10. 10. 2000 | Mladina 41 | Svet
The End
Beograjski četrtek 5. oktobra 2000
Okoli treh popoldne na vogalu Bulvarja revolucije in Prote Mateja, pri pravni fakulteti gneča, kakršne ne pomnim; množica v desetih kolonah, po vsej širini ulice, se bliža zvezni skupščini; otroci, matere, očetje, študenti, upokojenci, veliko se jih je že pripravilo na solzivec, čez obraz zavezani robci, za vsak primer šali. V zraku je, ne zajebavam se, čutiti nekaj nenavadnega; prvič imamo vsi vtis, da je to The End za Miloševića in da ni umika. Bliže ko smo skupščini, bolj dramatično je; ob robu ulice nanizani parkirani avtobusi, na strehah avtobusov na stotine ljudi, nekaj tovornjakov iz Čačka in Užic, na tovornjakih ljudje z dvignjenimi pestmi, prihajajo tudi rudarji iz Kostolca, prijatelj iz Ivanjice pripoveduje, da je župan Čačka Velimir Ilić vodil skupino, ki je z bagerjem na čelu prebila policijske blokade in vozila MNZ pometala v bližnje kanale. Od njega slišim, da številni policisti slačijo uniforme in se objemajo z demonstranti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 10. 2000 | Mladina 41 | Svet
Okoli treh popoldne na vogalu Bulvarja revolucije in Prote Mateja, pri pravni fakulteti gneča, kakršne ne pomnim; množica v desetih kolonah, po vsej širini ulice, se bliža zvezni skupščini; otroci, matere, očetje, študenti, upokojenci, veliko se jih je že pripravilo na solzivec, čez obraz zavezani robci, za vsak primer šali. V zraku je, ne zajebavam se, čutiti nekaj nenavadnega; prvič imamo vsi vtis, da je to The End za Miloševića in da ni umika. Bliže ko smo skupščini, bolj dramatično je; ob robu ulice nanizani parkirani avtobusi, na strehah avtobusov na stotine ljudi, nekaj tovornjakov iz Čačka in Užic, na tovornjakih ljudje z dvignjenimi pestmi, prihajajo tudi rudarji iz Kostolca, prijatelj iz Ivanjice pripoveduje, da je župan Čačka Velimir Ilić vodil skupino, ki je z bagerjem na čelu prebila policijske blokade in vozila MNZ pometala v bližnje kanale. Od njega slišim, da številni policisti slačijo uniforme in se objemajo z demonstranti.
V vsesplošni gneči pred skupščino nam tisti na avtobusih poročajo, kaj se dogaja. "Prerivanje pred skupščino ... Jebemti! Naši vpadajo! Dim, ljudje, skupščina gori," se derejo s tovornjakov. "Vrgli so solzivec," v zboru vpijejo naši izvidniki; vidimo bele kolobarje dima, ki ga veter nosi v nasprotno smer. Mnogi se vračajo k pravni fakulteti. Umaknem se deset metrov, le toliko, da sem blizu enega od vhodov, če bi se začel rusvaj. Nenadoma začne solzivec dušiti, kašljam, z rokami si ves čas manem oči, vse slabše je, na bruhanje mi gre, ves sem slinast, z vetrovko čez obraz bežim po Bulvarju. Pri Tašmajdanskem parku še ena bomba solzivca; nič ne vidim, hodim kot slepec. Vonj solzivca, vonj zmage, vonj ulice; bežimo in se spet vrnemo, vsi še bolj jezni, besni, razpizdeni; vidimo, da se izza skupščine dviga gost črn dim; slišimo, da gori nekaj policijskih vozil, vse več ljudi trdi, da gori skupščina, vidimo, da ognjeni zublji ližejo okna v prvem nadstropju, neverjetna gneča, kolone ljudi zadevajo druga ob drugo, zmeda na meji anarhije ali ravno obratno, zmagali smo, kriči študent, policisti se pridružujejo demonstrantom, na naši strani so. Na robu Tašmajdanskega parka poslopje radiotelevizije v plamenih; gorijo tri nadstropja, mojstri so že vdrli noter in prinašajo monitorje, stole, računalnike. Pretepli so nekaj urednikov in voditeljico Stanko Novković, vlekli so jo za lase in jo vlačili po tleh. Žal mi je, rečem, da nisem bil tu in tudi sam konstruktivno prispeval k svobodi javnih občil. Preverjene so govorice, da so nekateri zloglasni televizijski uredniki pobegnili s telesnimi stražarji (Spomenka Jović in Milorad Komrakov), številne druge iščemo - jih bomo že našli.
Med množico se širi glas, da se policisti množično pridružujejo demonstrantom; nekateri med njimi, vidimo, so že slekli uniforme, njihove čelade in plastične ščite kot trofeje nosijo razburjeni demonstranti, ki po trgih plešejo kot Indijanci. Iz zvezne skupščine prinašajo, kar jim pride pod roke; vidimo človeka, ki na ramah nosi stol, drugi ima obešalnik, tretji je vzel ogromen predal, četrti ima ekskluzivno trofejo, stol s srbskimi/jugoslovanskimi federalnimi orli, na katerem je do včeraj sedel Milomir Minić, predsednik državnega sveta.
Deset minut opazujem dramo na avtobusu, s katerega dva poševnooka snemata Revolution Live; sta Japonca ali Kitajca, se sprašuje množica in ne ve odgovora. Japonska? vprašajo v cirilici demonstranti, žejni krvi. Poševnooki odkima. China? Poševnooki, naivno, prikima. Vsaj trideset ljudi vleče Kitajca za noge, vzkliki "Jebi mu mater kitajsko" prerastejo v nekakšen linč. Kitajca padeta z avtobusa, nekdo vrže njuno kamero, gledam, kako ju brcajo v rit. Mar je to konec, se sprašujem, najslajše srbsko-kitajske ljubezni, ki se je gojila leta in leta, negovala s prilizovanjem Slobodana Miloševića, češ da je Kitajska naša edina prijateljica in zaščitnica. S filozofsko-kitajskim rekom "Ko vas jebe" pozabim na Kitajce in gledam, kako iz Tašmajdanskega parka tečejo novi dobitniki nagrad RTS; eden je vzel monitor, računalnik in stol, drugi stol, računalnik in mizico (nosi jo na glavi), ropa se v prostorih SPS in JUL, nenadoma krik iz klobčiča ljudi: "Kje si, Milošević, jebem ti sestro!"
Prehitro, da bi bilo resnično, vendar je resnično, slišimo, da je RTS nehala oddajati informativni program, z dveh kanalov je slišati samo glasbo (SPS-jevsko Galejo in SPS-jevskega Tonija Montana - koncerta obeh), na tretjem je špansko-mehiško-venezuelska nadaljevanka, na TV Politika, približno ob šestih zvečer, film, kot da je v Beogradu vse mirno. Na programu Studia B, poglej, poglej, se pojavi voditelj in nas obvesti, da je Studio B spet svoboden. Delovati neha tudi TV Pink, katere lastnik Željko Mitrović je član JUL, nikjer ni TV Košave, katere lastnica je Marija Milošević, Slobodanova hči. Iz etra so izginili vsi moji najljubši programi, od katerih vsebin sem živel vsa ta leta; kako naj jutri, recimo, kupim Politiko in v njej ne najdem tistega, kar sem videl 5. oktobra (nekaj ur pred eliminacijo), zadeva pa Miloševića in njegovo veličino. Iz ust enega od tukajšnjih številnih bebcev (Siniše Vučinića), v Srbiji jih je še precej, don't wory, je o Slobodanu slišati - deset ur pred odhodom v zgodovino norosti -, da je Milošević prvi heroj herojskega srbskega ljudstva, rešitelj srbske državnosti in jugoslovanske države, simbol obstoja srbske nacionalne biti, svobode jugoslovanskih državljanov, sinonim za pogum, čast, pravičnost in dostojanstvo.
Od vsega tega, oprostite surovosti izraza, je ostal gol kurac, videz Potemkinovih vasi, ponaredek Sile, ki je prestrašeni Srbiji vladala toliko let; nenadoma se je vse sesulo, Tanjug je sporočil, da je z ljudstvom, prav tisti Tanjug, ki je vse nas z auschwitz komentarji dušil z morilskim patriotskim plinom; tudi TV Politika je sporočila, da je z ljudstvom, in se odpovedala napovedanemu filmskemu maratonu v petek, 6. oktobra, ko bi morala metastazirati bebce pred malimi zasloni, to smo v preteklosti že doživeli; celo TV Novi Sad, ekstremna različica RTS, se je razglasila za "svobodno televizijo" ... Celoten Miloševićev sistem, skrbno negovan s podkupovanjem ljudi in strašenjem z odpustom, je nehal obstajati; spontano, kot po dogovoru, so odpovedovale posamezne funkcije - RTS, Politika, Tanjug, TV Pink, TV Košava, SOS Kanal ... Ogenj v poslopju RTS na Takovski 10 ni bil samo fizično izgorevanje, ampak peklenski opomin in neizpodbiten dokaz, da Miloševića ni več med nami.
Na prvem programu RTS, ki - lahko verjamete kaj takega - prenaša program Studia B, govori, to bom zapisal prvič, predsednik ZRJ Vojislav Koštunica; ni ravno moj favorite politik, zaradi katerega bi si rezal žile, gotovo ne lik, v katerega bi bil zaljubljen, še manj osebnost, ki bi jo ljubil ali oboževal, prav nasprotno; nihče iz njegove stranke ni pozabil strupenih strel in puščic, ki sem jih namenil VK, niso pozabili niti člankov, v katerih sem, why not, primerjal Miloševića in Koštunico; zdaj, ko je gospod VK predsednik, ne občutim nič posebnega, niti veselja niti žalosti, pomembno je le, da ni več Slobodana, ki se je, zanimivo, v svojem zadnjem govoru priporočil prav tako kot Ceausescu, iskreno prepričan, da je ljudstvo z njim in da ljudstvo v svoji norosti ne ve, kaj dela, ko glasuje proti njemu.
V nosnicah še vedno čutim vonj solzivca; vem, vsega je konec, Milošević se ne bo vrnil nikoli več ..., toda ko se navadiš na sovražnika, ki toliko let spi skupaj s tabo v tvoji lastni glavi, nič ni prav lahko. Revolucija (kakšna beseda) je v nas zaplodila občutek, da smo izgubili vsa ta leta in da jih nikoli ne bomo dobili nazaj; niti ekspresne novice, da bodo odpravili sankcije, nas spet sprejeli v Evropo, nas ljubili kot svoje najbližje ... ne ponujajo osebne utehe ob spoznanju, kaj vse smo zamudili v teh trinajstih letih.
To, kar me je držalo pokonci vsa ta leta, ne pomeni nič več; to ni samo Milošević (fuck him), ampak izgubljeni čas, ki se ga šele sedaj zavedam jasneje kot kadar koli doslej.
Na smrt utrujen salutiram Revoluciji in se posvetim steklenici chardonnayja, letnik 1997, ki so mi jo prav nocoj prinesli skrbni prijatelji; uradno končujem poglavje svojega življenja, dolgo trinajst let, in se trudim biti normalen. Toda ali sem?