Korak bliže

Srečanje Evropske unije v Nici je prineslo pričakovane rezultate. Države kandidatke za vstop v ta še vedno elitni evropski klub so se za korak približale obljubljenemu in silno želenemu cilju. Hkrati je srečanje v Nici potrdilo vso različnost držav članic EU, ki jim je skupna zlasti velika nepripravljenost za resnične spremembe institucij v EU. Slednje nikakor ni presenečenje. Članice EU so prišle v Nico po več kot 300 urah pogajanj, ki so jih z medvladno konferenco o institucionalni prenovi EU začele februarja letos. Kot se je izkazalo, so bile glede ključnih vprašanj reforme kljub vloženemu delu in optimističnim zatrdilom še vedno popolnoma neusklajene.

Po načelnem in za članice EU navidezno manj problematičnem dogovoru o postopkih širjenja EU in sprejema morebitnih novih članic je do pravega razkola prišlo pri obravnavi predlogov sprememb institucij v EU. Pravo dramo so povzročile manjše države članice EU na čelu z Belgijo in Portugalsko, ob podpori Finske, Švedske, Avstrije in Grčije. Te države so izrazile prepričanje, da so predloženi predlogi za novo porazdelitev glasov izrazito v korist večjih držav članic. Omenjena šesterica se je zavzela za uvedbo načela "dvojne večine", po katerem bi bila odločitev v ministrskem svetu sprejeta s kvalificirano večino pod pogojem, da bi zanjo glasovala večina držav, ki hkrati pomenijo tudi večino prebivalstva v državah članicah EU. Predloženi predlog predsedujoče Francije tega ni predvideval. Male države naj bi bile zavarovane s tem, da odločitev ne bi bila sprejeta, če ji nasprotuje večina držav. Hkrati pa je bilo vsako odločitev možno blokirati ob soglasju že treh velikih držav, kot so Francija, Italija, Velika Britanija ali Nemčija. V urah dramatičnega prepričevanja, med katerim niso izostale grožnje o odhodu s srečanja v Nici, so Belgiji odrekale podporo država za državo. Na koncu je klonila tudi Belgija.

Kompromisi

Zadeve so se nekoliko pomirile s kompromisom, ki je pri novi porazdelitvi glasov v ministrskem svetu trem državam Beneluksa (Belgiji, Nizozemski in Luksemburgu) dodelil skupaj 29 glasov. To pa je prav toliko, kot jih ima vsaka posamezna od večjih držav članic EU. Sicer imajo članice EU v ministrskem svetu kot osrednji instituciji odločanja različno število glasov, od 3 do 29. Največ jih imajo Velika Britanija, Francija in Italija, a tudi Nemčija, ki ima od omenjenih držav za najmanj 23 milijonov prebivalcev več. Morebitnim glasovom več zaradi tega dejstva se je Nemčija odpovedala, "da bi se izognila morebitnim konfliktom", kot je pojasnil nemški kancler Gerhard Schröder. V resnici Francija ni bila pripravljena pod nobenim pogojem sprejeti možnosti, da bi imela Nemčija zaradi večjega števila prebivalcev več glasov. Sprejeta odločitev daje glede glasovanja v ministrskem svetu več moči državam z večjim številom prebivalstva in manj ščiti manjše države. Za vsako odločitev je namreč potrebna kvalificirana večina 255 od skupno 345 glasov, ki jo hkrati podpira vsaj 62 odstotkov prebivalstva v EU. Ta drugi pogoj je seveda mnogo lažje uresničljiv za največje države članice. Slovenija bo imela v primeru sprejema v EU po tem ključu v ministrskem svetu 4 glasove. Enako kot sedaj Luksemburg ali v prihodnosti Estonija.

Pri razdelitvi glasov v Evropskem parlamentu je bolj upoštevano število prebivalstva v posamezni državi. Tako Nemčija z 99 poslanskimi mesti daleč prekaša vse druge države. Sloveniji bi v tej ustanovi pripadlo 7 poslanskih mest od skupno 740, kolikor jih šteje za 40 mest povečano število Evropskega parlamenta.

Dogovor o spremembah dela Evropske komisije, ki operativno vodi delo v EU, je po letu 2005 odvzel drugo komisarsko mesto petim največjim članicam (Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji, Italiji in Španiji). Ta dogovor bo veljal, dokler ne bo v EU 27 članic oziroma dokler ne bo sprejetih vseh 12 držav kandidatk. Nove članice EU, vključno s Slovenijo, bodo imele vsaka po eno mesto za komisarja v Evropski komisiji.

Mali in veliki

Odzivi na sklepe srečanja v Nici so bili zelo različni. Države kandidatke so odločitve v glavnem pozdravile, čeprav v skladu s pričakovanju ni bil objavljen noben datum morebitnih prvih sprejemov novih članic v EU. Na srečanju predsednikov vlad Madžarske, Češke, Slovenije in Slovaške je ob odsotnosti poljskega predsednika vlade Jerzyja Buzka tako imenovani krog višegrajske skupine z dodatkom Slovenije izrazil zadovoljstvo nad sprejetimi dogovori v Nici. Predsedniku slovenske vlade dr. Janezu Drnovšku se je zdelo posebej pomembno izpostaviti tisti del dogovora iz Nice, ki odpravlja možnost nacionalnega veta članicam ob tesnejšem povezovanju posameznih držav članic znotraj EU. V prihodnje bo tako povezovanje možno brez možnosti veta v primeru sodelovanja vsaj osmih držav članic. Do načela tesnejšega povezovanja je bila po Drnovškovih besedah "Slovenija sprva nezaupljiva, saj se je bala, da lahko privede do dveh Evrop znotraj EU. Po zagotovilu, da bodo vrata za sodelovanje odprta vsem državam, ki bodo imele interes, smo lahko prepričani, da ne bo prišlo do novih delitev znotraj EU". Zdi se, da možnost tesnejšega sodelovanja članic znotraj EU v primeru Slovenije zadeva zlasti interes Drnovškove vlade, da bi se Slovenija kot članica EU, čim prej bo to možno, priključila državam tako imenovanega evrolanda.

Možnost, da bi Slovenija kot članica EU dobila mesto za komisarja v Evropski komisiji, v uradnih slovenskih krogih ocenjujejo kot zelo pomembno. Po mnenju ministra za evropske zadeve Igorja Bavčarja bo "Evropska komisija tako imela večjo legitimnost in bo bolj bo sprejemljiva za državljane". Dejansko je pomen komisarja za majhne države neprecenljiv. Države kot Slovenija in Estonija ali sedaj Finska nikakor ne morejo biti enako zastopane v številnem aparatu administracije EU v Bruslju. Mesto komisarja takim državam ohranja praktično edino možnost za neposreden stik in vpogled v najpomembnejše dokumente EU v času njihove priprave ter pozneje pri samem odločanju. Po prepričanju poznavalcev razmer v bruseljski administraciji je še zlasti pomembna prisotnost v obdobju priprave dokumentov in v času različnih pogajanj, ko se dogajajo in praktično tudi zgodijo najpomembnejše zadeve. V tem smislu bo prisotnost slovenskega komisarja v Evropski komisiji, kjer sicer formalno in neposredno ne bo zastopal interesov Slovenije, izredno dragocena. Za Slovenijo je med sklepi iz Nice vsekakor pomemben tudi sklep, ki kandidatkam, ki bi bile sposobne pogajati se hitreje, to tudi omogoči. Enako pomembna je ponovna zaveza petnajsterice, da kandidatke obravnava po načelu diferenciacije in njihovih posamičnih dosežkov.

Kritike

Rezultate srečanja v Nici je že nekaj dni zatem v Evropskem parlamentu zelo kritično ocenil predsednik Evropske komisije Romano Prodi. Po njegovem mnenju "v Nici ni prišlo do večjih korakov naprej". Zlasti je kritiziral nepripravljenost nekaterih držav članic o razširitvi večinskega odločanja na več pomembnih področjih, kot so sociala in davki. Glede prerazporeditve glasov znotraj sveta ministrov pa Prodi meni, da bodo članice v prihodnje še lažje blokirale delo kot do sedaj. Ostrim kritikam so se pridružile praktično vse poslanske skupine evropskega parlamenta: ljudske stranke, liberalci, zeleni in socialisti. Vodja poslancev te skupine Španec Enrique Crespo je dogovore v Nici ocenil kot "kompromis, ki je rezultat trgovine med različnimi nacionalnimi interesi".

Sklepe srečanja v Nici čaka dolgotrajen 18-mesečni proces ratifikacije v parlamentih držav članic in v Evropskem parlamentu, kjer bo obravnava teh sklepov, kot sedaj kaže, vse prej kot gola formalnost. Glede širitve EU optimisti v zvezi z Nico poudarjajo jasno odločitev, da se to stori. Pesimisti se s tem strinjajo, a opozarjajo, da je še vedno povsem nejasno, kdaj se bo to zgodilo. Kakorkoli, verjetno drži paradoks, da bo širitev EU z vstopom novih članic dokončno demistificirala sanje in želje današnjih kandidatk. Z vstopom šestih, dvanajstih ali še več držav bo ta sedaj ekskluzivni klub evropske elite postal namreč povsem običajno regionalno združenje.