Javno mnenje in oblast

Izvajanje javnomnenjskih raziskav zna biti nadvse tvegano početje. Lahko vas tudi zaprejo. Če nepravilno merite. Denimo, leta 2002 so v Iranu postavili pred sodišče in nato zaprli v zloglasni zapor Evin vodjo nacionalnega javnomnenjskega inštituta NIRS Behruza Geranpayeha, ker je "fabriciral laži o Iranu in islamski republiki". Namreč agencija je dvakrat nepravilno, čeprav ne tudi napačno izmerila, da je kar 75 odstotkov vprašanih za to, da Iran obnovi diplomatske odnose z ZDA.

Ni povsod kot v Iranu, a politika, še zlasti tista, ki je na oblasti, ne mara javnomnenjskega raziskovanja razpoloženja ljudstva. Pravzaprav ga mara toliko in tako dolgo, dokler in kolikor daje ugodne rezultate. Malo politikov je takih, ki jim je resnično vseeno za "ankete", ki jim je vseeno, kakšen rezultat sporočajo. Zdi se obratno: bolj ko jih zavračajo, bolj resno jih jemljejo. Pravzaprav se jih bojijo. Zakaj pa bi sicer nekdo toliko energije porabil za pojasnjevanje anket, če meni, da je njihova vrednost nična?

Sicer pa nobena druga izjava ne poda lepše podobe odnosa politike oziroma politikov do statističnega napovedovanja preferenc in izidov, ter merjenja stališč in mnenj, kot citirana Churchillova. Politiki nimajo slabega mnenja o anketah, ampak o neugodnih anketah. Še slabše mnenje imajo o njihovih izvajalcih. Leta 1998, ko se je utrujeni in potrošeni Helmut Kohl spopadal s svežim Gerhardom Schröderjem, so mu ankete soglasno napovedovale slab izid. Na novinarsko vprašanje dan pred volilnim molkom je odgovoril: "Drugi zmagujejo v javnomnenjskih anketah, mi na volitvah." Čez dva dni je na volitvah izgubil. Celo bolj prepričljivo, kot so napovedovale ankete.

Podobno je John Major na vprašanje, kako komentira javnomnenjske napovedi verjetnega poraza torijcev proti Blairovim laburistom, leta 1997 cinično odmahnil: "Polls are rubbish!" (bedastoče, smeti) Čez tri dni ni komentiral nič več, ker je volitve gladko izgubil, kot so to napovedovale prav vse v medijih objavljene ankete.

No, razlogov za samohrabrenje je imel kar nekaj. Ne nazadnje so ravno ene volitve prej (1992) volilne napovedi v Veliki Britaniji doživele neuspeh. Napovedovale so tesno, a zanesljivo zmago laburistov, zmagali pa so torijci s kar osmimi točkami naskoka. Zakaj so ankete zgrešile napoved, kljub volilnemu sistemu relativne večine, s praktično samo tremi strankami, v katerem je bistveno lažje napovedovanje kot v proporcionalnem sistemu, je težko pojasniti. Demoskopi, zlasti tisti, ki so napačno napovedovali, so reševali svojo kožo in svoj strokovni ugled z razčlenitvijo zaokroženih pojasnitvenih teorij a la "last minut swing" itd. Pomagalo pa ni prav veliko, ker napovedi niso bile samo nenatančne, ampak so generalno zgrešile izid.

Sicer pa je zgodovina javnomnenjskega raziskovanja in napovedovanja polna podobnih flopov. Najbolj razvpit, a še daleč ne osamljen je primer nekdanje ameriške revije Literary Digest. Na ameriških predsedniških volitvah leta 1936 je revija Literary Digest izvedla poštno anketo na velikem, desetmilijonskem vzorcu s seznama kupcev avtomobilov in naročnikov časopisa. Na podlagi rezultatov so napovedali, da bo zmagal republikanec Alfred M. Landon, dejansko pa je z ogromno prednostjo 24,3 % (523 elektorskih glasov proti 8!) zmagal demokrat Franklin D. Roosvelt. Napaka se je zgodila zaradi popolnoma nereprezentativnega vzorca, saj so bili kupci avtomobilov srednjeslojni beli volivci, ki so tradicionalno volili republikance. Ista volilna tekma pa je hkrati, zaradi napačne prognoze na velikem vzorcu revije Literary Digest, promovirala Gallupov institut, ki je sestavil majhen, zgolj dva tisoč anketirancev velik vzorec, ki pa je bil ustrezno stratificiran, da je zajel podobo "povprečne Amerike". Napoved je bila v osnovi točna, čeprav je tudi Gallup precenil Landona za 7,5 odstotne točke, Roosevelta pa podcenil za 4,8 odstotne točke, kar je v praktični dihotomni situaciji ameriških volitev veliko. Po drugi svetovni vojni je tudi Gallup doživel brodolom, saj je leta 1948 napovedal zmago republikanca Deweyja z 49,5 % proti demokratu Trumanu s 44,5 %, v resnici pa je bil izid ravno obraten. Po tem debaklu je Gallup napovedoval dokaj natančno. V novejšem času pa je na ameriških volitvah večji kiks zabeležil Gallup leta 1992, ko je Clintona precenil kar za 6 točk, outsiderja Rossa Perota pa podcenil za 4,9 odstotne točke. Podobna večja oziroma manjša odstopanja ali presenečenja ob nezaznanem uspehu ali neuspehu kakšne stranke beležimo tudi povsod po Evropi. Francozi so imeli težave z detekcijo volilvcev LePena, Avstrijci še večjo težavo z detekcijo volivcev Haiderjeve svobodnjaške stranke, dokler se ni koroški gromovnik "samoukinil".

In pri nas?

Glede na malo izkušenj, neizoblikovano, (še vedno) nestabilno volilno telo mlade parlamentarne demokracije ter nesmiselnega zakona, ki omogoča zadnje objave rezultatov teden pred volitvami, ankete razmeroma dobro napovedujejo volilne izide. Še največ težav se pojavi pri napovedovanjih referendumskih izidov, ker je praviloma razkorak med (v anketah) izraženo volilno namero in dejansko volilno udeležbo (pre)velik. Od leta 1992 pa vse do zadnjih državnozborskih volitev so bila odstopanja napovedi v medijih, ki najbolj sistematično in skrbno spremljajo preference (Dnevnik in Delo) solidne. Še najslabše leta 2004, ko je SDS zadnji trenutek dohitela in prehitela LDS.

Kljub nasploh solidnim napovedim pa so javnomnenjska raziskovanja pod nenehnim udarom. Neredko prihaja najbolj ostra kritika iz okolij, kjer "sfabricirajo" najbolj zanikrne ankete, brez osnovnih podatkov o naročniku, izvajalcih, vzorcu, kontekstu spraševanja. Denimo, Janša je nedavno v Večeru izpostavil agencijo Ninamedio kot nezanesljivo, hišno agencijo Gregorja Golobiča (?!), češ "še dva tedna pred volitvami so v Ninamedii napovedovali prepričljivo zmago LDS, pa smo na volitvah (2004) vseeno zmagali". Resnici na ljubo je bila ta napoved od vseh (takrat resnično ne ravno uspešnih) javno objavljenih najbolj točna, razlika pa ni bila "prepričljiva", kot je zatrjeval J. J., ampak 1,1 odstotne točke. In najslabša napoved? Gotovo tista, ki jo je SDS objavila (brez osnovnih podatkov) v svojem glasilu Nova pot, in je LDS napovedala kar 36 % glasov (dejansko jih je dobila 22,8 %), SDS 33,2 %, prijateljski NSi so namerili 10,5 %, nezanesljivi SLS samo 4,6 % , ZLSD 5,3 % (dejansko je dobila dvakrat toliko), SNS in Desus pa sploh niso napovedali vstop v parlament. In podobno je Janša svaril pred napovednimi gladke zmage Türka v drugem krogu predsedniških volitev, preden je tik pred volitvami "pobegnil" na Kitajsko. Takole je rekel: "Javnomnenjske raziskave, ki skušajo predvsem vplivati na to, da ljudje, ki bi drugače podprli Lojzeta Peterleta, ne pridejo na volišča. Bo rezultat zelo tesen, izenačen. Zagotovo ne bo takšen, kot te ankete danes napovedujejo. To je pač manipulacija slovenskega prostora, ki pa se ne dogaja prvič. Podobno je bilo pred zadnjimi državnozborskimi volitvami. Torej razmerja niso takšna, kot jih prikazujejo ankete, zato se splača potruditi na volišče, vsak glas bo odločilen." V posmeh Janševi politizaciji anket so bile napovedi prav vseh javno objavljenih anket natančne, da bolj ne bi mogle biti. Denimo bolj natančne kot vzporedne volitve obeh medijskih hiš. Podobne težave ima Andrej Bajuk, ki nenehno ponavlja, da NSi ankete leta 2004 niso napovedovale niti vstopa v parlament. V resnici so ji gladki vstop v DZ napovedale prav vse javno objavljene ankete. Težava je bolj v tem, da finančni minister ne zna brati enostavnih preglednic.

A kakorkoli. Od zadnjih državnozborskih volitev do danes so nastali veliki premiki v preferencah in podporah javnega mnenja. V kakšnem Iranu bi za takšne detekcije zapirali, v demokratičnem svetu odmahnili, pri nas smo nekje vmes. Raziskovalcev ne zapirajo, a poskrbijo za odpoved naročil nepravim agencijam in raziskovalnim institucijam. Tošev center je to doživel že dvakrat! No, resni politiki se javnomnenjskih raziskav ne bojijo, a jih jemljejo zares. Tako je zagotovo alarma vredna prepolovitev še nedavno visoke podpore vladi in SDS. Kot je tudi nesporno dejstvo, da se je po vseh pretresih LDS več kot prepolovila in se le počasi stabilizira. Podobno velja za SLS. Pahorjevi socialdemokrati, ki so svoj vzpon gradili na pogorišču stare LDS, so pred neprijetnim dejstvom, da ji bosta verjetna in pričakovana konsolidacija LDS ter že zaznani trend rasti Zaresa jemala dih. In Janša? Potem ko je dolge mesece kazalo zelo slabo tako vladi kot tudi koalicijskim strankam in tudi SDS, je v zadnjih merjenjih nastal sunkovit premik navzgor. Kar je zadosten razlog za paniko in krizne štabe opozicije, a hkrati nikakršno zagotovilo trenda za SDS. Hitre in sunkovite spremembe ponavadi ne spreminjajo trendov. Denimo, leta 1999 je v Nemčiji izbruhnila t. i. "CDU-Spendenaffäre", ki je vodila vse do Kohla. Nekaj mesecev je kazalo, da grozi stranki trden pristanek na dnu, odpoved javnomnenjske podpore in razpad. Takrat je eden vodilnih raziskovalcev volilnega vedenja Dieter Roth miril pred evforijo SPD: na sunkovitih obratih se ne trasirajo trendi. Najpogosteje pride do t. i. "efekta gumielastike"; javno mnenje zaniha sem, tja, a po nekaj gibih je tam, kjer je bilo pred sunkom. Tisto, kar v volilnem nagovarjanju resnično šteje, je maraton, tek na dolge proge, drobni, a stabilni prirastki.

Ali je sedanja nagla sprememba resnično posledica vojne s tajkuni, je težko oceniti. A če je, to ni dobro za Janšo. Ne zato, ker bi mu zmanjkalo tistih, ki jih je "treba" preganjati in zapirati, ampak ker se javnost preprosto navadi na to novo folkloro in se spet obrne k problemom, zaradi katerih je pred meseci vladi in koaliciji začela odrekati podporo. In vsi ti problemi so še vedno odprti, nerešeni.

Bolj kot zadnja nagla sprememba v preferencah javnega mnenja zna biti zanimivo nekaj drugega. Če se bosta konsolidirala LDS in Zares in se bo NSi utopila v SDS, SLS pa ostala na margini, lahko pride do absurdne situacije: levica skupno doseže večino, a relativni zmagovalec ostane SDS. V tem primeru se bo začela velika bitka za interpretacijo izida. Kdo bo dobil prvo mandatarsko rundo? Če jo dobi Janša, sem prepričan, do bo brez večjih težav potegnil v koalicijo koga iz levice (prej ali slej SD). Podobno situacijo smo že imeli, ko je v pat poziciji leta 1996 - oziroma po Janševih izračunih ob relativni zmagi desnice - Drnovšek postal mandatar in v svojem značilnem slogu kradel čas in trgal živce desnice - in je bilo samo vprašanje časa, kdaj in kdo bo prvi prebegnil iz programske koalicije v vlado. Takrat je bila to SLS. A le zato, ker je prehitela ostali dve stranki, ki sta se prav tako spogledovali z Drnovškom, in iskali alibi za "izdajo". Izdajo? Izdajo česa? Načel? V politiki ni prav veliko prostora za načela. So predvsem interesi. No, interesi političnih akterjev in volivcev pa niso vedno usklajeni. Le da se to praviloma opazi šele po volitvah.