Težave z osamosvojitvijo

V javno objavljenem pismu so generali ostro kritizirali sedanjo hrvaško oblast zaradi "dopuščanja blatenja in kriminaliziranja domovinske vojne". Na pismo se je nemudoma odzval predsednik države Stjepan Mesić, ki je sedem generalov, ki so bili še v aktivni službi v HV, preprosto upokojil. Dan zatem je k dramatičnosti dogodkov dodalo svoje še vodstvo nekdaj vladajoče HDZ, ki je v sporočilu pozvalo "Hrvate v domovini in na tujem, naj se zavedajo, da ta režim želi napolniti čašo nezadovoljstva do oboroženih spopadov in državljanske vojne... Glavna tarča napadov sedanje komunistične oblasti so tisti, ki so ustvarjali hrvaško državo". V sporočilu je vodstvo HDZ še pozvalo predsednika Mesića, naj razreši vlado Ivice Račana in razpiše predčasne volitve.

V mesecih po januarskem prepričljivem porazu HDZ se je z odkrivanjem nekaterih tajnih dokumentov, s preiskavami in sodnimi postopki vse bolj potrjevala povezanost nekdaj vladajoče HDZ s kriminalom v gospodarstvu, politiki in klasičnim kriminalom, kot je trgovina z mamili ali organizirano izsiljevanje lastnikov lokalov. V vse to so bile bolj ali manj vpletene tudi policija in nekatere enote ter posamezniki v hrvaški vojski. Potrdila se je vpletenost hrvaškega političnega vodstva na čelu z nekdanjim predsednikom Franjom Tuđmanom v vojna dogajanja ter spopade z Bošnjaki v BiH. Objavljeni dokumenti iz arhiva pokojnega predsednika so potrdili njegovo odločnost in sodelovanje pri načrtovani delitvi BiH. Potrdila se je tudi vpletenost posameznikov iz policijskih in vojaških vrst pri pregonu in pobojih hrvaških Srbov v letih 1991-1993. Prav tako so bili potrjeni poboji med 400 in 800 Srbov, v glavnem starejših ljudi, v času po koncu akcije Nevihta v avgustu 1995 kot tudi požigi in ropanje številnih srbskih hiš. Zaslugo za to ima predvsem predsednik Mesić, ki je previdnost Račanove vlade nadomestil z objavo nekaterih tajnih dokumentov iz arhiva njegovega predhodnika. Svojo odločnost pri odkrivanju vojnih zločinov pa je nova oblast pokazala tudi s tem, ko je v saboru sprejela resolucijo, ki opredeljuje sodelovanje hrvaške oblasti s haaškim sodiščem.

Dogodki so si sledili v dramatični spirali. Prvi je bil brez dvoma obsodba generala Blaškića, ki ga je mednarodno sodišče v Haagu obsodilo na 45 let zapora zaradi poveljevalne odgovornosti pri poboju 114 bošnjaških civilistov v vasi Ahmići v srednji Bosni leta 1993. Temu so sledili prvi odzivi desnice, ki je pred veleposlaništvom ZDA organizirala demonstracije. V strahu, da se nemiri ne bi razširili, je predsednik vlade Račan objavil, da so v državnih arhivih našli dokumente, ki potrjujejo Blaškićevo nedolžnost in s prikrivanjem katerih je nekdanja oblast Blaškiću dejansko onemogočila uspešno obrambo. Izkazalo se je, da je več kot dovolj tajnih dokumentov, ki dokazujejo politično skorumpiranost in sodelovanje nekdanje oblasti pri zločinih in kriminalnih dejanjih.

Nacionalistična desnica je z objavo posameznih tajnih dokumentov in odkrivanjem zločinov postajala vse bolj nervozna in agresivna. To se je pokazalo ob odkritju spominske plošče ustaškemu zločincu Juri Francetiću v Slunju, ob razbijanju partizanskih in srbskih spomenikov ter z ubojem Srba povratnika na otoku Viru, ki so ga do smrti pobili trije sovaščani. Plošča ustaškemu zločincu, postavljena brez dovoljenja, še vedno stoji. Ženska, ki je urinirala po spomeniku Srbom, ki so jih pobili ustaši, je bila oproščena zaradi pomanjkanja dokazov. Obravnava proti morilcem z otoka Vira se je sicer začela v teh dneh, vendar je vlada potrebovala za reakcijo in obsodbo dogodka več kot teden dni.

Svojevrsten izziv demokratični pravni državi in novi oblasti je bila napoved nekaterih veteranskih združenj, da bodo med turistično sezono blokirala magistralne ceste, pristanišča in mejne prehode. Vzrok so bila izkopavanja preiskovalcev mednarodnega sodišča v Haagu v okolici Gospića, kjer je bilo pobito večje število srbskih prebivalcev. Veterani svojih napovedi niso uresničili. Res pa je, da tudi preiskovalci iz Haaga v okolici Gospića niso našli več kot nekaj trupel.

Konec avgusta je javnost razburila afera o domnevni preiskavi sodišča v Haagu proti poveljniku HV generalu Petru Stipetiću zaradi domnevnih zločinov v času domovinske vojne. Po zatrdilih sodišča, da ne ve nič o preiskavi proti generalu Stipetiću, je zadeva potihnila. Sledil pa ji je umor Milana Levarja v Gospiću. Levar je bil udeleženec domovinske vojne, že pred časom pa je postal znan s pričevanji o pobojih tamkajšnjih Srbov, ki jih je organiziralo lokalno vojaško vodstvo konec leta 1991. O teh pobojih sta bila obveščena tudi takratna vlada "narodne enotnosti" in predsednik Tuđman. Slednji je poročilo o pobojih ukazal arhivirati, tedanji obrambni minister Gojko Šušak pa je dosegel, da so glavnega osumljenca Tihomirja Oreškovića po nekaj dneh pripora izpustili. Pred meseci se je preiskava obnovila in uboj glavne priče Milana Levarja ni mogel biti nepričakovan. Kljub temu ga hrvaška policija ni zaščitila. Po nekaj dneh je policija v Gospiću priprla več vojnih veteranov na čelu z že omenjenim Tihomirjem Oreškovićem, v Zadru dva hercegovska Hrvata in v Karlovcu nekdanjega generala vojske hercegovskih Hrvatov Ivana Andabaka. V Gospiću so bili priprti osumljeni sodelovanja pri uboju Milana Levarja. V Zadru priprta Hercegovca sta bila obtožena za sodelovanje pri zločinu v vasi Ahmići. General Andabak pa je bil sprva osumljen za sodelovanje pri trgovini z mamili, pozneje pa ga je visoki predstavnik OZN v Sarajevu Jaques Klein obtožil tudi sodelovanja pri atentatu na hrvaškega policijskega ministra v federaciji BiH Ivana Leutara.

Odziv zagrizenih hrvaških nacionalistov je bil hiter, ogorčen in odločen. Protestom v Gospiću so sledili protesti vojaških veteranov domala po vsej Hrvaški, največ po Dalmaciji. V Splitu naj bi zbrali celo prek 40.000 podpisov v podporo veteranskim organizacijam proti sedanji vladi. V številnih hrvaških mestih so bili oblikovani t. i. krizni štabi, ki so pozivali k državljanski neposlušnosti in uporu proti "rdečim izdajalcem". Po kratkem zatišju pa je vse skupaj doseglo vrhunec 29. septembra s pismom dvanajstih hrvaških generalov. Poznavalci razmer v Zagrebu domnevajo, da za pišočimi generali stoji radikalni del HDZ. Omenjajo pa tudi Miroslava Tuđmana, ki se sodeč po nedavnem intervjuju v zagrebškem Globusu in bližnjem potovanju v ZDA, kjer namerava med premožnimi Hrvati poiskati denar za financiranje nove trdne nacionalno profilirane desnice, poskuša vrniti na politično prizorišče. V omenjenem intervjuju je Tuđman zatrdil, da je "sedanja oblast odgovorna za socialno, politično in nacionalno krizo v državi, v kateri je ponovno sumljivo biti Hrvat".

Zmotno bi bilo trditi, da je tako gledanje prisotno zgolj pri peščici radikalnih politikov. Prisotno je tako v delu hrvaške politike, znanosti, gospodarstva, policije in vojske, biznisa in kriminala, vsekakor pa tudi v ne tako majhnem delu katoliške cerkve na Hrvaškem. Ta je notranjepolitično krizo zaokrožila z jasnim sporočilom, ki je nastalo na nedavnem zboru škofovske konference v Poreču in v katerem nedvoumno kritizira sedanjo oblast, zlasti postopke pri razčiščevanju domnevnih hrvaških vojnih zločinov v času vojne in po vojni na Hrvaškem. Zaradi javnih kritik, ki jih je ob koncu vladavine Franje Tuđmana in HDZ izrekel na račun tedanje oblasti zagrebški nadškof Bozanić, je sedanja poteza vrha katoliške cerkve na Hrvaškem marsikoga presenetila. In vendar se zdi, da je katoliška cerkev na Hrvaškem pripravljena marsikaj pomesti pod preprogo. Kot sledi iz omenjene poreške izjave hrvaških škofov, tudi domnevne zločine, ki so bili storjeni "v obrambi svobode, vere in države".