošolski prostor. Bojim se, da bodo naše nove univerze postale t. i. 'degree mill'," pravi Leban, sicer zagovornik neodvisne agencije za kakovost visokega šolstva, ki v nasprotju s svetom za visoko šolstvo ne bi bila povezana niti z državo niti z univerzami niti z gospodarstvom.

In kakšni so zdaj načrti Nove univerze? Njeni ustanovitelji z odločitvijo senata za akreditacije niso bili zadovoljni. "Odločitev težko komentiram, ker mi na podlagi neuradnih informacij iz druge roke niti ni povsem jasno, kaj je senat pravzaprav odločil. Očitno je, da večina prisotnih članov ni podprla akreditacije, prav tako pa tudi, da ni nihče od članov senata glasoval proti akreditaciji," pravi Matej Makarovič, ki si zdaj predvsem želi prebrati sklep senata za akreditacije in njegovo obrazložitev. Makarovič obenem ne vidi razloga, zakaj ne bi vztrajali pri ustanovitvi: "Tri fakultete nesporno izpolnjujejo vse zakonske pogoje za ustanovitev univerze, ki po mojem trdnem prepričanju pomeni tudi resnično pridobitev za visoko šolstvo, še posebno za študente, saj povezovanje fakultet prinaša nove sinergije, prispeva k robustnosti in kakovosti teh fakultet in odpira še možnosti za vključevanje v mednarodni prostor."