Rekli so, da je grozno. Optimisti!

Spomnite se petka, 14. marca 2008. To je bil dan, ko so umrle sanje o kapitalizmu svobodnega globalnega trga. V treh desetletjih so nastali tržno naravnani finančni sistemi. Z odločitvijo o reševanju ameriške investicijske banke Bear Stearns je ameriška centralna banka, institucija, pristojna za monetarno politiko v ZDA, glavni protagonist kapitalizma prostega trga, razglasila, da je ta doba končana, je v redni kolumni v Financial Timesu napisal Martin Wolf. Ugledni ameriški ekonomist Paul Krugman pa je dejal, da si bo guverner ameriške centralne banke Ben Bernanke zaslužil nagrado kot heroj, če mu bo finančni sistem uspelo rešiti iz sedanje krize. Toda vprašati se je treba, kako smo do sedanje krize prišli, zakaj finančni sistem potrebuje odrešitev. Ker se Američani niso nič naučili iz krize v 30. letih prejšnjega stoletja. Tedanja kriza je pokazala, da neregulirani in nenadzorovani finančni trgi zlahka naredijo katastrofalno napako. Desetletja so minila, to lekcijo so pozabili, zdaj se je učijo znova, na trd način, je dejal Krugman.

Martin Wolf je zapisal, da ne more presojati, ali je ameriška centralna banka ravnala prav, ko se je odločila rešiti banko Bear Stearns pred bankrotom, ve pa, da so o tem odločali "resni ljudje, ki so morali imeti razloge za svojo odločitev". Sam se je osredotočil na posledice te odločitve. Te so veliko večja regulacija za banke, saj je ameriška centralna banka oblikovala "dragoceno obliko" zavarovanja za investicijske banke. Odločila je, da je "stavka" denarnega trga proti investicijskim bankam enaka tekmi za depozite v komercialni banki, zaradi česar je morala odpreti monetarno pipo. Kolumnist Financial Timesa je izrazil tudi pričakovanje, da bo borza v New Yorku Wall Street močno lobirala proti nadležni regulaciji kapitalskih zahtev in likvidnosti, ko bo kriza mimo. Kljub temu se temu ne bo mogoče izogniti. Wolf je obžaloval, da je ameriška centralna banka "morala narediti ta korak". Vendar razširitev varnostne mreže centralne banke na investicijske banke ni edini razlog, da sedanja finančna kriza mora pomeniti temeljito spremembo drže glede liberalizacije na finančnih trgih. To je tudi kriza na ameriškem nepremičninskem trgu in kmalu verjetno tudi v drugih razvitih državah. Tudi tam bodo cene nepremičninam začele padati, hipoteke bodo s tem začele izgubljati vrednost in investitorji bodo zabredli v težave. Ben Bernanke je večino slabih hipotek, ki so jih ameriške banke dale v zadnjih letih, označil za "neodgovorne in nerazumne". Kriza bo prizadela ogromno volivcev, politiki te mizerije ne bodo mogli ignorirati, končala pa se bo gotovo z več regulacije, je zapisal Wolf.

Nekateri pravijo, da se bo končalo v ognju, drugi, da se bo v ledu. Profesor Kenneth Rogoff je pred časom citiral besede Roberta Frosta o nevarnostih finančnih razvalin (ogenj) in inflacije (led), ki nam grozijo. To so nevarni časi. To so tudi zgodovinski časi. ZDA kažejo meje deregulacije. Narediti neizogiben premik in ne vreči vstran, kar je bilo narejeno v zadnjih 30 letih, je velikanski izziv. Toda treba je začeti na pravem mestu s priznanjem, da je celo nedavna preteklost tuja dežela, je zaključil Martin Wolf.

Paul Krugman pa je zapisal, da je treba vedeti, kako poslujejo banke, da bi razumeli, kaj se zdaj dogaja. Banke obstajajo, ker pomagajo usklajevati konfliktne želje varčevalcev in posojilojemalcev. Varčevalci hočejo svobodo - dostop do svojega denarja na kratek rok. Posojilojemalci hočejo zavezo - nočejo zahtev po nenadnem poplačilu posojila. Normalno banke zadovoljijo oba interesa: vlagatelji imajo dostop do svojih skladov, ko to želijo, banke pa večino denarja, ki ga dobijo od varčevalcev, posodijo naprej za dolgoročna posojila. Razlog, zakaj sistem deluje, so večinoma nove vloge, zato banka potrebuje le zmerno rezervo denarja, da lahko izpolni svoje zaveze. Toda včasih se zaradi slabih informacij zgodi, da hoče več ljudi hkrati dvigniti denar, vlagatelji pa se začnejo banki izogibati in tej zato začne zmanjkovati denarja, četudi je preplah lažen. To je lahko nalezljivo in povzroči verižno reakcijo, ki ima širše posledice za gospodarstvo. Banke zahtevajo predčasno vrnitev denarja, ki so ga posodile na finančnem trgu, začne se tek proti kreditni krizi, ki povzroči več poslovnih napak, te povzročijo bankam več finančnih težav in tako dalje, je razložil Paul Krugman.

Prav to se je zgodilo v 30. letih prejšnjega stoletja. Da se ne bi več ponovilo, je kongres sprejel sistem garancij in regulacij, toda čez nekaj časa je Wall Street začel lobirati za rahljanje teh pravil, saj so omejitve pri rizikih omejevale tudi njegove dobičke. Postopno so politiki popuščali in omogočili vzporedni bančni sistem, predvsem z vlaganji v sklade. Zdaj sicer varčevalci ne čakajo v vrstah pred bankami, da bi dvignili prihranke, ampak skušajo čim prej potegniti denar iz skladov. Ben Bernanke skuša ta začarani krog odpraviti. Upamo lahko le, da mu bo uspelo. Če mu ne bo, bo prihodnjih pet let zelo neprijetnih. Krugman je izrazil upanje, da ne bo nove depresije, gotovo pa bo padec, kakršnega že desetletja nismo videli. Vsekakor je čas, da se tisti, ki odločajo, naučijo lekcij iz 30. let prejšnjega stoletja in zagotovijo, da bo finančni sistem spet pod nadzorom.

A v Evropski uniji so še zmeraj prepričani, da je gospodarstvo trdno. Guverner Evropske centralne banke Jean-Claude Trichet pravi, da še ni znano, kakšne so celotne izgube zaradi zloma ameriškega nepremičninskega oziroma hipotekarnega trga, zato se tudi še ne ve, kako bodo porazdeljeni stroški. Nadzorniki morajo po njegovih besedah zagotoviti, da imajo banke na voljo dovolj kapitala in da so likvidne.

Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz ne slepomiši: deregulacija ni delovala. Neregulirani trgi lahko zagotovijo velike dobičke predsednikom uprav podjetij, ne vodijo pa prek neke nevidne roke do splošne blaginje.