Čas je za alternativno ekonomijo

Dva dogodka, ki vsak po svoje sodita v slovensko predsedovanje EU, potekata sočasno.

Ecofin je srečanje Evropskega sveta za gospodarske in finančne zadeve; na njem so na Brdu za bolj ali manj zaprtimi vrati zbrani finančni ministri članic EU. Razpravljajo o svetovnem gospodarstvu, finančni nestabilnosti, inflaciji, kratkoročni in dolgoročni finančni vzdržnosti in podobnih stvareh. Razhajanj med njimi ni veliko, ta se na tako visoki ravni tudi ne spodobijo, vsi pa tudi verjamejo ali se vsaj delajo, da verjamejo v zdaj veljavne ekonomske samoumevnosti, zapisane v Lizbonski strategiji. Njihove odločitve bodo vplivale na življenje državljanov EU v bližnji in bolj oddaljeni prihodnosti.

Alternativni Ecofin je v Ljubljani; na njem so zbrani ekonomisti in predstavniki sindikatov ter različnih "levičarskih" gibanj, ki dvomijo o zdaj veljavnih ekonomskih samoumevnostih, o koncu zgodovine in Lizbonski strategiji. Tudi oni razpravljajo o svetovnem gospodarstvu, finančni zmedi, nestabilnosti, inflaciji, kratkoročni in dolgoročni finančni vzdržnosti in podobnih stvareh. Njihove razprave ne bodo vplivale na naša življenja ne v bližnji, pa tudi ne v bolj oddaljeni prihodnosti, najbrž pa so vsaj zanimivejše od tistih na Brdu. V Ljubljani se namreč spodobi dvomiti. Še več, Alternativni Ecofin je namenjen prav dvomom o tem, v kar verjamejo v Ecofinu.

Za kaj gre? Na Brdu verjamejo v ponudbeno ekonomiko, na kateri sloni gospodarska politika EU in katere srž naj bi bila Lizbonska strategija iz maja 2000. To so kljub očitni neuspešnosti in celo priznanju neuspešnosti obnovili v letu 2005; njena oživitev pa naj bi bila tudi najpomembnejši gospodarski projekt v času slovenskega predsedovanja. Po njej so temelji uspešnosti evropskega gospodarstva (1) odpiranje trgov, konkurenca ter deregulacija, (2) zavračanje makroekonomskih politik za vzdržno rast in polno zaposlenost in (3) "modernizacija" sistemov socialne varnosti.

Kot dokaz, da Lizbonska strategija deluje, naj bi služilo obdobje solidne gospodarske rasti, povečanja zaposlenosti, zmanjševanja brezposelnosti in nizke inflacije med letoma 2004 in 2007. Podatki o delitvi BDP med delom in kapitalom, o investicijah v raziskave in razvoj ter o gospodarski rasti po članicah sicer hitro pokažejo, da solidne gospodarske rasti in novih delovnih mest ni mogoče pripisati Lizbonski strategiji. K rasti BDP in zaposlenosti so še največ prispevale finančne storitve in storitve, ki sodijo v skupino "sezuvanja čevljev na letališčih" (kar, ker so kontrolorji plačani, po definiciji ustvarja BDP). Tako lahko trdimo, da je za gospodarsko rast in zaposlenost še najbolj zaslužna Al Kaida, zaradi katere je po letu 2001 nastalo mnogo milijonov delovnih mest na letališčih in drugod. Mnogo več od ponavljanj gesel o družbi znanja je Al Kaida prispevala tudi k tehnološkemu napredku; brez nje najbrž ne bi imeli biometričnih potnih listov in drugih naprav, ki ustvarjajo družbo velikega brata. Vendar pa sicer skromna gospodarska rast ni ustvarjala splošne blaginje, ni koristila zaposlenim ali zmanjševala socialnih razlik; delež plač v BDP se je še naprej zmanjševal, število milijonarjev se je povečevalo, zaposlovanje pa je postajalo vse bolj "fleksibilno". V času prihajajoče stagflacije bo še slabše. Zmanjšanje rasti, povečanje brezposelnosti in inflacije tudi ne bosta le, sicer predvidljiva, posledica slabih stanovanjskih kreditov v ZDA in produktov "finančnega poglabljanja" za njihovo pokrivanje, ki so okužili finančne institucije v Evropi. Razloge zanju gre iskati tudi v temeljih ekonomske politike EU. Odpiranje trgov in deregulacija tržno konkurenco pretvarjata iz koristnega in učinkovitega orodja za gospodarsko rast v orodje za kanibalizacijo gospodarstva ter v konkurenco pravil in zniževanja socialnih standardov, "fleksibilnost" na trgu dela pelje k nižjim plačam in pretvarjanju zaposlenih v dninarje, liberalizacija finančnih trgov pa k še večjim špekulacijam. "Modernizacija" obstoječega sistema socialne varnosti na področju zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter poskusi privatizacije teh sistemov spreminjajo temeljna načela solidarnosti za starejše, bolne in brezposelne v načela komercialne logike, lastne odgovornosti in komercialnega zavarovanja.

Ministri na Ecofinu verjamejo, da tržni fundamentalizem nima alternative, ekonomisti in drugi na Alternativnem Ecofinu pa, da alternative so, a da jih gre iskati izven okvirov Lizbonske strategije ter da je vztrajanje pri zdajšnji temeljih za Evropo usodno, saj je v tekmovanju s socialno mnogo bolj brezobzirnimi gospodarstvi po pravilih tržnega fundamentalizma obsojena na neuspeh. Zanašanje na prednosti družbe znanja pa je le iluzija. Verjamejo tudi, da sta Ahilova peta Lizbonske strategije malone ideološko zanikanje pomena agregatnega povpraševanja in zanašanje na trg, na katerem naj bi ponudba kar samodejno ustvarjala povpraševanje. Dvomijo, da je rešitev v zniževanju stroškov dela in povečevanju dobičkov, da se dobički namenjajo vlaganjem v R & D in da bodo ta povečala zaposlenost. Seveda ne dvomijo, da tehnološke spremembe povečujejo produktivnost dela ter ustvarjajo boljša delovna mesta, ne verjamejo pa, da kar samodejno ustvarjajo več delovnih mest. Zato trdijo, da je treba spremeniti cilje EU, pravila za presojo uspešnosti, končati "modernizacijo" javnega sektorja in na novo določiti pravila svetovne trgovinske menjave.

Po njihovem mnenju si mora ekonomska politika namesto skrbi za izravnan proračun za cilj postaviti doseganje polne zaposlenost za vsakogar, ki je voljan delati, in za plačilo, ki zagotavlja dostojno življenje. To naj bi omogočile javne investicije v ekološko obnovo, socialna stanovanja in infrastrukturo ali skrajševanja delovnega časa za vse, ne pa kombinacija podaljševanja za nekatere in brezposelnosti za drugi del prebivalstva, kar pa je mogoče narediti le na ravni celotne EU. To implicira opustitev Pakta stabilnosti in rasti, odpravo davčne konkurence med članicami, a tudi povečanje proračuna EU, ki bi zagotavljal hitrejše približevanje novih članic evropskemu povprečju.

Izravnanost proračuna in druga merila gospodarske uspešnosti članic naj bi zamenjali ali vsaj dopolnili z merili, ki kažejo stopnjo enakosti, in uveljavili minimalne standarde socialne varnosti. Ti bi bili v začetnem obdobju po članicah EU različni, a bi postopoma in s pomočjo evropskih sredstev konvergirali k ravni standardov, ki jih imajo skandinavske članice EU. V pravilih delovanja javnega sektorja bi morali opustiti logiko konkurence; namesto nje naj bi ponovno uveljavili načela solidarnosti, za presojo uspešnosti javnega sektorja naj ne bi veljala pravila učinkovitosti, prenesena iz zasebnega sektorja. Ugovor, da globalizacija in konkurenca držav brez socialnega varstva silita EU v zniževanje standardov in zmanjševanje stroškov dela, je treba zavreči. Namesto svobodne trgovine, ki koristi predvsem multinacionalkam, je treba trgovinske odnose postaviti na nove temelje, dokler EU to sploh še lahko naredi. Vstop na evropski trg naj bi imeli le produkti, pri nastanku katerih so izpolnjeni minimalni socialni standardi, kot so minimalne plače, dolžina delovnega dne in tedna, zdravstvena in socialna varnost zaposlenih ter izpolnjevanje ekoloških zahtev. Deželam v razvoju je sočasno treba dovoliti, da zaščitijo najbolj občutljiva področja svojega gospodarstva. Gre za utopijo? Za zdaj gotovo.

Pojdimo še na domača tla. Slovenija je pred dobrimi tremi leti s "Predlogom konceptov ekonomskih in socialnih reform za povečanje konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva" razglasila svojo gospodarsko strategijo, nekakšno podružnico lizbonske. Tudi ta je temeljila na ekonomiki ponudbe, liberalizaciji trga dela in "modernizaciji" socialnih sistemov. Tudi Slovenija je imela med letoma 2004 in 2007 visoko gospodarsko rast, zniževali sta se tako brezposelnost kot inflacija. Je šlo za rezultate strategije? Prav veliko se ne bi zmotili, če bi rekli, da je k uspešnosti še največ pripomoglo to, da se je vladi skazilo skoraj vse, kar si je v strategiji zastavila. Da trditev ni daleč od resnice, kažejo odstopi najbolj zagretih strategov liberalizacije: ministra za razvoj, ministra za znanost in visoko šolstvo, ministra za zdravstvo ter ministra za delo, družino in socialne zadeve. Nič bolje k sreči ni šlo pri prodaji državnega premoženja in ustvarjanju nesmiselnih pokrajin. Gotovo pa je vladi lahko v uteho, da je polom strategije državi in državljanom koristil.