Muzikanti z Llanosa

Za hip je bil Perez Motta videti popolnoma odsoten. S harfo, naslonjeno na rame, s prsti nad strunami, klobukom, poveznjenim globoko na obraz. Videti je bilo, kot da nekaj išče. Nato je z neverjetno hitrostjo zazvenela glasba, zvoki so se skoraj zaletavali v ušesa, se prepletali in vdihnili življenje globoki melodiji, mehki in hkrati trdi.

Prebivalci Llanosa... Prav v srcu teh brezmejnih travnatih ravnin se je odvijal velik del duhovne zgodovine kolumbijskih ljudi, na tej puščavski zemlji, ki jo nenehno preskušajo siloviti vetrovi. Pravzaprav se ljudje pogovarjajo s pesmijo, z njo se žalijo in kregajo. Glasba je povsod v njihovem vsakdanu; je del življenja, smrti, strahu, nebrzdanosti in celo politike. Nekdaj so se mladi ravninci navadili peti in se naučili izdelovati svoje instrumente v šoli ali pri družini. Tako so dobili poseben in intimen odnos do glasbe. In takšen ostane vse do njihove smrti.

"Vedno sem se ukvarjal z glasbo", pojasnjuje Perez Motta z rahlo nosljajočim glasom. "Spominjam se, kako sem naredil prvo kitaro, da bi lahko igral s svojimi starši. Zame je bila najhujša kazen, če so mi starši prepovedali glasbo. Po svojo prvo harfo pa sem šel v Venezuelo in jo domov prinesel na volovem hrbtu. Igrati sem začel tako, da sem na glasbilu iskal note." Starši Pereza Motte so v 50. letih z nekaj kravami prišli v Venezuelo, da bi ubežali nasilju in vojnam, ki so trgali Kolumbijo.

Ko je spet zavladal mir, so se vrnili na ravnice Llanosa. "Mejo smo prečkali večkrat. S seboj nismo imeli veliko, veste, ker moji starši nikoli niso bili dovolj bogati. Vendar nečesa nismo nikoli pustili doma - naših glasbil." Postaja mirno. Motta, kot ga radi kličejo njegovi prijatelji, ne mara veliko govoriti, raje poje o svojem življenju. Počasi, ko se zasliši melodija, se v pesmi razkriva zgodba o tej ravani, duši njenih prebivalcev in kulturi, ki oživi.

Podjarmljanje

Ravnice Llanosa, po katerih se prepletajo tokovi rek Orinoco in Rio Meta, segajo do vzhoda Kolumbije. Te velike travnate prerije, na katerih le tu pa tam raste drevo in so na eni strano zamejene z Andi, na drugi pa z amazonski gozdom, so del "velike Kolumbije", o kateri je sanjal Simon Bolivar. Danes je pokrajina razdeljena med dve državi, Venezuelo in Kolumbijo. Ta dežela čarobnosti in legend je postala neizprosno ozemlje, na katerega je težko prodreti. Dolgo časa je bila najpomembnejša dejavnost na območju živinoreja. Tudi danes so prebivalci teh ravan predvsem "kavboji", ki se potepajo po brezmejni zemlji. Njihove ekonomske, družbene in kulturne aktivnosti so povezane z živinorejo. Svoje življenje posvečajo skrbi za živino, seveda pa tudi zase in za svoje otroke, a živina je simbol njihove moči in načina življenja.

Še pred rojstvom vsi otroci od staršev dobijo kravo z žigom svojega bodočega lastnika. Ko se otrok rodi, mu strici in tete predajo njegovo živino. Njegova čreda se počasi veča zaradi naravnega razplojevanja.

Ko otrok odraste, ima kapital, s katerim lahko začne rediti lastno čredo. Vendar mora najti zemljo, na kateri jo bo pasel. Za to ima samo eno možnost: da skuša "zavojevati" še zadnje proste kotičke, ki so še vedno divjina. Zavojevanje vzhoda in uničevanje indijanskih plemen, ki je povezano z njim, dajeta glavni pečat temu ozemlju.

Indijance so že v 16. stoletju (1531), ko se je vse skupaj začelo, zdesetkale odprave iz Evrope, ki jih je premamil mit o obljubljeni deželi. Z Evropejci so namreč prišli tudi suženjstvo, mučenje, bolezen in samomori. Čibči, Gvajubi, Gvahibi, veliko plemen je kmalu izumrlo. Ko so minevala leta pokolov in kolonizacije, je nastalo nekakšno nikogaršnje ozemlje, "tierra de nadie", in je razmejevalo področje, ki so ga naselili belci, od zemlje, na kateri so še vedno živela indijanska plemena.Še danes se prav na tej meji soočata dva svetova.

Na eni strani meje je svet Indijancev, ki pravijo, da jim prebivalci prerije kradejo zemljo in onemogočajo sezonsko selitev plemena, ki si išče hrano, s čimer ubijajo dušo in telo indijanske družbe. Svet na drugi strani meje pripada ravnincem, za katere so Indijanci nadloga, simbol divjega sveta, proti kateremu se upirajo. Ko se ravninci soočijo z njim, se počutijo, kot da opravljajo poslanstvo reda in napredka.

"Kakorkoli že," razlaga Motta, katerega oče je bil plačan, da je preganjal Indijance, "ubiti Indijanca ni bilo nič teže, kot pokončati psa, ki je hotel ukrasti kos mesa. Duhovniki so nam vedno govorili, da Indijanci niso ljudje, da nimajo duše... torej...!" In Motta začne prepevati o Davidu Tcharmientu, slavnemu lovcu na Indijance, ki je delal s svojim enajstletnim sinom, ta pa je na svojem pasu nosil veliko pušk.

Lovci na Indijance danes kljub priznanju prvotnih prebivalcev in spremembam ustave nadaljujejo svoje "delo". Za "čiščenje" območij, na katerih Indijanci veljajo za nadlego, jih plačujejo veliki posestniki.

Žalostna ponovitev zgodbe divjega Zahoda iz prejšnjega stoletja z vsem uničenjem in strašnimi pokoli...

Konservatorij na prostem

Glasba je edini ključ za razumevanje zgodbe, ki se je odvijala na tem ozemlju, in zgodbe njegovih prebivalcev. "Llanos je mešanica območij, na katerih so se zlivali številni kulturni in zgodovinski valovi ter trpljenje. Tam so živeli Indijanci, nato pa več valov evropskih kolonizatorjev, ki so sem prišli s sužnji. Naša glasba je spojitev vseh teh vplivov. Pravzaprav različni instrumenti, ki jih uporabljamo, odsevajo to mešanico," z nasmeškom pojasnjuje Fernando Lizarazo, ki je zadnjih 35 letih vodja skupine Alma Llanera. Ta skupina je najbolj slavna na območju. "Največ uporabljamo štiri instrumente: harfo, ki prihaja iz Venezuele in izvira iz Francije, marace s Kube, cuatro, majhno kitaro s štirimi strunami, ki prihaja iz Mehike, in banduro, ki izvira iz Evrope." S temi osnovnimi instrumenti in navdihom, ki ga črpajo iz temačne zgodovine, nastajajo ritmi, ki jih povezujejo z različnimi oblikami pesmi in napevov. Vsaka pesem opeva poseben dogodek ali dejavnost v življenju ravnincev. "Ojopo je najbolj tradicionalen ritem, ki izhaja iz golpe, pasaje, tonade... S tonado je ob koncu dneva mogoče pomiriti živino. Pasaje je bolj romantičen in z njim se opeva ljubezen. Golpe, hitrejši ritem, je primeren za delo in prijateljsko družbo. Contrapunteo pa je hiter golpe z refreni, ki lahko trajajo dneve. Večinoma morajo odnehati pevci, ker ostanejo brez glasu."

Llanos je tako rekoč ogromen konservatorij na prostem, kjer otroci, mladina in starejši prepevajo noč in dan. Pojejo, ker so se rodili, ker živijo, ker umrejo. Izpojejo svoje trpljenje, ljubezen in smrt. Glasba je postala pravi skupinski spomin, nekakšna hrbtenica družbe, v kateri je vsak človek hkrati pevec in skladatelj.

"Pred nekaj leti je Jaramillo Castillano začel improvizirati z golpom, v katerem je povedal zgodbo o smrti svojega očeta. Umrl je med coleom, pri katerem morajo ravninci bika prevrniti na hrbet, tako da mu zasučejo rep. Bik se je vnovič dvignil in začel teptati Castillanovega očeta. V trenutku je bil mrtev. Minilo je leto dni, preden je Castillano improviziral s pesmijo, v kateri poje, kdo je bil njegov oče, kakšno je bilo njegovo življenje ter kje in kako je umrl." In Fernando Lizarazo končno doda: "To je lepa pesem, ki mu je pomagala, da se je sprijaznil z očetovo smrtjo." Vsaka pesem dopolni mite, tradicionalne navade in skupni spomin prebivalcev Llanosa.

Moise in Oliverio

Ko Moise Fernandez in Oliverio Gonzalez popravljata kitare in druge instrumente, ki jima jih prinesejo stranke, se počutita kot dušna zdravitelja. Nekateri ravninci potujejo več dni skupaj, samo da bi prišli do njune delavnice. "Posebnost ravnincev je," pravi Oliverio z nasmeškom, "da nočejo zavreči starih instrumentov. Vedno znova jih dajo popraviti in se bodo raje še nadaljnjih 20 let oklepali stare popravljene kitarice, kot da bi kupili novo."

Za Moiseja je najlepši trenutek, ko uglasi kitaro, preden jo vrne lastniku ali jo proda drugemu. Zadnjih 18 let je popravljal, brusil in skrbel za ta glasbila, katerih rane razkrivajo burno življenje lastnika.

"Ravninci imajo večinoma s seboj instrumente, ko jahajo, in tako jih seveda poškodujejo. Zase lahko rečem, da se počutim, kot da bi nečemu vračal življenje, in srečen sem, ker vem, da ta glasbila prepotujejo Llanos po dolgem in počez..." Pravzaprav ima čisto vsaka vas, vasica in celo najmanjša kmetija, izgubljena sredi ničesar, svoje pevce in skupine, ki igrajo glasbo ravnin.

V vasici z imenom Costa Rica na bregovih reke Rio Meta praznujejo rojstni dan hčere Joseja del Christo Marthe. Odločil se je, da bo povabil nekaj prijateljev. Zaklali so veliko telet, ki se zdaj vrtijo na velikem žaru. Ko se stegna in hrustanec stopijo, jih zmešajo s sladkornim trsom. To je odlična sladica, ki je za ravnince prava poslastica.

Don Pepe, kot mu pravijo prijatelji, je srečen človek. Sam sebe ima za pravega prebivalca Llanosa, za enega od tistih, ki so ustvarili to deželo in ki pišejo njeno zgodovino. "Ko smo prispeli sem, sploh ni bilo lahko. Tu so živeli Indijanci, tatovi goveda, tako da smo se morali bojevati s pestmi, da smo se jih ubranili." Ko leži v viseči mreži in vanj s slike zrejo zamišljene oči Simona Bolivarja in Francisca de Paule Santanderja, očetov sodobne Kolumbije, se spominja: "Zakon je bil takrat jasen. Če je nekdo ukradel ali ubil tuje govedo, si imel pravico, da si z njim naredil, karkoli si hotel. Poleg tega smo se morali znebiti Indijancev, če smo hoteli obdržati našo zemljo. Skušali smo jim to pojasniti, prijazno smo jih prosili, naj odidejo in nehajo vdirati na našo zemljo, a so se obnašali, kot da niso nič slišali. Zato smo morali nekaj ukreniti." Jose zavzdihne. "A tega je že dolgo..." Zdaj je že 22 let gospodar 1.300 hektarov zemlje in 350 glav živine, kar je majhna kmetija v primerjavi s "sodobnimi" fincami, od katerih nekatere presegajo 22.000 hektarov. "Pozimi tu ni kaj dosti početi. A poleti se dan lahko začne že ob štirih. Treba je kastrirati mlade živali, jim vtisniti žig, porezati rogove, ločiti mlade samce od samic in jih potem odgnati na pašnik in proti vodi." Jose del Christo vstane, pomolsti je treba nekaj krav. Delovni dan se počasi končuje. Ozračje je mirno. Bogota in gverilci, vse to se zdi daleč proč. Obiskovalci s sosednjih kmetij prihajajo peš in na konjih. Zabava se končno lahko začne.

Jose in njegovi prijatelji bodo vso noč plesali in peli v čast "Mohanu", "pati soli" in "madre del monte", bajeslovnim bitjem, ki so prisotna v življenju in na zemlji Llanosa.

"Vse to bo izginilo. Tradicionalni ravninec, ki je živel z nekaj kravami, se bo temeljito spremenil. Novemu načinu kmetovanja se ne bo mogoče izogniti." Visoki in robati Peter Smith je sin nemškega priseljenca in predstavnik nove generacije ravnincev, ki so se komaj priselili v Llanos. Zanj sta ples in glasba del folklore, ki ni več v modi. Čim prej se je bomo znebili, tem hitreje se bo pokrajina lahko razvijala in se pridružila najboljšim kmetijskim deželam. Kaj pa nasilje? Očitno se ga ne boji. To je neizogiben del razvoja. Na njegovi finci vsi nosijo puško.

Daniel, vodja delavcev in nekdanji zapornik, je ubil že več kot 15 ljudi. "Izbral sem ga, ker sem vedel, da ne bo okleval, če bo treba koga ustreliti..." pravi Peter s komaj vidnim nasmeškom na robatem in kozavem obrazu. Vse zgradbe so načrtovali tako, da je čim manj mrtvih kotov. Ponoči 18 mastifov, pravih črnih pošasti, varuje zemljo svojega gospodarja. "V Llanosu so voda, bencin in hrana. To je žitnica države, a ravno zato se morajo spremeniti obnašanje ljudi, njihov videz, njihov značaj. Nekoč so bili Indijanci in kavboji s svojo glasbo. Danes je to industrija, zato se moramo lotiti nečesa drugega. Llanos se mora odpreti svetu. Prav za to se trudim," razlaga Peter. Genska selekcija, posebna krma, gnojila so prava revolucija za navade in kulturo starih ravnincev. Vendar so bolj strašne ograde in bodeča žica. "Ko so postavili ogrado, sem vedel, da je konec. Zdaj se ne moremo več svobodno gibati, to je konec svobode..." pravi Motta jezno. Nato vstane. Njegov obraz otrdi. S harpo ob ramenu vnovič zapoje, tokrat je to tožba, spomin na drugačne čase.

Cuando salgo a savanear

En mi caballito mono

Voy recordendo el cantar

la prenda que mas adoro.

Ko jaham v savano

na mojem ognjenem konju,

se spominjam pesmi

ki jo je pela ta, ki jo obožujem čez vse.

Po 67 letih, ki jih je preživel potujoč po vsem Llanosu, je umrl v Villavicenciu, ki mu Kolumbijci pravijo prag Llanosa. Je v zatonu življenja lahko verjel, da bi pesmi o njegovem veselju, življenju in srčni bolečini kdaj lahko omilile tegobe življenja v mestu, stiskajoč se med ozkimi stenami stanovanja.