En vlak, dva razreda, trije narodi

Kaj je razlika med prvim in drugim razredom mednarodnega vlaka, ki pelje iz Ljubljane v Beograd? Prodajalka kart je le skomignila z rameni - prvi razred je za polovico dražji.

Sedim torej v vagonu z gospodično, ki se pelje iz Züricha v Zagreb. Živa duša ne vstopi v kupe, nihče niti ne poškili, če bi morda vstopil. Pač, nekdo. Sprevodnik, ki takoj sumničavo pregleduje karte, očitno z izvežbanim očesom, ki se ustavlja pri najmanjših podrobnostih. Pri sopotnici mu uspe: "Oprostite, vi imate karto za drugi razred?" Švicarka se najprej čudi slovenskim besedam, potem ko najdemo skupni jezik, pa zagotavlja, da je na ljubljanski postaji plačala doplačilo. Naš pregledovalec se ne da, resno pripomni, da to ni prava karta. Ko mladenka še vdrugo zagotovi z enako neomajanim glasom, da je plačala za prvi razred, se dogodi čudo. Sprevodnik, ki je doslej budno pregledal karto in priložena papirna potrdila, zazre še enkrat v iste papirje in - spregleda. "Točno, prav imate!"

In to so bile tudi zadnje besede poslednjega gosta v kupeju vse do Zagreba.

"Beli grad". Množica vrvi, vse hiti od vagona do vagona, besede dežujejo naokrog, potniki veselo vstopajo: "Ali je prosto?" - "Seveda, dobrodošli!" Trije dijaki iz Duge Rese in starejši par prineso vedrost v kupe. A kaj hitro se zmrači, ko vstopi kondukter: "Vozne karte prosim!" Sopotniki jih izvlečejo in še naprej brezskrbno klepetajo. "Oprostite, to je prvi razred, morate doplačati!" -"A ja?" izdahnejo mladci in že odhajajo skozi vrata. "Res, nisva vedela." se opravičuje gospa, gospod pa s prtljago v rokah že stoji na hodniku.

Do naslednje postaje se menjavajo samo vasice, ki bežijo mimo okna drvečega vlaka.

Zdaj spet prodira prešerno čebljanje potnikov. "Ali je prosto pri vas?" me negotovo vpraša družinica. - "Seveda, le udobno se namestite." Urejena gospa v podobi občinske uradnice s hčerjo ter ded in babica potujejo v Vinkovce. Tokrat ni dileme, družina enoglasno sklene: "Takšna gužva je v drugem razredu, bomo raje doplačali in se v miru pripeljali."

Vstopi torej stari kondukter. "Vi imate karte samo za brzi vlak?" - "Ja, ja, bomo doplačali." Mož kontrole šteje in šteje in naračuna 120 kun. "Kaj? Ste zmešani. Ne, toliko pa ne damo. Gremo raje v drugi razred!"

Na naslednji postaji se spet od srca razveselim novih obrazov. - "Seveda je prosto, samo izvolite!" Nato pa ista zgodba od postaje do postaje.

Pred Vinkovci vstopi dečko kot iz Kusturičinih filmov o ciganih. "A imate za tri prosto? Samo potovalko pustim tu in grem po brata in mamo." In izgine kot kafra. Končno, prvi prefriganci. Mesteca hitijo mimo okna, lastnikov prtljage pa od nikoder. Ko začnem tuhtati, kaj neki se pelje z menoj v prtljagi, prisopiha dečko, zalit v znoju, in privleče stokilsko

bisago. "Hvala, ker ste nam držali prostor!" se zahvaljujeta z mamo debeluško, ki ima v naročju spečega fantička. So iz Makedonije, živijo na Hrvaškem, sedaj pa gredo obiskat babico v Rumo. Kajpak, pot je dolga, pa si postrežejo z malo pečenja in kumaricami. V ta turški tabor torej vkoraka kondukter, nepremagljivi vitez pravičnosti, ki mi prazni vagon od Zagreba naprej. "Kontrola kart!" Ko poškili v karte, se mu prek obraza razleze zmagoslavna strogost: "Takoj zapustite kupe ali pa doplačajte!" - "Ne, ne, doplačali bomo!" -??? Preprosta debeluška ima vse preračunano. Ker smo že tik pred mejo, je doplačilo le še simbolično 30 kun. Ko zaveka otročiček, mu potisne dojko v usta. Ko pridemo do mejne postaje Šid, skoči z vlaka in kupi srbske vozne karte za smešen drobiž.

Vlak zapelje na srbske tire in pod komando srbskih sprevodnikov. "Vozne karte prosim!" Naša debeluška je spet s karto drugega razreda, le da tokrat nima namena nič doplačati. "Nimam 42 dinarjev" - "Pa plačajte v markah!" - "Prav," in potegne bankovec za 100 nemških mark, "toda potem mi boste vrnili 98,5 marke." - "Ne držim tuje valute!" se brani kondukter, a brez uspeha. "Ko boste zbrali denar, vam bom plačala doplačilo, sedaj pa nehajte delati galamo, saj mi boste še otroka zbudili!"

Ruma. Makedonski iznajdljivci izstopijo, kupe I. razreda pa se v hipu napolni. Drobna svetlolaska, drugače učiteljica zemljepisa, gojenec policijske akademije, brezposelni hrust, upokojeni železničar in starejša dama, vzeta kot iz gledališke igre. Jasno, za njimi vkoraka kontrolor kart. Gleda eno, drugo, tretjo, četrto, peto - nobena ni prava. "Doplačajte, ali pa vsi takoj ven v drugi vagon!" se mož železniške postave vidno razhudi. Toda že naslednji hip ga preglasi svetlolaska, ko se oglasi s piskajočim glasom: "Nezaslišano, kakšen primitivizem kondukterjev! Kaj takega se ne more dogoditi nikjer drugod na svetu!!!" - "Točno, tako je!", ji pritrdimo vsi ostali, toda drugorazredniki vseeno začenjajo vstajati, pospravljati svoje potovalke. Toda v trenutku, ko sprevodnik izgine, že vsi sedijo na svojih starih mestih.

Ko po naslednji postaji kontolor pokuka v kupe, mu moji samo odmahnejo z roko: "Vse v redu, nobenega novega, samo stari potniki smo!" Potniki z napačnimi kartami in sprevodnik že drugujejo kot stari znanci. Me rukne s komolcev bodoči policaj: "Ko sem šel na stranišče, sem mu plačal eno pivo, tako da bo zdaj po očetovsko skrbel za nas."

Beograd, prestopim na vlak za Novi Sad. Četrtek zvečer, tako nabito poln, da potniki, ki na hodniku lahko stojijo na obeh nogah, kar žarijo od zadovoljstva. Prvi razred je tudi tu komforten, tod se je mogoče vsaj preriniti skozi vagon. Ko stopim pred kupe z rezerviranim sedežem 63, tajanstveni preobrat - sedeži se vrstijo 61, 62, 64, 62, 64, 66, z njih pa me gleda šest obrazov. "Oprostite, imam karto za številko 63, pa je ne najdem." - Plečati možak, drugače veterinar po izobrazbi, ima rad red tudi v vagonih. "Popolnoma prav imate. Sedite na tretji sedež od vrat, gospod, vi pa se premaknite na drugo stran, kjer se vsi skupaj malo stisnite. Veste, od biljardne hiperinflacije pred leti so ljudje izgubili spoštovanje do natančnosti pri številih manjših od 100."

A vlaka brez sprevodnika ni. Tam, kjer ni bilo prostora niti za damsko nožico, se skozi privlečeta čepica in njen sprevodnik. "Vozne karte prosim!" Spet mi preti, da ostanem sam v kupeju. "Ne boste doplačali za prvi razred? Dobro, takoj stopite na hodnik!" In res - sam se zgnete po hodniku naprej, sopotniki pa samoumevno nadaljujemo z vsesplošnim klepetom. Za šestorico je komanda neizvedljiva: zdaj je tudi hodnik prvega razreda tako nabit, da za dodatno šestorico na hodniku ni niti prostora.

O peripetijah z vlaka pripovedujem Branimirju Trši, filozofu in ustanovitelju zasebne humanistične fakultete, ki zadevo pojasni v enem dahu: "V Srbiji ljudje ne sprejemajo razredne delitve. Če je v kupeju prost sedež, bodo sedli. Ne bodo se gnetli na hodniku in jemali kot samoumevno, da morajo celo pot stati pred praznim sedežem, samo zaradi tega, ker si niso kupili vozovnice zanj."

Na beograjskem kolodvorju si pomahava v pozdrav, sem že v kupeju mednarodnega vlaka Beograd-Zürich. Srebrnosivi gospod me na vprašanje, če je prosto, nazaupljivo pogleda rekoč: "Veste, tu je prvi razred." - "Odlično, tega sem iskal!"

Takole v hladni vojni naju najde sprevodnik. Srebrni mu pokaže vozno karto, kondukter pa se mu očaran nad njim in njegovo vozovnico globoko zahvali. Sedaj si nejeverno ogleduje mojo potno karto. "Doplačati morate 90 dinarjev!" Medtem ko si srebrni sopotnik zadovoljno prikima, jaz protestiram: "Nemogoče, imam povratno mednarodno karto za prvi razred!" - "Ja, samo niste kupili rezervacije!" - "Zakaj pa rabim rezervacijo, saj sva z gospodom edina potnika v celem vagonu!" - "Vseeno, če hočete sedeti v prvem razredu, morate plačati rezervacijo." je neupogljiv kondukter. Poskušam z nekaj zdrave pameti preobrniti dialog: "Vi mi hočete reči, da pri vas v Beogradu s plačano karto prvega razreda ne smem sedeti v kupeju prvega razreda?" - "Ja, brez rezervacije lahko le stojite na hodniku." - Eeeeeeeh! "Čakajte, čakajte! Ko sem vstopil v Ljubljani mi je zadoščala plačana karta." - "Normalno, vi ste na progi Zürich-Beograd vstopili šele v Ljubljani, zato vam ni bilo treba plačati rezervacije. Zdaj ste vstopili že na začetni postaji, zanjo pa je povsod po svetu treba plačati rezervacijo. Če bi prišli na vlak na naslednji postaji, vam ne bi računal rezervacije."

Za tako izvirno izpeljavo z veseljem doplačam rezervacijo in še napitnino zdaj presenečenemu železničarskemu retorju.

Sedaj ko sem postal legalni prvorazrednik, se odpre tudi srebrni. Nekoč je bil direktor pri JAT-u, se po razpadu države upokojil, otroke poslal na študije v ZDA, s kapitalom odprl zasebno podjetje, ki pa mu je v zadnjem letu shiralo. Potuje na Hrvaško na obisk k sestri, zraven pa poskuša od naslednic "Jugobanke" izterjati devize s hranilne knjižice.

Prebijeva se mimo hrvaških policistov, ki ga motrijo izpod čela in sumnjičavo listajo njegov potni list. "Takole vidite, na vsakem koraku me preverjajo kot kakšnega kriminalca ali švercerja." Komaj izreče, že se pojavi sprevodnik. "Vozne karte prosim!" Tudi on se zapiči vanj, zmajuje z glavo: "To ni karta za prvi razred, a jaz vas ne bom gnjavil, v Vinkovcih pride nov sprevodnik, naj se on odloči, kaj bo z vami."

S srebrnosivim gospodom že krepko sočustvujem, tako da sedaj jaz pokomentiram picajzlarsko vrtanje hrvaških organov reda. A kaj bi to, pripoveduje raje o zlatih sedemdesetih in osemdesetih, pa o norem zobarju Babiću, ki je vodil upor Srbske krajine, zdaj pa živi lagodno življenje podjetnika, ki ima blizu Beograda pravo farmo kokoši in domačih jajc.

Vinkovci. Tu zares vstopi napovedani kondukter. "Kontrola!" Vzeme karto potovalnega tovariša, jo podrži proti svetlobi, obrne list, se še enkrat zazre in odloči: "To je karta za drugi razred. Številka 1 je le na prvi strani, ne pa na kopiji. Sami ste s svinčnikom popravili karto, tako da prosim takoj zapustite prvi razred in se preselite v drugega." Ne da bi musknil, srebrnosivi gospod pozeleni in brez pozdrava takoj zapusti kupe.

Eh, pa sem spet ob družbo. Ker pa se nedelja preobrača v krepko popoldne, se vlak hitro polni s potniki, ki se vračajo v službe in šole Zagreba. Hvala Bogu, spet se napolni kupe: dva srednješolca, možakar s cekarjem in petična gospa z maminim sinkom. Vse drvi nazaj v metropolo, celo hodnik pred kupejem je dodobra popolnjen. Naposled se vrata naširoko odprejo in s pozdravom vstopi kondukter. "Gospa, karte imate za ekspresni vlak, za prvi razred morate doplačati." - "Saj sem ja rekla biljeterki, kakšne vozovnice hočem, pa me gre s svojo šlampavostjo tako osramotiti v javnosti. Oprostite, koliko je za doplačat?" Usoda dveh mulcev in možakarja se je obrnila drugače, pri gospodu kondukterju namreč ni bilo kančka dileme: kdor nima prave karte, naj pač stoji na koridorju!

Vlak je potem brzel mimo Kutine, Ivanić Grada, Dugega Sela, iz napol praznega kupeja se je mamin sinko na dvajset minut javljal po mobitelu prijateljem, kako blizu Zagreba je že pripeljal vlak, medtem ko je gruča potnikov ždela na hodniku ter slepo zrla na prazne sedeže prvega razreda.

Zagreb. Vlak je v trenutku opustel, zdaj nanj vstopi le po zablodeli potnik. V kupeju se mi pridruži mladec, ki se nervozno preseda, pogleduje po hodniku ter ostaja oblečen v bundo. Naposled, si rečem, nekdo, ki bo razbil stereotipno primerjavo prvorazrednih vagonov Slovenije, Hrvaške in Srbije. A le do prihoda sprevodnika: ta pogleda najini karti, nama salutira in odide. Ko v Krškem odide tudi sopotnik, se prvorazredni kupe spremeni v najbolj dolgočasno prometno sredstvo.