Javno mnenje in manipulacije

"Ne obremenjujemo se z javnomnenjskimi raziskavami leto dni pred parlamentarnimi volitvami. Preveč je drugega dela."
Janez Janša v intervjuju za Večer (1. 12. 2007)

"V SDS smo se poslužili sistema, ki ga omogoča spletna anketa Žurnal24,"
je v zvezi z manipulacijo spletne ankete sporočila tiskovna predstavnica SDS Sandra Letica. (Žurnal24)

Pred tremi tedni sem na tem mestu zapisal, da so ankete za politike veliko bolj pomembne, kot so pripravljeni priznati. Pravzaprav: ni jim mar, dokler so ugodne. Sicer pa je velika večina politikov z anketami obsedena čez vsako razumsko mejo. Številke prebirajo na drugo decimalko natančno. Praznujejo, ko je zaznan premik za stotinko odstotka navzgor, in delajo paniko, ko gre za enak, statistično nepomemben premik navzdol. Kako zelo hudo je vse skupaj, se je pokazalo pred dnevi, ko je Žurnal 24ur razkril, kar smo sicer že dolgo slutili. Na odprti spletni anketi časopisa so namreč postavili vprašanje "Spor Janša - Starina Kosem: Kdo ima v medsebojnem sporu prav?" In Janša je zmagal s fantastičnih 115.800 glasov oz. 95-odstotno podporo. Res veličastna številka. Za Putinovo Rusijo, kaj šele za žepno Slovenijo. No, hitro se je pokazalo, da stranka slovenskega Putina res deluje putinovsko. Namreč glasove (10 izbir na sekundo!) so generirali kar iz računalnika na sedežu partije. Kar niti ni presenetljivo, niti novo, niti originalno. Hkrati pa je tudi izgovarjanje na to, da to najbrž delajo "vsi", precej invaliden in perverzen.

A bolj presenetljivi sta dve stvari. Po eni strani obupna neinteligentnost Janševih spindoktorjev, po drugi strani pa predvsem pojasnilo: goljufali smo, ker tehnika to omogoča. Pazite, takšno sporočilo prihaja iz stranke na oblasti; iz stranke, ki nosi odgovornost za delovanje te države: če prilike omogočajo, goljufaš, lažeš, manipuliraš ... Prilike marsikaj omogočajo.

Ob tem pa ne gre prezreti, da je že sam pojav t. i. spletnih anket banalen. Spletne ankete ali glasovanja v televizijske ali radijske oddaje niso reprezentativne in so v bistvu brez vsakršne napovedne vrednosti. Odražajo zgolj mnenje tistih, ki berejo, poslušajo, gledajo neko konkretno oddajo, rubriko in so hkrati odločeni glasovati. Pa imajo vsaj animacijski učinek? Obstaja namreč neka splošno sprejeta teza med politiki, da je detekcija javnega mnenja hkrati njegova animacija. Kar drži le pogojno. Na to je opozoril že avstrijski socialni psiholog Paul Lazarsfeld, ki je postavljal temelje ameriškega volilnega raziskovanja. Začetek sistematičnega raziskovanja se namreč veže na študije t. i. columbijske šole (Bureau of Applied Social Research na Columbijski univerzi) pod vodstvom Lazarsfelda. V Združene države prebegli Paul Lazarsfeld je svoje evropske izkušnje empiričnega raziskovanja (matematika in metodologija socialne psihologije) uporabil v spremljanju in analizi predsedniške volilne kampanje leta 1940 na območju Erie-County v državo Ohio. Skupaj s Berelsonom in Gaudetom je sedem mesecev spremljal 600 oseb v mesečnih presekih s tako imenovano panelno tehniko in želel dobiti odgovore na vprašanja o ne/stabilnosti političnega vedenja, zaznav in dejanj ter o možnih učinkih konkurenčnih idej. Panelna tehnika namreč zaradi fiksno oblikovane skupine omogoča empirično spremljanje sprememb med učinkovanjem volilne kampanje na posameznike. Svoja dognanja so objavili v slovitem delu The People Choice, ki je izšlo prvič leta 1944 in postalo klasično berilo teorije in empirije volilnega raziskovanja. Lazarfeld nas med drugim poduči, da se v javnomnenjskem zajemanju pojavljata dva diametralno nasprotna učinka: t. i. bandwagon efekt in t. i. underdog efekt. Lahko bi ju poslovenili kot kompozicijski in sočutnostni učinek. Prvi predpostavlja, da se ljudje praviloma pridružijo zmagovitemu toku, drugi pa predpostavlja kljubovalno oziroma solidarnostno postavljanje na stran šibkejšega. Na pamet bi rekli, da je prvi dominanten, a raziskovalci ocenjujejo, da se efekta medsebojno nevtralizirata.

V čem je torej smisel preverjanj? V resnici so javnomnenjska preverjanja volilnih namer predvsem v interesu javnosti in volivcev. Namreč, šele če ni nobenega preverjanja, se resnično odpre možnost manipulacije, ki dejansko učinkuje na volivce (jih na primer demotivira). Sama predpostavka medijskega pluralizma s konkurenčnimi meritvami in medijsko tekmo za čimboljšo prognozo oži prostor manipulaciji. Sicer pa so raziskovanja razpoloženja in namer volivcev konstitutivni del volilnih kampanj. Kampanje, ki omogočajo soočanje kandidatov in programov, pa so, kot pravi politolog Kaase, pogoj za resnično demokratični volilni spopad.

Ankete, še zlasti reprezentativne, vendarle ne koristijo samo volivcem, ampak tudi načrtovalcem volilnih kampanj, čeprav še zdaleč nimajo tako močnega neposrednega animacijskega učinka, kot se jim pripisuje in očita. Imajo pa posrednega. Oblikujejo komunikacijske vezi med volivci in sporočili političnih ponudnikov. Komunikologi pravijo, da je že Clintonova kampanja za ameriške predsedniške volitve leta 1996 pripeljala uporabo anketnih podatkov do perfekcije. Volilni strateg Bob Squier je takole opredelil uporabnost anket: "Volilna kampanja je kot konverzacija. Ti prisluhneš volivcem prek anket, volivci pa ti prisluhnejo prek tvojih spotov. To je kot dialog."

A kakorkoli. Vsem pomislekom in kritikam navkljub imajo ankete vsaj eno dobro lastnost - delujejo. Dovolj, da se jih bojijo in jih spoštujejo tudi tisti politiki, ki jih sicer nenehno relativizirajo. Ob tem pa nekateri naši politiki, zlasti Bajuk in Podobnik, nenehno poudarjajo, kako da so ankete krivične prav do njih. Ker kljub opozorilom, da navedbe ne držijo, to mantro ponavljajo, upravičeno sklepamo, da gre za zavestno laganje. Očitek, kako da ankete niso napovedale NSi vstopa v parlament, so več kot neresnične; tako za volitve 2000 kot za volitve 2004. Bajuk torej ali zavestno zavaja javnost ali pa (finančni minister!) ne zna brati elementarnih tabel.

Iz podatkov je razvidno, da so z redkimi izjemami - ogromna precenitev NSi v Magu ter podcenitev SLS v Žurnalu v leta 2004 - napovedi za obe stranki nadvse točne. In prav zato bi jih morale skrbeti tudi slabe izmere nekaj mesecev pred volitvami.

A kakorkoli. V središču interesa javnosti, medijev in politike je vsak, tudi najmanjši premik v javnomnenjski zaznavi. In premiki v zadnjih tednih obetajo pestro tekmo. Janša je mesece dolgo zbiral skoraj absolutno večino, pred nekaj meseci pa so se začele dogajati spremembe in Pahorjeva SD je prevzela primat na preferenčni lestvici. V zadnjih meritvah se je SDS spet močno približala SD. Razlogov je verjetno več. Operacija Čista lopata je imela vsaj kratkotrajni učinek. Zadnji premiki nič ne obetajo, da gre za trajnejše trende. Verjetno zato, ker se zgodba o Janševi vojni proti tajkunom vse bolj spreminja v zgodbo o Janševih tajkunih.

Igra je bila res tvegana, in kot kaže, so lahko izgube večje in trajnejše od dobitkov, ki so kratkoročno očitno delovali. Zanimivo pa je, da (vsaj za zdaj) ni imel večjega učinka velik predvolilni bonbon - (pre)poceni vinjete. A poleg populističnih potez je na ponovno enačenje reference SD in SDS vplivalo tudi dogajanje na obeh polih. Po eni strani sta si LDS in Zares vsaka posebej in obe skupaj povrnili glasove, ki so bili vsaj delno "začasno deponirani" v SD. Na drugi strani je ponovna konsolidacija SDS sovpadla z drastičnim upadom podore NSi in precej šibko podporo SLS. Če bi torej sedanje razmerje obveljalo na volitvah, je kljub razmeroma ugodni preferenci SDS desna koalicija šibka in v velikem zaostanku za levo. V analizo smo vzeli dve medijsko najbolj referenčni kontinuirani spremljanji volilnih namer (Ninamedia za Dnevnik/POP TT ter Delo Stik za Delo) ter ju preračunali na opredeljene volivce. A izmere so si izjemno podobne, edino odstopanje nastane pri razmerju LDS-Zares. Pri Ninamedii sta stranki skoraj izenačeni, pri Delu Stiku pa je Zares v prednosti. Izračunali smo povprečje obeh raziskav in oblikovali možne bloke. Naprej ožje, kjer so SD, Zares in LDS levi blok, SDS, SLS in NSi pa desni. Razmerje je 47: 32 v korist levega. Če dodamo še SNS desnemu, Desus pa levemu, dobimo razmerje 50 : 41; še vedno v korist levega. Glede na to, da večji del naštetih strank iz naslova "ostalo", ne bo presegel parlamentarnega praga, bosta oba bloka obsežnejša. No, ta razmerja so računana pod predpostavko, da se SLS, Desus in NSi uvrstijo v parlament. Za zdaj slabo kaže vsaj NSi, čeprav menimo, da ima toliko rezerve, da bo nabrala zadosten odstotek za vstop.

Razmerje med blokoma in tudi izenačenost dveh najmočnejših strank, čeprav ne samo to, napoveduje, da bo letos volilna kampanja bolj umazana, kot je bila kadarkoli. Doslej se je umazana kampanja obrnila proti tistemu, ki jo je generiral. Bomo videli, kako bo letos.