Naličja demokracije

Florida je te dni videti kot Amerika v šestdesetih. Raztrgana, razklana, razdeljena, panična, prestrašena. Na ulicah so protestniki s transparenti: Hočemo ponovne volitve! Hočemo svoje pravice! Na čelu stopa prečastiti Jesse Jackson, karizmatični demokrat, črnski lider. Zdi se tako, kot da so državljanske pravice spet na tnalu. Zdi se, kot da je civilna družba spet vstala. In zdi se, kot da se Amerika še ni prebudila iz kome. Nenehno se ji rola neskončni dan. Amerika gre spat, toda ko se zbudi, še vedno nima predsednika. Kot da so se Američani ujeli v časovno zanko. Kot da so talci kakega znanstveno-fantastičnega filma. Hudo - demokracija je izgubila ravnotežje!

Ni čudno. Čudne, somračne, znanstveno-fantastične stvari so se dogajale na Floridi. Volilne skrinjice so čudežno izginile in se spet pojavile. Glasovnice so izginjale brez sledu. Diskrepanca med ročnim in strojnim štetjem je bila orjaška. Štetje je bilo sumljivo, napačno, režirano. Volilci trdijo, da so jih prevarali, saj so jim v Palm Beachu, sicer demokratskem okrožju, v katerem so pred nekaj leti enemu izmed Kennedyjev sodili za posilstvo, podtaknili dvokolonske volilne pole ("butterfly ballot"), ki so bile zavajajoče, sporne in ilegalne. Glasovnice so bile zdizajnirane tako, da Židje in Afro-Američani v Palm Beachu ne bi mogli voliti za Gorea, brunda prečastiti Jackson, pred dvajsetimi leti obsojan antisemitizma, danes šampion črnsko-židovske enotnosti. Hudo - demokracija je izgubila tla!

Vrstili so se bes... štetje... čakanje... ponovno štetje... borzni kaos... še eno štetje... histerično licitiranje za izvode časopisov a la New York Times in Washington Post, ki so v svojih prvih jutranjih edicijah razglasili, da je novi ameriški predsednik George Bush... štetje... padec Nasdaqa in dolarja... ročno štetje... zmeda na stavnicah, ki so furale dvoboj Bush/Gore... ponovno ročno štetje... in paranoja - hej, nikomur ni več mogoče zaupati! Gore toži. Bush toži. Volilci tožijo. Podolgem in počez. Kaj zdaj? Okej, odloči naj sodišče. Toliko retorike, toliko denarja, toliko ubijanja s kampanjo, toliko ameriškega sna - zdaj pa bo o vsem skupaj odločalo sodišče? Ha. Kaj to pomeni? Da so mandat za izvolitev ameriškega predsednika dobili floridski sodniki? Komu se sodi? Demokraciji. Hudo - demokracija je prišla na sodišče!

Štetje glasov je kmalu postalo le še abstraktna statistika, tako abstraktna, da smo lahko povsem upravičeno pričakovali množico s transparenti: Ne pustimo se preštevati! A tedaj itak ni bilo več nikomur mar, kako je v resnici glasovalo ljudstvo. Florido so namreč preplavili Bushevi in Goreovi strategi, aktivisti, advokati, diplomati, spin-doctorji in drugi manipulatorji. Ni bilo več pomembno, koga je izvolilo ljudstvo - šlo je le še za to, kdo bo prej popustil, Bush ali Gore. Gore je dobil absolutno večino ameriških glasov, zato mora dobiti tudi Florido in s tem Belo hišo, so kričali demokrati. Opla, čakajte - nismo še prešteli glasov, ki so bili poslani iz tujine, so odgovarjali republikanci. Bush je dobil Florido, zato mora dobiti tudi Belo hišo, so vreščali republikanci. Opla, čakajte - nismo še prešteli glasov, ki so bili poslani iz tujine, so odgovarjali demokrati. Začela se je pozicijska vojna. Če vi umaknete tožbo, jo bomo tudi mi! Odstopite! Ne, vi odstopite! Dogovorimo se! Ste za kupčijo? Mhm, vprašanje je bilo le še - kdo bo prej popustil? Gore ali Bush? O novem predsedniku ne bodo odločali glasovi, ampak pogajanja krogov navznoter. Hudo - demokracija je postala stvar elite!

Telenovela

Da je situacija res kritična in neobvladljiva, dokazuje že to, da sta na Florido pripotovala tudi dva bivša ameriška zunanja ministra, dva fanatična pogajalca. Gore je namreč tja dol poslal 75-letnega Warrena Christopherja, zunanjega ministra v času prvega Clintonovega mandata in Carterjevega žametnega pogajalca z Iranci leta 1980, Bush pa 70-letnega Jamesa Bakerja, očkovega zunanjega ministra in obenem šefa obeh očkovih predsedniških kampanj, tako tiste uspele (1988) kot one propadle (1992). Fanta-opazovalca sta se obnašala tako, kot da sta prišla na krizno žarišče, recimo na Bližnji Vzhod, na Balkan ali pa v Moskvo '87. A po drugi strani, le zakaj bi se obnašala drugače - prišla sta na krizno žarišče št. 1: USA 2000. V hipu, ko sta se pojavila na Floridi, je bilo jasno, da je Amerika sredi nove hladne vojne. Medtem ko je Christopher iskal "resne in substancialne neregularnosti", so Bakerjeve besede zvenele kot grožnje: Nacija naj za hip zastane in pomisli! V nasprotnem primeru nas čaka katastrofa! Mislite na nacionalne interese! Gospe in gospodje, čas je, da stvar zaključimo! James, mar ni konec šele tedaj, ko je preštet tudi zadnji glas? Zdelo se je tako, kot da je prišel napovedat vojno vsem tistim, ki so volili za Gorea. Kot da je prišel napovedat vojno demokraciji. Hudo - demokracija se je uklonila višjim interesom!

Kampanja je še kar trajala. In tudi volitve so še kar trajale. Nekateri so pač hoteli voliti toliko časa, dokler ne zmaga Bush. Drugi so hoteli voliti toliko časa, dokler ne zmaga Gore. A kaj bi to - štos demokracije in volitev itak ni več v tem, da vsi volijo na isti dan. V Kaliforniji je 30% volilcev volilo po pošti. V Oregonu so vsi volili po pošti. Le zakaj bi potem stokali, ker volitvam ni konca? In hej, le zakaj bi jim določali skrajni rok, James? In le zakaj Florida ne bi volila še enkrat, ali pa vsaj Palm Beach? Te volitve utegnejo biti sicer krajše od večnosti, toda daljše od življenja. Hudo - demokracija je postala telenovela!

Američane, vzgojene na teorijah zarote, je strah, da je bil novi ameriški predsednik izvoljen na nedemokratičen, nelegalen, nelegitimen način. Strah jih je, da se bo v Belo hišo naselil parazit. Strah jih je, da novi predsednik ne bo izraz ljudske volje. Strah jih je, da tokrat ne bo šlo za demokratičen prenos oblasti, ampak za prevzem oblasti - za neke sorte puč. Tisti, ki so volili za Gorea, bodo verjeli, da je bil izvoljen Gore - Bush bo za njih diktator. Tisti, ki so volili za Busha, pa bodo verjeli, da je bil izvoljen Bush - Gore bo za njih diktator. Hudo - demokracija je postala diktatura!

Mislim, da gre za zaroto, je dahnil prečastiti Jackson. Zarota? Huh, le zakaj ne. Bi res radi zaroto? Okej, tu jo imate. Prvič, težko bi rekli, da na Floridi štren ne meša mračni, spletkarski, rušilni, totalitarni Fidel Castro (da je Clinton malega Eliana deportiral nazaj na Kubo, za Gorea ni bilo dobro, ne). Drugič, težko bi rekli, da niti ne vleče guverner Floride Jeb Bush, brat Georgea W. Busha. Tretjič, težko bi rekli, da štren ne meša šef Goreove kampanje William Daley, sin nekdanjega župana Chicaga, ki je pomagal Kennedyju leta 1960 z domnevnimi kupovanji glasov in mrtvimi volilci dobiti volitve v Illinoisu. Četrtič, za primerno paranoičnega teoretika zarota ni na odmet podatek, da v Palm Beachu živi veliko Židov. Petič, kaj je na Floridi počel besni, obupani, kabalistični Pat Buchanan? Šestič, mar niso v Miamiju pred tremi leti zaradi goljufije z glasovnicami razveljavili volitve za župana - in mar ni potem novega župana izvolil sodnik? In sedmič, volilno komisijo Floride je vodila državna sekretarka Katherine Harris, sicer funkcionarka republikanske partije (!) in sopredsednica Busheve kampanje na Floridi (!), ki naj bi bila pred časom vpletena v korupcijsko afero in pranje denarja in prav ta bejba je v torek ustavila ročno štetje glasov! Bush vodi za 300 glasov - po partijski direktivi. Je Florida igrala po scenariju ali gre le za slepo naključje? Hja, na Floridi se je letos križalo toliko interesov kot leta 1963 v Dallasu, ko je padel John F. Kennedy. Hudo - demokracija je postala zarota!

Imidž

Houston, problem imate! Glejte, tujina se zgraža. Dvomi v našo demokracijo. Norca brije iz nas. Uživa v našem kaosu. Smo res le Forrest Chumps? Kaj pa kredibilnost naše demokracije? Demokracija ni le show. Cel svet nas gleda! In to posmehljivo, cinično! Božji kompleks Amerike se je zbil v nulo. Hudo - demokracija je le še imidž!

Američani ponavljajo: Neverjetno! Te volitve so brez primerjave! O, ali pač. Za primerjavo iz arhiva hitro potegnejo Johna Quincyja Adamsa (1824) in Rutherforda B. Hayesa (1876), ki ju je za predsednika izvolil Kongres, pa četudi nista dobila niti večine elektorskih glasov niti absolutne večine glasov, ter predsednika Benjamina Harrisona (1888), ki je sicer dobil večino elektorskih glasov, ne pa tudi absolutne večine glasov. To se ne more več zgoditi, so ves čas ponavljali Američani - da predsednika izvoli Kongres, ne pa ljudstvo, oz. da v Belo hišo pride tip, ki ob večini elektorskih glasov ne dobi tudi absolutne večine glasov, se jim je zdelo nedemokratično. I, le zakaj - kdo pravi, da je bila Amerika tedaj demokratična? Ob koncu 19. stoletja so bili brez volilne pravice tako črnci kot ženske. Zdaj so spet tam: Bush bo, kot kaže, dobil večino elektorskih glasov, Gore pa absolutno večino. Se vam zdi to nedemokratično? No, iskreno rečeno, če se vam zdi to nedemokratično, potem boste morali priznati, da je nedemokratična pravzaprav ameriška ustava, po kateri Američani volijo že 213 let in v kateri nikjer ne piše, da je za izvolitev predsednika potrebna absolutna večina glasov. Vidite, Founding Fathers, utemeljitelji Amerike, niso ravno zaupali neukemu in nepismenemu ljudstvu, zato so izvolitev predsednika raje prepustili eliti, elektorskemu kolegiju, hja, Kongresu - okej, tistim 538 elektorjem (članom Kongresa), ki naj bi 18. decembra v Kongresu v zapečateno skrinjico vrgli svoje elektorske glasove. Ni nujno, da se bodo držali rezultatov volitev. Hočem reči - ni nujno, da bo kongresnik, v čigar državi je zmagal Bush, svoj glas tudi res vrgel v Bushevo skrinjico. Kaj če se kdo odloči po svoje - mimo volje svoje države? Kaj če novega ameriškega predsednika ne bo izvolil Kongres, ampak pičla dva kongresnika? Kar se lahko zgodi. In kar se je že dogajalo. Kazen za kongresnika, ki bi glas vrgel v napačno skrinjico, znaša itak le simboličnih 1.000 dolarjev. Pa še to le v štirih zveznih državah. Za polovico Američanov bi bil junak. Hudo - demokracija potrebuje novo ustavo!

Bodo Američani spremenili ustavo in se pregrešili zoper svoje Očete? Nekateri kongresniki so že vložili pobudo za spremembo volilnega sistema, za ukinitev elektorskega kolegija, te svete motnje, te moteče indirektnosti. Prav elektorski kolegij pa je ustvaril tudi druge motnje ameriške demokracije. Recimo - dvopartijski sistem. V igri so le republikanci in demokrati - ter nihče drug. Tretje stranke ne morejo resno zaživeti ali pa konkurirati, ker nimajo šans v boju za elektorske glasove. Na koncu vedno ostaneta le dve partiji. Ki si lahko privoščita dolgi, dragi kampanji. Ki v času kampanj od korporacij, magnatov, sindikatov, lobijev, združenj in drugih interesnih skupin dobivata orjaške prispevke. Ki na TV debate predsedniških kandidatov ne pustita kandidatov tretjih strank. Ni čudno, da so Ralpha Naderja, šampiona globalne ekonomske demokracije, sicer predsedniškega kandidata zelenih, ki je zbral več kot 2,6 milijona glasov in Goreu pokvaril igro na Floridi (dobil je več kot 90.000 glasov!), ves čas razglašali za parazita, za nebodigatreba. In ni čudno, da polovica Američanov ne voli. Zdi se jim, da ni stranke, ki bi jih nagovarjala ali pa predstavljala. Ali pa zanjo ne morejo slišati. Je mogoče volitve dobiti z denarjem? Šur, nisem še slišal, da bi jih kdo dobil brez denarja. Nedavno so dijaki v Massachusettsu pisali esej na temo ameriških volitev - zmagal je mulo, ki je napisal, da bi morala Amerika vpeljati proporcialni volilni sistem. Ha. Hudo - demokracija je dvopartijska!

Po volitvah se Amerika vedno ponovno združi in poenoti, je oznanil Bush, ki je dal vmes za dobro mero usmrtiti še enega obsojenca, tokrat Mehičana. Mar res? Kot se meni zdi, so Američani trenutno združeni proti sebi: ženske so za Gorea, moški za Busha... meščani so za Gorea, kmetje za Busha... geji so za Gorea, homofobi za Busha... imigranti so za Gorea, čisti Američani za Busha... tisti, ki ne hodijo v cerkev, so za Gorea, tisti, ki hodijo v cerkev, za Busha... tisti, ki so za abortus, so za Gorea, tisti, ki so proti abortusu, za Busha... Afro-Američani so za Gorea, beli belci za Busha. Hudo - Amerika je dvopartijska!

Bush poudari, da je ročno štetje popolnoma nesprejemljivo, saj dopušča napake, ki jih zagreši človeški faktor, obenem pa se mu zdi preveč subjektivno in arbitrarno, saj si ob ročnem štetju to, za koga je glasoval ta ali oni volilec, razlaga vsak preštevalec po svoje. Insiderji potrdijo, da na Floridi res ni enotnega načina preštevanja glasov in da si luknje na glasovnici res vsak tolmači po svoje. Kaj to pomeni? Da so bili ameriški predsedniki v časih, ko je obstajalo le ročno štetje, zgolj produkti subjektivnih in arbitrarnih preštevalcev? Ironično - preštevalne mašine, "votomatici", so pa še manj zanesljive, pravijo insiderji. Hudo - ameriški predsedniki niso bili nikoli rezultat demokratičnega procesa!

Oh, nič posebnega ali pa nezaslišanega. New Jersey je v kongres izvolil mega magnata, ki je v svojo kampanjo vložil 60 milijonov dolarjev. Missouri je v kongres izvolil mrtveca. In seveda, New York je v senat izvolil Prvo damo, Hillary Rodham Clinton. Da bo leta 2004 kandidirala za predsednico, ne dvomim. Kakor tudi ne dvomim, da bo zmagala. Bush in Gore ne bosta imela niti najtanjših šans za ponovno izvolitev. Dobila sta žig sramote. Tudi Quincy Adams, Rutherford B. Hayes in Benjamin Harrison, ameriški predsedniki, ki so se v Belo hišo prebili na sumljivo nečist način, niso dočakali ponovne izvolitve. In resnici na ljubo, tudi John F. Kennedy, ki je leta 1960 Richarda Nixona porazil v tesnih in skrajno sumljivih okoliščinah, ni prišel ravno daleč. Stavim: če bi danes še enkrat prešteli vse tiste glasove, bi se izkazalo, da je leta 1960 v resnici zmagal Nixon. A po drugi strani, glede na to, kam plove Amerika, bi rekel, da Kennedyja itak nikoli ni bilo. In Bill Clinton? Če ga bo Hillary čez štiri leta vzela za podpredsednika in potem sredi mandata umrla, bo spet postal predsednik.