Mitološka izročitev

V četrtek, 28. junija, je okoli 17. ure kurir iz vlade Srbije v beograjski osrednji zapor prinesel ukaz o izročitvi nekdanjega predsednika ZR Jugoslavije Slobodana Miloševića haaškemu sodišču. Samo nekaj minut pozneje je upravnik zapora sporočil Miloševiću, naj se pripravi za pot. "In kam potujem?"je vprašal Milošević. "V Haag," se je glasil odgovor. Slobodan Milošević v prvem trenutku ni dejal ničesar, le nekoliko je zardel in vprašal, če lahko pripravi svoje osebne stvari. Nato je vprašal, če se lahko javi družini in odvetnikom. Po nikalnem odgovoru je v kovček spravil svojo garderobo, copate in pribor za osebno higieno. Nadzornik straže z nadimkom Maček, ki se je od začetka aprila spoprijateljil z Miloševićem, je pozneje povedal, da je Milošević pričakoval izročitev, saj mu je istega dne na sprehodu dejal, da "ima občutek, da je to najino zadnje srečanje v CZ-ju".

Petinštirideset minut pozneje je Slobodan Milošević v beli srajci s kratkimi rokavi, brez kravate, v sivih hlačah in športnih copatih v spremstvu dveh policistov vstopil v policijsko "marico". Pred vozilom je peljal kombi, ki prevaža hrano za zapornike, za njimi pa mercedes. Pred vrati zapora je bilo nekaj sto njegovih privržencev, vendar je kolona mimo njih odpeljala brez težav, saj nihče ni vedel, kdo je v vozilu. Nekaj trenutkov za tem je bil Milošević že pred hangarji na Batajnici, kjer so mu sporočili, da bo prepeljan prek ameriške baze v Haag. Točno ob 19. uri je Milošević vstopil v helikopter. Medtem ko so se propelerji že vrteli, je Milošević vprašal, "kje je moj plašč", in tiste, ki so opazovali njegov odhod, vprašal, "če vedo, da je danes vidovdan".

Samo nekaj ur pred tem je v državi zavladala prava ustavna zmeda. Uredbo vlade o sodelovanju s haaškim sodiščem, ki jo je srbska vlada sprejela po neuspešnem poskusu sprejetja zakona z isto vsebino, je namreč jugoslovansko zvezno sodišče začasno suspendiralo. Srbska vlada se je odločila, da ne bo spoštovala odločitve sodišča. Predsednik srbske vlade Zoran Đinđić je na podlagi ustavnih členov, ki vladi dajejo posebna pooblastila v primeru "nedelovanja zveznih organov", sprejela "odločitev" o spoštovanju mednarodnih obveznosti do haaškega tribunala. Dve uri pozneje je iz tiska prišla najnovejša številka uradnega lista, s čimer je odločitev postala veljavna. Đinđić je navedel dva razloga za odločitev svoje vlade. Najprej, da je odločitev sodišča "nična", ker so jo "sprejeli isti ljudje, ki so razveljavili lanske predsedniške in parlamentarne volitve". Kot drugi razlog je navedel donatorsko konferenco, na kateri si Jugoslavija obeta 1,2 milijarde dolarjev pomoči. Đinđić je dejal, da bi suspenz sodelovanja s sodiščem v Haagu državo vrnil v izolacijo in povzročil probleme pri pridobivanju kreditov in reprogramiranju dolgov.

Sočasno je v središču Beograda in pred Centralnim zaporom v Beogradu demonstriralo nekaj tisoč ljudi. Podpredsednik Socialistične stranke Srbije Ivica Dačić je dejal, da je ta dan "najbolj žalosten dan za srbski narod od vidovdana 1389. leta", medtem ko je množica skandirala "Slobo, Srbine, Srbija je uz tebe!" in vihtela parole "Dos-u po nosu". Mimogrede so pretepli tudi nekaj novinarjev, ki so slikali dogajanje. Pred zapor je prišla tudi Miloševićeva soproga Mirjana Marković v spremstvu snahe Milice Milošević.

Že tako napet položaj je samo nekaj trenutkov zatem zaostrila še izjava predsednika ZRJ Vojislava Koštunice, ki o Miloševićevi izročitvi menda ni bil "obveščen". V televizijskem nastopu je dejal, da postopek izročitve Miloševića v Haag ni "niti ustaven, niti zakonit" ter da so iz arzenala Miloševićeve politike, ki je bila resnično porazna za državo in narod, oživljeni prav njeni najbolj nedemokratični elementi - nezakonitost in sprejemanje hitrih in poniževalnih potez, ki jih nihče v mednarodni skupnosti ni niti zahteval.

Pozno zvečer so srbski mediji objavili, da je imel Slobodan Milošević na svoji poti na Nizozemsko spremstvo nekaterih svojih nekdanjih soborcev. V Haag naj bi bili sočasno poslani tudi nekdanji predsednik samozvane Republike Srbske krajine Milan Martić, poveljnik vojske RSK Mile Mrkšić in nekdanji poveljnik čete vojaške policije iz bojev v Hrvaški Dušan Knežević. Prva dva sta bila po vsej verjetnosti prijeta na ozemlju Srbije.

Politične in ekonomske posledice izročitve Miloševića so bile skoraj takojšnje. Še istega dne, ko si je Milošević z lisicami na rokah v Scheveningenu ogledal svojo novo celico, je bila na donatorski konferenci za Jugoslavijo sprejeta odločitev o 1,28 milijarde dolarjev pomoči za ZRJ. Kar je za 30 milijonov dolarjev več od pričakovanega. Vendar je to samo drobiž. Od Londonskega kluba pričakuje Jugoslavija še odpis treh, od pariškega pa pet milijard dolarjev dolgov. Glede na poziv Nemčije in nekaterih drugih držav, ki podpirajo to zamisel, je zelo verjetno, da bo izplen Miloševićeve izročitve vsaj 9,28 milijarde dolarjev.

Politične posledice Miloševićeve izročitve so manj spodbudne. Že ob razpravah o vladni uredbi o sodelovanju s sodiščem v Haagu je Predrag Bulatović, vodja črnogorske SNP, ki skupaj z DOS-om sestavlja vlado na zvezni ravni, dejal, da bo njegova stranka v primeru, da DOS ali kdorkoli v DOS še pred dokončno odločitvijo zveznega ustavnega sodišča poskusi izročiti kakšnega jugoslovanskega državljana, zaradi takega pravnega nasilja konec koalicije med SNP in DOS. To se je tudi zgodilo. Odstopil je zvezni predsednik vlade Zoran Žižić, zaradi česar je takoj padla tudi zvezna jugoslovanska vlada. Tako po ocenah črnogorskih "separatistov" kot celo po ocenah črnogorskih "unitaristov" je "prišlo do zrušitve Jugoslavije". Bitka med krogom strank, ki podpirajo Đinđića, in tistimi, ki so na strani Koštunice, pa se je prenesla tudi v republiški parlament. Iz DOS-a je izstopila Demokratična stranka Srbije, stranka, ki ima po sedanjih raziskavah približno trikrat več simpatizerjev kot Đinđićeva Demokratska stranka.

Vse skupaj je znova vpeto v mitologijo. Milošević je bil Haagu izročen prav na obletnico bitke pri Kosovem polju in na dvanajsto obletnico velikega mitinga na Gazimestanu, kjer se je s helikopterjem spustil pred milijonsko množico in napovedal svoje bitke. Za del volilnega telesa, ki Miloševića še zmeraj vidi kot carja Lazarja, Đinđića pa kot izdajalca Vuka Brankovića, je Koštunica s svojo kritiko izročitve Miloševića gotovo postal sprejemljivejši. Zelo verjetno je, da bo to razvidno tudi ob vnovičnem merjenju moči na volitvah.