Čakanje na konec

Zgodilo se je to, kar smo predvidevali že pred volitvami. V Črni gori je Miloševićeva politika doživela neuspeh, Milošević pa se je s porazom proti Koštunici tudi v Srbiji znašel na koncu svoje poti. Miloševićev poraz na predsedniških volitvah in upor stotisočev ljudi po vsej Srbiji, ki danes kljub represiji in grožnjam pogumno branijo rezultate svoje volilne zmage, vzbujajo te dni veliko upanja tudi v Črni gori. Vsi upamo, da je to tudi konec desetletnega propadanja in vojn.

Se vam zdi, da še obstajajo kakšne možnosti za državljansko vojno?

Tukaj v Črni gori ne čutim, da bi bile napetosti med ljudmi tako resne, da bi to lahko pripeljalo do državljanske vojne. Vsi črnogorski politiki vedo, da je njihova prihodnost v Črni gori. Najbolj paradoksalno je to, da je celo prihodnost Momirja Bulatovića najbolje zavarovana prav v Črni gori. Šele če obstaja Črna gora in ima v skupni državi neko veljavo, lahko politiki, ki prihajajo iz Črne gore, računajo na svoj vpliv in uspeh. Z večinskim glasovanjem za zbor republik in predsednika države pa politiki iz črne gore ki so podprli nedavne ustavne spremembe niso zmanjšali samo teže Črne gore, pač pa tudi svojo lastno. Sedaj se o vsem odloča v Beogradu. In sedaj so poslanci - koga? V celotni Jugoslaviji črnogorski kadri ne morejo biti ministri in ne morejo zasedati pomembnih mest v državni upravi. Kakšna država je to? Zato upam, da jih bo kmalu srečala pamet. Nekateri znaki že kažejo na to.Zato je edina pot iz sedanjega položaja nekakšna konfederacija Črne gore in Srbije, kjer bi lahko obe republiki nastopali enakopravno. Za Črno goro je to sprejemljivo. Kajti Črni gori ni cilj odcepitev. Njen cilj je samostojno odločati o svoji usodi, se modernizirati in imeti normalne odnose s svetom. To je mogoče doseči tudi z novo ureditvijo odnosov med Srbijo in Črno goro.

Včasih se zdi, da imajo mnogi Črnogorci še zmeraj težave s svojo nacionalno identiteto. In potem verjetno ni nenavadno, če je celo iz krogov srbske opozicije slišati precej čudne izjave o Črnogorcih.

Problem srbske opozicije je v tem, da ima precej stališč, ki so nastrojena proti Črni gori. Drašković je bil doslej nekakšna izjema, ker javno priznava, da Črnogorce sicer ima za Srbe, da pa jim priznava pravico do lastne državnosti. Deloma ima morda celo prav, kajti med Hercegovci in prebivalci v nekdanji Duklji in Zeti po govoru, imenih, celo v narodnih nošah, ni bilo razlik. Drašković seveda ne trdi, da je "Dukljanin", to bi bil konec njegove kariere, trdi pa, da smo Črnogorci Srbi. Vse to je rezultat dolgega procesa, v katerem je Črna gora izgubljala svojo identiteto.To se bo sčasoma spremenilo, v prihodnje se bo črnogorska identiteta znova okrepila. Zdi se mi, da bodo v Črni gori ne glede na vse demokratične spremembe v Srbiji vztrajali pri tem, da Črna gora in Srbija svoje odnose zasnujeta na načelih mednarodnega prava. Da sta torej obe republiki enakopravna subjekta mednarodnih odnosov. Kako bo po tem, kako se bomo združevali naprej, to je že neko povsem drugo vprašanje.

V koliki meri na zaostrene odnose med Srbi in Črnogorci vpliva obnavljanje zgodovinskih zgodb o spopadih z začetka stoletja? Vam je ta predzgodovina dobro znana?

Ta zgodovina sporov med Srbi in Črnogorci in upor Črnogorcev proti oblasti Karađorđevićem ob koncu prve svetovne vojne sta mi seveda znana. Čeprav tudi sam dolgo časa nisem vedel, kakšna je bila prava resnica. Precej časa sem bil prepričan, da je moj ded, princ Nikola, enostavno odšel v pokoj. Vedel sem, da je bila nekakšna vojna, poznal ljudi, ki so sodelovali v njej, toda v moji okolici so vsi zmeraj menili, da je bila to pač cena, ki je bila plačana za ustanovitev uspešne Jugoslavije. Črnogorci so bili v tej zgodbi nekakšne žrtve, vendar žrtve zaradi višjega cilja. Nihče ni želel posebej izpostavljati interesov Črne gore. In s tem sem se nekako poistovetil. Obnavljanje teh zgodb danes seveda ni zelo produktivno, toda mediji imajo takšne zgodbe radi. In tako tukaj kot v Beogradu so seveda nagnjeni k pretiravanju. Sedaj se v Črni gori na primer govori celo o okupaciji in "kolonizaciji" Črne gore.

Bi Črna gora morala biti neodvisna država?

V sedanjem položaju nimamo veliko izbire. Črna gora mora biti neodvisna, da bi lahko ubranila svojo politiko, ki je drugačna od tiste v Beogradu. Kar je dobro tako za Črno goro kot za Srbijo. Če s to politiko ne bomo uspeli, potem so odprte vse možnosti. Vendar naš cilj ni zgolj neodvisnost, pač pa svoboda. Sedanja Jugoslavija nam te svobode, ki jo potrebujemo, ne daje. In le zato se krepi želja po neodvisnosti.

Imate sami morda kakšno željo, da v prihodnosti nastopite kot kralj Črne gore? Pravzaprav bi vas moral sedaj naslavljati z "vaša visokost".

Že več kot deset let se zavzemam za demokracijo in toleranco v Jugoslaviji in Črni gori. Kraljeva družina je del dediščine Črne gore, ki je danes republika. In če Črna gora potrebuje kraljevo družino, potem ji seveda moramo stati ob strani. Nimam pravice reči "ne" in sedeti v svojem stanovanju. To ne pomeni, da želim biti kralj, čeprav sem prepričan, da so monarhične ureditve lahko še zmeraj koristne in uspešne. Predvsem takrat, ko je treba skozi krizna obdobja. Če bi me Črna gora potrebovala, če bi to odločili ljudje, potem bi takšno vlogo sprejel. Toda kot sem že nekoč dejal, stokrat raje bi videl, da se tukaj razvija demokracija, jaz pa ostanem navaden državljan.

Imate z državo še kakšna odprta vprašanja glede denacionalizacije?

Imetje naše družine je bilo zaplenjeno že po prvi svetovni vojni, zato ga je zelo težko pridobiti nazaj.

Kakšno prihodnost si potemtakem želite?

Ko sem v začetku devetdesetih prišel v Črno goro, sem bil zgrožen. To je bila družba, kjer posameznik ni imel nobene možnosti za delovanje. Delovati je bilo mogoče le kolektivno, čredno. To je bila družba v slepi ulici, ki me je spominjala na fašizem. Izkušnja dvajsetega stoletja pa nas uči, da ljudje za življenje potrebujejo neodvisnost in osebno svobodo.

Danes je povsem drugače. Danes si skupaj z vsemi našimi sosedi, skupaj s Slovenijo in vsemi državami, ki bodo kmalu postale polnopravne članice Evropske unije. Toda v Evropo želimo stopiti kot Črna gora, kot dežela s svojimi posebnostmi in nacionalno identiteto, na pa kot administrativna provinca Srbije. V to nas silijo jezik, mediteranska orientacija, tradicija, naša kultura in geopolitika. Ne želimo ostati brez imena, tako kot se nam je kljub naši dolgi državniški tradiciji zgodilo leta 1918. Takrat je bila ustanovljena država "Srbov, Hrvatov in Slovencev". Črnogorci sploh niso bili omenjeni, čeprav so imeli med vsemi najdaljšo državnost na Balkanu.

Bi bilo prav zaradi neodvisnosti kmalu treba razpisati referendum o tem vprašanju v Črni gori?

Mislim, da tega referenduma Črna gora ne bo izvedla, če v to ne bo prisiljena. Ni dvoma, da so Srbi in Črnogorci bratje, toda nesmiselno je umetno ustvarjati nekakšne Jugoslovane. Zaradi sedanje ureditve in vztrajanja pri obstoju Jugoslavije trpijo tudi Srbi, ki se kot zadnji od vseh jugoslovanskih narodov ne morejo predstavljati kot to, kar dejansko so. Toda ne glede na dogovor o prihodnjih razmerjih med Srbijo in Črno goro si ne morem zamisliti, da bi bili Srbi v Črni gori res kdaj povsem pravi tujci.