Tripartitne težave

Slovenija je vse svoje dosedanje težave z Italijo za zmeraj rešila s trinajsto prilogo k pridružitvenemu sporazumu z EU. To je trditev, ki so ji tudi v času najtoplejših odnosov med državama verjeli le naivneži. Zdaj, ko se v Italiji znova krepijo konservativne politične sile z Berlusconijem na čelu, pa je vnovične zaplete mogoče napovedati z gotovostjo. Še bolj nerodno je, da bi povod za ponoven pritisk zahodne sosede na Slovenijo našli tudi na tej strani meje. Naša država devet let po razpadu nekdanje SFRJ z Italijo še zmeraj ni dokončno uredila vprašanja plačila dolgov iz rimske pogodbe. Neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti pa je po pravilih mednarodnega prava - in to ne glede na italijansko "nezainteresiranost" za rešitev tega vprašanja - lahko razlog za "samopomoč" oziroma celo za razveljavitev pogodbe.

Korenine zapleta

Spor med Italijo in Slovenijo korenini v različnem pojmovanju veljavnosti mednarodnih pogodb, ki so bile uveljavljene med državama. Potem ko je Italija leta 1992 z izmenjavo not potrdila, kasneje pa še ratificirala veljavnost 46 mednarodnih pogodb med Jugoslavijo in Italijo, bi morali biti vsi nesporazumi odpravljeni. Pod 44. točko akta o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Italijo je bil med desetinami italijanskih pogodb s SHS, veterinarskih sporazumov in sporazumov o izkoriščanju voda, ki jih je na Farnesino odnesel naš rimski veleposlanik Marko Kosin, tudi rimski sporazum. Ta je bil na podlagi osimskih sporazumov podpisan leta 1983 in določa, da bodo italijanski državljani oziroma Italija za odvzeto lastnino od rajnke Jugoslavije dobili 110 milijonov dolarjev.

Italija je bila s takšno pogodbo zadovoljna vse do razpada Jugoslavije. Toda po tem, ko sta na njene račune že prispela dva prispevka, ki sta znašala več kot 18 milijonov dolarjev, in ko je leta 1992 italijanska država omenjeno pogodbo ponovno potrdila, so si njeni politiki, zavedajoč se nove geopolitične realnosti na vzhodu, preprosto premislili in za svoje državljane zahtevali nepremičnine v naravi ter zagrozili, da bosta Slovenija in Hrvaška ostali pred vrati Evrope, če nepremičnin ne bosta vrnili. Italijanski pogajalci so na srečanju s slovenskimi diplomati ves čas ponavljali pravilo "clausula rebus sic stantibus", po katerem je zaradi bistveno spremenjenih okoliščin dovoljeno spremeniti veljavno mednarodno pogodbo. Italijanski pogajalci so trdili, da sta po osamosvojitvi Slovenija in tudi Hrvaška sprejeli zakone o denacionalizaciji in da je to nova okoliščina glede na prejšnjo socialistično Jugoslavijo. Zato v imenu istrskih Italijanov, ki so se po drugi svetovni vojni odselili v Italijo, če bi vedeli za takšen preobrat, nikoli ne bi podpisali pogodbe.

Za Slovenijo je bilo pri teh italijanskih pobudah nerodno predvsem to, da je bilo vprašanje lastnine italijanskih državljanov že rešeno in ta lastnina velik del že izplačana. Za italijansko lastnino v priključeni Primorski je Jugoslavija Italiji plačala z ustreznim zmanjšanjem vojnih odškodnin, za zaplenjeno lastnino v coni B (ta je obsegala del slovenske in hrvaške Istre) pa Hrvaška in Slovenija poleg dveh že plačanih obrokov dolgujeta Italiji (celotna vrednost italijanske nacionalizirane lastnine je ocenjena na 110 milijonov dolarjev) še devet obrokov po 8,461.538 dolarjev. Hkrati je Jugoslavija italijanskim državljanom med drugim v naravi že vrnila (po posebnem sporazumu) 179 nepremičnin.

Italija pritiskov kljub temu ni opustila. Najprej je njena diplomacija takoj po začetku slovensko-italijanskih pogajanj na gradu Strmol marca 1993 poudarila, da se o pridruženem članstvu Slovenije v Evropski skupnosti ne namerava pogajati. Avgusta istega leta so italijanski diplomati na Brniku med novinarje razdelili sporočilo, v katerem so zapisali, naj se v zvezi s po vojni nacionaliziranim premoženjem "Ljubljana in Zagreb izogneta ravnanju, ki bi bilo težko v skladu z njuno zaželeno postopno integracijo v Evropo dvanajsterice". Nato so zavlačevali ob podpisu trgovinskega gospodarskega sporazuma med Slovenijo in Evropsko skupnostjo, zavračali slovenske zelene karte, prepovedali izvoz mesa zaradi nikoli dokazane slinavke, zaradi "embarga za ZRJ" izredno natančno preiskovali ladje, ki so bile namenjene v Koper, in končno presenetili slovenske diplomate še z nenapovedano namestitvijo vojakov ob slovensko-italijanski meji. Ve se, kako se je zgodba končala; najprej s polomijo v Ogleju, nato pa s "španskim kompromisom", ki je Italijanom in drugim nekdanjim stalnim prebivalcem Slovenije omogočil nakup, ne pa vrnitev nepremičnin.

Vendar se na tej točki vsa zgodba znova zaplete. Da bi bili dogovori o optantski lastnini neizpodbitno urejeni, bi Italija morala vsako leto prejeti obrok odškodnine. Čez največ dve leti bi pravzaprav že morala biti izplačana. Vsaj, kar zadeva Slovenijo. Toda Jugoslavija, ki naj bi nakazovala denar, ne obstaja več. Zaradi razpada SFRJ je odškodnina postala obveznost naslednic - Slovenije in Hrvaške, ki sta dobili nekdanje italijansko ozemlje in lastnino. Pogovori s Hrvaško o tem vprašanju so bili v času vladavine predsednika Tuđmana izredno težavni. Hrvaška zaradi vojne ni poskrbela za sukcesijo pogodb z Italijo, niti ni bila pripravljena plačevati dolgov. Ob vprašanju razmerja med dolgovi so se zapletla tudi pogajanja med Hrvaško in Slovenijo. Hrvaški pogajalci so trdili, da je večji del lastnine, za katero je treba plačati odškodnino, tako ali tako na slovenski strani meje in da mora Slovenija zato prevzeti večji delež dolga. Slovenski pogajalci so jim odgovarjali, da so bile pri oceni lastnine, ki naj bi jo bila Jugoslavija dolgovala Italiji, izredno visoko ocenjene nepremičnine - te so bile predvsem na slovenskem delu ozemlja -, zelo nizko pa zemljišča in obala, ki jih je bilo največ v hrvaškem delu nekdanje Jugoslavije.

Ko so pogajanja zastala, je slovensko zunanje ministrstvo vladi predlagalo celo avansno plačilo zapadlega tretjega in četrtega obroka (celoten vsakoletni obrok za Hrvaško in Slovenijo skupaj znaša 8,461.538 dolarjev), torej 5 milijonov dolarjev na obrok oziroma 10 milijonov dolarjev za leti 1992 in 1993 kot približni slovenski delež zapadlih plačil. S tem naj bi Slovenija plačala približno dve tretjini, Hrvaški pa bi ostala za plačilo tretjina dolga. V ta namen je bil v Ženevi odprt poseben "fiduciarni" račun. Od tedaj Slovenija redno "plačuje" svoje obveznosti, tako da sta ji do konca odplačil ostala le še dva obroka. Dogovarjanje o tej problematiki je kljub temu ostalo na ravni neobveznih verbalnih not. Slovenija je v Zagreb poslala posebno noto, v kateri je naša vlada hrvaški predlagala, da naj bi bilo razmerje delitve dolga 60 odstotkov za slovensko in 40 odstotkov za hrvaško stran. Hrvaška je pred to noto že predlagala nekoliko drugačno razmerje, 65 odstotkov dolga za slovensko in 35 odstotkov dolga za hrvaško stran. Pogajanja so privedla do kompromisa. Slovenija je z verbalno noto 28. septembra 1994 Italijo obvestila o odprtju fiduciarnega računa pri Dresdenski banki in se s Hrvaško dogovorila o delitvi dolga v razmerju 62 odstotkov : 38 odstotkom. O tem dogovoru sta bili izmenjani verbalni noti 4. julija 1996, o dogovoru s Hrvaško pa je istega dne Slovenija z noto obvestila tudi Italijo.Kljub na prvi pogled pravno čistemu položaju se postavlja vprašanje, ali je zadeva res že popolnoma neizpodbitno končana. Dejstvo je, da smo pri plačevanju obrokov in celo pri dogovoru o načinu plačevanja v zaostanku (tri do pet let) in da je Hrvaška sklenila samo načelni dogovor o delilnem razmerju, Italiji pa ni plačala še nič.

Dunajska konvencija

Od prvih razprav o rešitvi tega vprašanja je minilo sedem let. In prav to zgodbo o optantski lastnini, Sloveniji in Italiji postavlja v novo luč. Leta 1993 je imela Italija v rokah zelo slab, pravno praktično izgubljen "case". Izpodbijala je pogodbo, ki jo je tako rekoč sočasno prav takrat znova potrdila. In se pri tem sklicevala na "spremenjene okoliščine", do katerih je zelo zadržana celo vrhovna avtoriteta, kar zadeva mednarodne pogodbe, ljubkovalno imenovana "dunajska konvencija". Sedem let kasneje so razmere bistveno drugačne. Italija lahko mirno trdi, da Slovenija (in tudi Hrvaška) po letu 1991 ni izpolnjevala in v celoti gledano ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti. To pa ima lahko precej neprijetne posledice. Neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti tudi po črki zakona oziroma po 60. členu "dunajske konvencije" daje drugi pogodbenici pravico, da se takšne kršitve navedejo kot podlaga za prekinitev pogodbe v celoti ali določenem delu. "Prizadeta stranka ima pravico do izbire: lahko zahteva izpolnitev pogodbene obveznosti in pri tem uporabi tudi sredstva samopomoči v dopuščenih mejah, lahko pa kršitev pogodbe razume kot povod in razlog za odstop od pogodbe ..." se glasi tipičen opis nastalega položaja. Nič kaj spodbudni nista še dve določili; prvo govori o tem, da mora biti kršitev "bistvena", drugo pa določa, da je pravice, ki jih državi zaradi kršitev druge države daje mednarodno pravo, treba izrabiti v "razumnem roku" od trenutka kršitve. V slovensko-hrvaškem primeru je kršitev prav gotovo "bistvena". "Razumen rok" za ugovor kršitvi sicer ni določen, je pa povsem verjetno, da bi ga Italija lahko interpretirala kot čas, v katerem bi moral biti plačan zadnji obrok dolga.

Kritiki tako črnega scenarija bi lahko ugovarjali, češ da so slovenski politiki diplomatsko obvestili italijanske državnike o denarju, ki Italijo čaka v Švici. Lahko bi zatrdili, da Slovenija ni kriva za to, da se tako dolgo ne more dogovoriti in s Hrvaško skleniti pogodbe. Vsak od teh ugovorov je pravilen, vendar so v celoti neprepričljivi. Zgodba o tem, da "italijanska vlada noče povedati številke računa, na katerega naj Slovenija in Hrvaška plačata dolg", je nekoliko privlečena za lase. Italija ni bila dolžna sporočiti svojega računa za plačilo le dela letnega obroka. Italija ima pravico do celotnega zneska. Zato seveda ni njena stvar, da sta se Slovenija in Hrvaška o delitvi dolga dogovarjali tri leta oziroma pet let in da še danes ni jasno, kako in kdaj je Hrvaška pripravljena poravnati svoj del dolga.

"Fiduciarni račun" je zgodba zase. Nalaganje denarja na takšen račun je le znamenje dobre volje, s katerim tisti, ki vplačuje sredstva, dokazuje, da ima denar. Upravnik fiduciarnega računa je v skladu z mednarodnimi finančnimi pravili "zaupnik", "upravnik", "administrator", "agent" in "varuh" tistega, ki mu je zaupal denar. To pomeni, da lahko gospodari s tem denarjem le po navodilih vplačnika. Italija od plačevanja denarja na takšen račun nima prav nič. Niti nadzora, še manj obresti. Nihče ne ve, ali so na tem računu res sredstva in ali so tam res ves čas. Slovenija jih lahko kadarkoli naloži in kadarkoli dvigne. Tako dolga iz rimske pogodbe pač ni mogoče plačati. Edina pot je seveda tista, ki jo že od začetka devetdesetih let zagovarjajo italijanski diplomati - nov dogovor z Italijo.

Takšen razvoj dogodkov se zaradi že nekajletne politične podpore Italije Sloveniji morda zdi neverjeten. Vendar pa ocene verjetnosti ni modro utemeljevati le na usmeritvi katere od vlad. Sloveniji bi se lahko že kmalu maščevalo to, da niti v času Prodijeve niti v času D'Alemove vlade z Italijo ni sklenila pogodbe, ki bi razjasnila vprašanje prekinitve plačevanja dolga in poravnavanja finančnih obveznosti. Dokončen dogovor bo tako znova - kot že velikokrat doslej - prepuščen pogajanjem z nekoliko bolj desnimi politiki. Če bo eden od njih Berlusconi, ni težko uganiti, kaj bo zahteval. V najboljšem primeru obresti, v najslabšem vrnitev lastnine. Slovenija bi bila potem navkljub "španskemu kompromisu" lahko prisiljena v nekaj takšnega, kar je z vračilom 179 nepremičnin v naravi v preteklosti enkrat že naredila Jugoslavija. Tako imenovane "beni liberi" oziroma "svobodno optantsko lastnino, neponujeno v odkup," je Jugoslavija na posebnem seznamu v znamenje dobre volje nekoč že dala v upravljanje lastnikom in dedičem nekdanjih italijanskih lastnikov. Danes bi se scenarij lahko ponovil, vrednost te lastnine pa bi se nato odštela od slovenskega dolga zahodni sosedi. Desne italijanske politične stranke računajo, da bi to italijanski vladi prineslo več notranjepolitičnih koristi, kot pa je vrednost denarja na računu Dresdenske banke. Vse to so tudi scenariji, ki so jih italijanski politični krogi zagovarjali že v začetku devetdesetih let.