Nova vlada in severna soseda

Obstaja vprašanje, ki je pomanjkljivo in za Republiko Slovenijo škodljivo obravnavano v celotni naši zunanji politiki, ne glede na vlade, ki so si sledile od leta 1991 do danes. To je vprašanje nasledstva Slovenije po SFR Jugoslaviji. Ta je 28. novembra 1955 pristopila k pogodbi, ki so jo 15. maja 1955 z Avstrijo sklenile štiri velike sile, o obnovi države v samostojno in demokratično državo (kratko avstrijska državna pogodba - ADP). SFRJ je bila med letoma 1947 in 1949, v času razprav zunanjih ministrov štirih velikih zavezniških držav o avstrijskem vprašanju, večkrat povabljena, da razloži svoja stališča in utemelji svoje zahteve. K pogodbi je pristopila 28. novembra 1955 v smislu 37. člena ADP. Pred njo je to storila Češkoslovaška (28. septembra 1955), za njo Poljska (20. avgusta 1956). To so bile edine tri evropske države, ki so to storile, pač zaradi svojih posebnih interesov, bodisi neposrednih v zvezi s preteklimi dejanji Avstrije bodisi tistih njihovih interesov, ki se nanašajo na Avstrijo kot na sestavino nemškega vprašanja, osrednjega v mirovni ureditvi. Pristopnice z drugih celin, Mehika, Brazilija, Kanada, Nova Zelandija in Avstralija, so imele pri tem očitno predvsem širše mirovne interese. Že dejstvo, da je bila Jugoslavija med tremi izjemami v Evropi, govori za to, da je tudi Slovenija za nasledstvo prav tega pristopa izjemno zainteresirana.

Najprej je treba ugotoviti, da nobena vlada RS po osamosvojitvi še ni sprožila postopka za uveljavitev tega nasledstva. Nobena vlada tudi ni pojasnila, zakaj to še ni bilo storjeno, kljub temu da se je v javnosti to vprašanje večkrat in z različnih strani postavljalo in se kot posebno aktualno postavlja danes.

Glede tega vprašanja je treba pomisliti, da čisto nove zahteve Avstrije (pred osamosvojitvijo Slovenije jih ni postavljala) glede "nediskriminantne denacionalizacije" in glede priznanja nemške manjšine, in to celo kot recipročnega pogoja za obravnavanje slovenske na njenih tleh, pomenijo, da poskuša Avstrija Slovenijo dejansko obravnavati kot v načelu nov mednarodnopravni subjekt, do kakršnega sama nima državnopogodbenih obveznosti. In ker Slovenija po mnenju Avstrije ni subjekt, ki je bil soudeležen pri stipuliranju povojne mirovne ureditve, lahko Avstrija od nje zahteva revizijo te ureditve v točkah, za katere je danes zainteresirana. Jutri pa se utegne domisliti še česa drugega. Kakor je to danes neverjetno, ni iz teh možnosti načelno izvzeto niti mejno vprašanje. Meje Avstrije so bile na novo potrjene šele z državno pogodbo. Treba je doseči, da Avstrija Sloveniji prizna nasledstvo Jugoslavije kot podpisnice državne pogodbe (Glej: Borut Bohte, Mirjam Škrk, Pomen Avstrijske državne pogodbe za Slovenijo in mednarodno-pravni vidiki njenega nasledstva, Pravnik, Ljubljana 1997, št. 11-12.). Popolnoma neprimerno in prav škodljivo državnemu interesu bi bilo, če bi neformalno priznanje skušali Avstriji nekako mimogrede izvabiti s pogodbo o kulturnem sodelovanju, kakor nam njeni predstavniki menda sami sugerirajo.

Tukaj ne gre samo za vprašanja, ki neposredno zadevajo narodne interese Slovencev, kakor je to znameniti in že prav od začetka nenehno izigravani člen 7 o pravicah slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem. In tukaj tudi ne gre samo za materialne interese Slovenije, kakor jih vsebuje čl. 27 o pravici do zaplembe (ne zgolj nacionalizacije!) avstrijskega premoženja na ozemlju Jugoslavije. Da ne govorim še o drugih določilih ADP, ki so danes in bodo še jutri v interesu Slovenije kot države, ki je soseda Avstrije in matična država njene politično najpomembnejše narodne manjšine. Tu so še določila o človekovih pravicah, o prepovedi nacističnih organizacij, o vojnih grobovih in spomenikih, o odškodninskih zahtevkih slovenskih državljanov na ozemlju Avstrije iz časov druge svetovne vojne in morda še kaj. Tudi če dopustimo domnevo, da o vsem tem že obstajajo ekspertize in evidence v ustreznih državnih organih, je treba poudariti pomen, ki ga ima status Slovenije kot priznane naslednice Jugoslavije glede ADP. Ta pomen je izjemen neposredno za današnje meddržavne odnose med Slovenijo in Avstrijo, pa tudi za položaj Slovenije med državami Evropske unije in širše.

Ob bok tem merljivim interesom je treba namreč postaviti tudi globlje, četudi manj merljive interese, ki za Slovenijo izhajajo iz ADP. Prav posebej je treba opozoriti na sodbo o zgodovinskem položaju Avstrije v razmerju do Slovenije, ki na poseben in izjemen način izhaja iz določil ADP. Gre za vprašanje pravne odgovornosti Avstrije za udeležbo v drugi svetovni vojni in to kot dela "tretjega rajha", ki je 6. aprila 1941 protizakonito napadel Slovenijo (Jugoslavijo), jo razkosal, držal pod skrajno nasilno okupacijo in poskusil likvidirati Slovence kot narod ter jih premnoge tudi fizično pokončal. Vprašanje odgovornosti Avstrije za udeležbo v vojni Hitlerjeve Nemčije proti Združenim narodom so postavile tri velike zavezniške države 1. novembra 1943 v znani moskovski deklaraciji. Veliki zavezniki so si po vojni na to vprašanje različno odgovarjali. Prvi britanski osnutek pogodbe o Avstriji iz junija 1946 je izhajal iz predpostavke, da je Avstrija vodila vojno proti zaveznikom in britanska vlada je šele 16. septembra 1947 izjavila, da je vojno stanje z Avstrijo končano. Francija je menila, da je Avstriji sodelovanje v vojni proti zaveznikom "naložila" Nemčija kot posledico aneksije. ZDA o tem niso govorile. Sovjetska zveza je stala na stališču odgovornosti. Štiri velike sile so 24. aprila 1947, po intenzivni debati, to vprašanje provizorično formulirale v posebnem odstavku preambule osnutka ADP, in sicer v smislu potrditve teze o odgovornosti. Tukaj je ta odstavek ostal vse do 14. maja 1955, ko je bil tik pred podpisom ADP na predlog Avstrije iz njene preambule črtan. Avstrija je bila s tem nekako oproščena odgovornosti za vojskovanje. Oproščena z molkom o obtožbi, izrečeni sredi vojne. Obdržala je zgolj priznanje olajševalne okoliščine pri tej obtožbi. Označena je kot država, ki da jo je Hitlerjeva Nemčija 13. marca 1938 nasilno anektirala in njeno ozemlje vključila v nemški rajh. Avstrijski zgodovinar profesor Gerald Stourzh piše v svoji zgodovini ADP (1980), da je ta sprememba besedila ADP "simbolično merilo za to, kako težavna je bila mednarodna pozicija Avstrije 1947 in kako zelo izboljšana 1955". Šlo je torej za črtanje obtožbe zaradi sprememb v aktualnem mednarodnem položaju, ki so mimo Avstrije nastopili v odnosih med obema blokoma. To črtanje torej ni bilo rezultat novih izsledkov zgodovinskega raziskovanja. V preambuli pa je ostala ugotovitev, da je bila Avstrija osvobojena nasilnega gospodstva Hitlerjeve Nemčije "kot dosežek zavezniške zmage", torej tudi kot vojaški dosežek Slovenije (Jugoslavije). In povejmo še mimogrede, da so veliki zavezniki, ko je šlo za njihov žep, Avstrijo še vedno šteli za soodgovorno pri vojskovanju Nemčije proti Združenim narodom: stroške vračanja svojih državljanov iz vojnega ujetništva je morala po čl. 18 ADP namreč plačati sama!

Jugoslavija je v svojih nastopih na mirovnih konferencah po drugi svetovni vojni izhajala iz stališča, da je Avstrija kot sestavina Nemčije odgovorna za napad 6. aprila 1941 nanjo, da je tako soodgovorna tudi za njeno okupacijo, z vsemi posledicami. V tem smislu je Jugoslavija zahtevala od Avstrije, poleg drugega, tudi plačilo reparacij. Veliki zavezniki so zase načelno že vnaprej sklenili, da od Avstrije reparacij ne bodo zahtevali. Toda vprašanje upravičenosti takšnega zahtevka s strani Jugoslavije so pustili v osnutku ADP odprto. In še potem, ko so pred podpisom pogodbe, kakor omenjeno, prečrtali odstavek, ki je govoril o avstrijski vojni odgovornosti, so v pogodbi pustili določilo, ki edino Jugoslaviji (Sloveniji) daje pravico do zaplembe avstrijskega premoženja na svojem ozemlju. Takšno izjemno pravico je mogoče pojasniti samo iz dejstva, da so ocenili, da je Avstrija Jugoslaviji vendarle dolžna povrniti - vsaj v tej obliki, če že ne z reparacijami - neko hudo škodo, pač tisto škodo, ki ji jo je prizadela med vojno, četudi ni v kritičnem času samostojno obstajala. Z eno besedo, veliki zavezniki so na ta način posredno priznali, da je Avstrija vsaj v odnosu do Jugoslavije (Slovenije) do neke mere odgovorna za vojna dejanja, storjena proti njej 6. aprila 1941 in pozneje, vse do zavezniške zmage.

To je tista plat čl. 27 ADP, ki je v zgodovinskem pogledu še veliko večjega pomena, kakor pa je to samo njegova gmotna stran. To je nekaj, kar postavlja Slovenijo kot naslednico Jugoslavije pri ADP v zgodovinski, moralnopolitični in meddržavnopravni položaj, ki izključuje, da bi Avstrija mogla, s pravico žrtve fašizma in s stališča svoje današnje državnosti, kadarkoli terjati od nje, da prekliče katerekoli notranje ukrepe, storjene v vojni proti nemškim napadalcem in okupatorjem, četudi so posledično prizadeli po vojni obnovljeno Avstrijo ali njene državljane. Odpovedati se dandanes pravici nasledstva po Jugoslaviji glede ADP bi pomenilo, da se Slovenija odreka mednarodnopravno in pogodbeno podanemu dokazu o dejanskem razmerju med državama v času druge svetovne vojne. Zato mora zunanja politika Republike Slovenije storiti vse, da uveljavi priznanje tega nasledstva. Slovenija ne more dopustiti možnosti, da zaradi lastne nezavzetosti za svoj državni interes izgubi v Evropi, in posebej v odnosu do Avstrije, temeljni argument, s katerim lahko prepričljivo nastopa proti poskusom samovoljnega revidiranja in poslabševanja njenega položaja, doseženega v mirovni ureditvi po drugi svetovni vojni, v ureditvi, na kateri temelji današnji demokratični evropski red.